Sodba VIII Ips 135/2007

Jedro

Ker je bil tožnik v aktivni vojaški službi v JLA do 31.3.1992 in je dal vlogo za predčasno upokojitev šele 24.10.1991 ter dotlej ni bil v nobenem od statusov iz 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, ni upravičen do predčasne vojaške pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke, št. P-9875168 z dne 23.4.2004, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do predčasne pokojnine na podlagi določb Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ – Ur. l. RS, št. 49/98). Hkrati je zavrnilo zahtevek za neposredno priznanje te pravice. Ob ugotovitvah, da je bil tožnik po 25. juniju 1991 v aktivni vojaški službi v takratni JLA, je ugotovilo, da mu vojaška služba do 18. julija 1991 ni prenehala in od tega datuma dalje ni bil v suspenzu, v zaporu, v bolniškem staležu ali na razpolago in da do 18. oktobra 1991 ni vložil zahtevka za upokojitev, tako da pogoji za priznanje predčasne pokojnine iz 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, ki jih je tožnik uveljavljal, niso bili podani.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil na podlagi upoštevanja istih dejstev v zvezi s prenehanjem aktivne vojaške službe z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, št. Psp 59/94 z dne 22.9.1994, potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 33/95 z dne 21.11.1995, pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za uveljavljanje predčasne pokojnine na podlagi Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92). Sodišče je tudi obrazloženo zavrnilo pritožbeni predlog za vložitev zahteve za ustavno sodno presojo ZPIZVZ in se opredelilo tudi do pritožbenih navedb glede kasnejše zavrnitve tožnikove zahteve za priznanje predčasne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in kasnejše spremembe) v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPIZVZ, s tem da zavrnilna odločba tožene stranke, izdana v tej zvezi, ni bila predmet spora pred sodiščem prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in se v njej sklicuje na bistvene kršitve procesnega in materialnega prava. Obširno ponavlja svoje predhodne navedbe, deloma pa se nanje sklicuje. Navaja, da se tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje do teh navedb nista ustrezno opredelili. Graja presojo dejstva, da je bil tožnik vse do 25.10.1991 v aktivni vojaški službi v JLA in navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bil tožnik dejansko na razpolago. Graja ugotovitev, da tožnik v JLA zahtevka za upokojitev ni vložil do 18.10.1991 in navaja, da je takšna ugotovitev v nasprotju z ugotovitvami sodišča v zadevi Psp 59/94 ter da je določba o pomenu vložitve zahtevka za upokojitev do tega datuma v nasprotju z ustavo. Sodišču očita ignoriranje njegovih predlogov za sprožitev postopka za oceno ustavnosti posameznih določb ZPIZVZ in zmotno uporabo prava v zvezi z razlogi za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka na podlagi določb ZPIZ-1.

Revizija je bila na podlagi določb 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Ker revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeli v smislu določb ZPP, je iz obširnih revizijskih navedb mogoče razbrati v prvi vrsti le očitek, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb, zlasti njegovih pritožbenih navedb. Takšen očitek smiselno pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena oziroma 2. alineje 1. odstavka 370. člena ZPP.

Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP mora drugostopno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Na podlagi teh določb se mora sodišče torej opredeliti le do navedb in razlogov, ki so odločilnega pomena za odločitev. Do nebistvenih navedb strank se sodišče ni dolžno opredeliti.

Upoštevaje, da je bila predmet spora dokončna odločba tožene stranke o zavrnitvi tožnikove zahteve za priznanje predčasne pokojnine na podlagi določb 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, se je sodišče opredelilo do vseh bistvenih navedb in razlogov, pomembnih za odločitev. Več kot zadostno se je opredelilo tudi do tožnikovih navedb v zvezi s predlogi za ustavno sodno presojo določb ZPIZVZ. V zvezi s tem je tudi glede na določbe 156. člena Ustave RS bistveno, da se je sodišče izrecno opredelilo, da predloga za presojo ustavnosti določb ZPIZVZ ne bo podalo, ker meni, da uporabljene določbe ZPIZVZ niso protiustavne. Vsako nadaljnje razpravljanje o ustavnosti teh določb s stranko bi bilo brezpredmetno, s tem da ima tožnik sam v okviru določb Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami) itak možnost načeti ta vprašanja pred ustavnim sodiščem (vsaj v okviru ustavne pritožbe).

Sodišče se je sicer brez potrebe po vsebini opredeljevalo tudi do tožnikovih navedb v zvezi z uveljavljanjem pokojnine na podlagi določb ZPIZ-1 v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPIZVZ, kar ni bilo predmet tožbenega zahtevka in tega spora. Vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Utemeljen tudi ni očitek, da je sodišče dejstvo, da tožnik v JLA ni podal vloge za upokojitev do 18.10.1991, ugotovilo drugače, kot je bilo to dejstvo ugotovljeno v sodbi Psp 59/1994 z dne 22.9.1994. Tudi v tej sodbi ni izrecne ugotovitve, da bi tožnik podal pristojnemu organu bivše JLA zahtevo za predčasno upokojitev do navedenega datuma, ker je odločitev sodišča v prvi vrsti temeljila na nedokazanosti njegovega statusa po 18.7.1991. Sodišče je le ugotovilo, da tudi če je tožnik res do 18.10.1991 vložil pri svoji komandi zahtevo za prenehanje aktivne vojaške službe zaradi uveljavljanja pravice do predčasne vojaške pokojnine, to ne bi moglo vplivati na zavrnitev zahtevka. Citat v reviziji tako ne odraža dejanske obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v zadevi Psp 59/94 z dne 22.9.1994. Tudi v tem delu očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato ni podan.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Glede na to, da je bil tožnik po 25. juliju 1991 v aktivni vojaški službi v takratni JLA, je sodišče kot pravno podlago za presojo izpodbijane odločbe tožene stranke in tožnikovega zahtevka za priznanje predčasne pokojnine pravilno uporabilo določbe 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, da se za upravičence iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja štejejo tudi tisti zavarovanci, ki so pridobili pravice na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ki so bili po 25. juniju 1991 v aktivni vojaški službi v JLA, pod pogojem, da jim je do 18. julija 1991 prenehala aktivna služba v JLA ali so bili po 18. juliju 1991 do prenehanja aktivne vojaške službe ves čas v suspenzu, v zaporu, v bolniškem staležu, na razpolago ali jim je z odredbo pristojnega organa prenehala aktivna vojaška služba zaradi upokojitve oziroma so ostali v službi v JLA s soglasjem organov Republike Slovenije, pristojnih za zadeve obrambe in so do 18. oktobra 1991 zahtevali upokojitev in izpolnili pogoje za priznanje pravice do starostne, predčasne ali družinske pokojnine po vojaških predpisih ali so do 18. oktobra 1991 vložili zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, na podlagi katerega je bila pri njih z odločbo pristojnega vojaškega organa ugotovljena nesposobnost za vojaško službo, oziroma je bila na podlagi izvida, ocene in mnenja invalidske komisije ugotovljena invalidnost I. kategorije po splošnih predpisih.

Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju v aktivni vojaški službi v JLA in da do 18.10.1991 ni bil v nobenem od statusov, navedenih v gornji zakonski določbi. Zahtevo za predčasno upokojitev je podal pristojni enoti JLA šele 24.10.1991, to je dan pred odhodom njegove enote iz Slovenije, aktivne vojaške službe pa je bil razrešen 31.3.1992.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, je sodišče pravilno presodilo, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za predčasno upokojitev v smislu navedenih določb ZPIZVZ, na podlagi katerih je pred izdajo sporne dokončne odločbe tožene stranke predčasno upokojitev uveljavljal. Zato je sodišče tožnikov zahtevek za odpravo izpodbijane odločbe in za priznanje pravice do predčasne pokojnine utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Na podlagi 378. člena ZPP je zato sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 56/2010
• Sodba VIII Ips 199/2010
• VDSS sodba Psp 433/2013