Sodba VIII Ips 306/2007

Jedro

Za zavarovančev „poklic“ se na podlagi 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in dokončno odločbo tožene stranke z dne 3.9.2005 o zavrnitvi zahteve za priznanje invalidnosti odpravilo ter vzdržalo v veljavi odločbo tožene stranke prve stopnje, št. 4140365 z dne 20.4.2005, s katero je bila tožnica od 5.4.2005 dalje razvrščena v III. kategorijo invalidnosti v posledici bolezni s pravico do premestitve na drugo ustrezno psihično nezahtevno delo, s čim manj socialnimi kontakti, ne v prisilni drži vratne hrbtenice, s polnim delovnim časom. Zahtevek za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje izvedenca psihiatra dr. G. V. M., pa tudi izvide glede tožničine osteoporoze ter mnenje izvedenca ortopeda prof. dr. J. P., da so tožničine zdravstvene težave predvsem psihično pogojene. Poleg tega je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi medicinsko ekspertizo izvedenca travmatologa dr. R. K., podano dne 8.5.2006 v socialnem sporu zaradi uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Ob ugotovitvi, da je bilo to izvedeniško mnenje podano glede tožničinega zdravstvenega stanja v krajšem obdobju, za katerega je uveljavljala bolniški stalež, je presodilo, da te izvedeniške ugotovitve ne morejo vplivati na drugačno oceno tožničine trajne delazmožnosti, kot se je ta ugotavljala za potrebe ugotavljanja tožničine invalidnosti v času izdaje spornih odločb tožene stranke. Hkrati je sodišče poudarilo, da bi bili kasnejši izvidi o tožničinem dodatno trajno poslabšanem zdravstvenem stanju lahko le podlaga za ponovno uvedbo postopka za priznanje invalidnosti pri toženi stranki, ne morejo pa vplivati na odločitev v tej zadevi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo in se v njej sklicuje na „vse revizijske razloge“. Navaja, da izvedenec psihiater pri podaji izvedeniškega mnenja ni upošteval tožničinih ortopedskih težav. Poleg tega gre za nasprotja med ugotovitvami tega izvedenca in izvedenca dr. R. K., izvedenec ortoped dr. J. P. pa izvedeniškega mnenja sploh ni podal na podlagi izvidov. Poleg tega je prišlo pri odrejanju dela tega izvedenca do napak, saj se v obrazložitvi sklepa navaja, da naj bi izvedeniško mnenje podal ortoped dr. V. P.. Tako je sodišče kršilo določbo 251. do 253. člena ZPP in 61. člena ZDSS-1. Vsekakor tožnica zaradi psihičnih težav in hude osteoporoze ni delazmožna za delo računovodje in ne za kakršnokoli drugo delo v svojem poklicu, ki zahteva 8-urno prisilno držo vratne hrbtenice. Zato ji sodišče ni priznalo invalidnosti I. kategorije v nasprotju z določbami ZPIZ-1. Izrek sodbe sodišča pa je tudi formalno pomanjkljiv, saj toženi stranki nalaga poračun za nazaj, pri tem pa sodišče ni določilo roka, v katerem mora tožena stranka to storiti.

Revizija je bila na podlagi določb 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Izrek sodbe sodišča prve stopnje neposredno ne nalaga toženi stranki nobenega poračuna za nazaj in ni formalno pomanjkljiv. Sodišče je v svojo dokazno oceno ustrezno zajelo vsa mnenja izvedencev in izvide o tožničinem zdravstvenem stanju v času do zaključka postopka pri toženi stranki. Tako se izpodbijana sodba v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje da preizkusiti tako glede izreka kot razlogov in v njej ni nasprotij med izrekom in razlogi ter razlogi in izvedenimi dokazi oziroma listinami v spisu. Kolikor se tožnica ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča glede njene delazmožnosti, njenih revizijskih navedb ni bilo mogoče upoštevati, saj se iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodba sodišča druge stopnje ne more izpodbijati. Sicer pa se revizijske navedbe, da tožnica ni več delazmožna za svoje delo računovodje, ujemajo z ugotovitvami sodišča. Ravno iz tega razloga je sodišče delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku v tem smislu, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu.

Napake v imenih ob imenovanju izvedenca bi lahko pomenile kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jo tožnica na podlagi določb 1. in 2. alineje 1. odstavka 370. člena ZPP v reviziji ne more uveljavljati, ker je predhodno ni uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi 1. alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Na podlagi 3. alineje istega odstavka pa je podana invalidnost III. kategorije, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Pri tem se za zavarovančev „poklic“ na podlagi 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Po ugotovitvah sodišča pri tožnici zaradi psihičnih in ortopedskih težav oziroma osteoporoze ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Prišlo je le do zmanjšanja delovne zmožnosti, zaradi česar tožnica ni več zmožna za delo na delovnem mestu računovodje, na katerega je bila nazadnje razporejena. Še vedno pa lahko dela v svojem poklicu, upoštevajoč pri tem vsa dela v zvezi z računovodstvom z ustreznimi omejitvami, kot izhajajo iz odločbe tožene stranke o njeni invalidnosti z dne 20.4.2005. Te omejitve v smislu 1. alineje 61. člena ZPIZ-1 glede na tožničino preostalo delovno zmožnost zagotavljajo, da zaradi takšnega dela ne bo prišlo do poslabšanja njene invalidnosti.

Glede na navedeno je sodišče pravilno presodilo, da je tožnica invalid III. kategorije invalidnosti in ji iz tega naslova gredo pravice, kot so opredeljene v prvostopni odločbi tožene stranke z dne 20.4.2005. Zato je to odločbo utemeljeno vzdržalo v veljavi, zahtevek za priznanje I. kategorije invalidnosti pa zavrnilo.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 145/2014
• VDSS Sodba Psp 384/2017
• VDSS Sodba Psp 341/2017