Sklep VIII Ips 40/2008

Jedro

Ker je določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 začela veljati šele dne 1.1.2000, zakonske zamudne obresti za obdobje od 1.10.1998 do 31.12.1999 ne morejo predstavljati odškodninske terjatve, temveč gre lahko le za postransko terjatev.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovno izvedenem postopku v skladu z odločbo Ustavnega sodišče Republike Slovenije št. Up-1287/05-10 z dne 25. 5. 2006, ki je razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 74/2005 z dne 11. 10. 2005, sodbo višjega Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp 453/2003 z dne 18. 11. 2004 ter sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 784/99 z dne 19. 3. 2003, ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke opr. št. 24-9875130 z dne 19. 1. 1999 in z dne 15. 4. 1999 in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri invalidske pokojnine za čas od 1. 10. 1998 dalje po 6. členu Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, do tedaj pa tožnici izplačevati akontacije invalidske pokojnine v višini 88.440,37 SIT mesečno od 1. 10. 1998 dalje, z vsemi nadaljnjimi uskladitvami (1. in 2. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe izplačati morebitno razliko med že odmerjeno invalidsko pokojnino in na novo odmerjeno invalidsko pokojnino s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo na zneske razlike po invalidski pokojnini zapadlih do 5. 1. 2007, od 5. 1. 2007 dalje do plačila, na zneske razlike v invalidski pokojnini zapadlih po 5. 1. 2007 dalje, pa od dneva zapadlosti vsakokratnega posamičnega zneska razlike v invalidski pokojnini do plačila (1. odstavek 3. točke izreka), kar je tožnica zahtevala več glede obresti, je zavrnilo (2. odstavek 3. točke izreka). Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki ga je tožnica postavila na naroku za glavno obravnavo v ponovno izvedenem postopku dne 5. 1. 2007, je sodišče glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po kateri se OZ ne uporablja za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, presojalo na podlagi določbe 3. odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), po kateri od občasnih zapadlih denarnih terjatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je sodišče prve stopnje kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu 3. točke izreka glede odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti za čas do 4. 1. 2007 spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti na zneske razlike v invalidski pokojnini od dneva zapadlosti posamičnega mesečnega zneska razlike v invalidski pokojnini tudi od 1. 1. 2000 do vključno 4. 1. 2007 (1. odstavek izreka). Postavilo se je na stališče, da je podan dejanski stan po določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, v kateri je urejen poseben primer odškodninske odgovornosti zavoda, ko je na podlagi odločbe druge stopnje ali po odločbi sodišča denarna dajatev priznana ali pa priznana v višjem znesku za nazaj. Pod pogojem, da do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu v skladu s to določbo v breme zavoda izplača odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Ker je navedena določba v veljavi od dne 1. 1. 2000 dalje in torej pravna podlaga za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti za čas pred tem datumom ne obstaja, je sodišče druge stopnje pritožbo v ostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe izdane na drugi stopnji (2. odstavek izreka) je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navajala je, da je tudi že pred 1. 1. 2000, ko je začela veljati določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, obstajala ustavna podlaga za priznanje zamudnih obresti. Poprejšnja zakonska ureditev je bila namreč v neskladju z ustavo, ker takrat veljavni ZPIZ vprašanja glede obresti za naknadno priznane pokojnine ni urejal skladno z ustavnimi pravicami prizadetih. Tožnica je predlagala, da ji revizijsko sodišče z ustavno konformno interpretacijo prejšnje zakonodaje (torej z upoštevanjem načela „radiacijskega učinka ustavnih pravic“ na vso zakonodajo) prizna zamudne obresti tudi za sporno obdobje pred 1. 1. 2000. V kolikor revizijsko sodišče temu predlogu ne bi ugodilo, pa je predlagala prekinitev postopka po določbi 156. člena Ustave RS in sprožitev postopka za presojo ustavnosti zakonske ureditve ZPIZ, veljavne do 1. 1. 2000, ki pravice do zamudnih obresti glede pokojnin ni urejala. Ker je ustavno sodno presojo tožnica predlagala že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa se do njenega predloga ni opredelilo, je bila s tem po njenem mnenju storjena tudi bistvena kršitev pravil postopka.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

V skladu z določbami 1. odstavka 367. člena ZPP je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva je na podlagi 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04) revizija razen v sporih, ki jih ta zakonska določba izrecno izvzema, vedno dovoljena. Drugače pa je v premoženjskih socialnih sporih, v katerih je na podlagi 1. točke 31. člena ZDSS-1 revizija dovoljena po določbah ZPP.

V predmetni zadevi je obseg z revizijo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje omejen na odločitev o denarnem zahtevku. Ne gre torej (več) za spor o pravici iz socialnega zavarovanja, pač pa glede na to, da je predmet spora (le še) denarni zahtevek, za premoženjski socialni spor. Glede na določbo 1. točke 31. člena ZDSS-1 bi bila v predmetni zadevi revizija dovoljena, če bi bila dovoljena po določbah ZPP.

Pri preizkusu dovoljenosti revizije na podlagi določb ZPP je potrebno upoštevati tudi pravila o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta iz 39. člena ZPP, na podlagi katerih se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve pri ugotavljanju pravice do revizije ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Iz navedenih procesnih pravil sledi, da višina obresti, kadar se te uveljavljajo kot postranska terjatev, za ugotovitev vrednosti spornega ni pomembna. V primeru, ko se z revizijo izpodbija le odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, se šteje, da je vrednost spornega predmeta enaka nič.(1)

Za tak primer gre tudi v predmetni zadevi, ko tožnica z revizijo ne izpodbija odločitve o glavnem zahtevku, pač pa zgolj odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obrestih za obdobje od 1. 10. 1998 do 31. 12.1999. Pri tem je potrebno pojasniti, da gre v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, katerih plačilo tožnica vtožuje v predmetnem postopku, pravzaprav za dva različna zahtevka. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 1. 1. 2000 dalje do plačila, o kateremu je bilo že pravnomočno odločeno in ni predmet revizije, glede na določbo 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 predstavlja odškodninsko terjatev, ki se v postopku uveljavlja kot glavni zahtevek. Drugače pa je z zahtevkom, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 1. 10. 1998 do 31. 12.1999, saj sporne zakonske zamudne obresti glede na to, da je določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 začela veljati (šele) dne 1. 1. 2000, ne morejo predstavljati odškodninske terjatve. Ker je retroaktivna veljava zakonov z Ustavo Republike Slovenije prepovedana (155. člen), gre lahko v tem primeru le za zakonske zamudne obresti, ki se uveljavljajo kot postranska terjatev. Pri tem pa glede na to, da pri urejanju zakonskih zamudnih obresti ne gre za ustavno materijo, tudi ne držijo revizijske navedbe, da naj bi šlo pred 1. 1. 2000, ko je začel veljati ZPIZ-1, za „protiustavno pravno praznino v zakonu“.

Ker se v predmetni zadevi revizija vlaga zgolj glede odločitve o postranski terjatvi, kar pa niti po ZDSS-1 in niti po ZPP ni dovoljeno, sodišče druge stopnje pa ob izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe tudi ni izrecno odločilo o dopustitvi revizije (5. točka 1. odstavka 31. člena ZDSS-1), jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

---.---

Op. št. (1): Takšno stališče je glede dovoljenosti ustavne pritožbe zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v sklepu št. Up-70/06 z dne 27. 12. 2007.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Odločba VIII Ips 105/2006
• Sodba VIII Ips 257/2007
• Sodba VIII Ips 152/2007