Sodba VIII Ips 110/2007

Jedro

Pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji je mogoče priznati le, če so kumulativno podani pogoji iz 7. in 8. člena ZPPPAI.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba Komisije za uveljavljanje pravic do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji št. 106-2/03-04-4/8 z dne 26.2.2004, in da se tožnici prizna pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po Zakonu o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI - Uradni list RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000). Sodišče je zahtevek zavrnilo, ker tožnica ni izpolnjevala pogoja po 8. členu ZPPPAI, ker je bila v času odločanja še v delovnem razmerju.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizija očita kršitve ustavnih pravic in sicer pravice do enakosti pred zakonom, pravico do pravnega sredstva, pravico do sodnega varstva in pravice enakega varstva pravic. Navaja, da je tožena stranka kršila tožeči stranki ustavno pravico do enakosti pred zakonom in ustavno pravico enakega varstva pravic, kršitev istih ustavnih pravic pa sta zagrešili tudi obe nižji sodišči. Višje sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni prvostopne sodbe razveljavilo po 355. členu ZPP. Nadaljnjo kršitev pa je zagrešilo s tem, ker ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje, ki je prav tako zagrešilo bistveno kršitev določil postopka, ker ni vpogledalo v spis tožene stranke, v katerem se je obravnavala tožničina zahteva. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je pogoje iz 7. in 8. člena ZPPPAI tolmačilo preozko, potrebno pa je zakon tolmačiti glede na okoliščine, v katerih so delavci v družbi S. A. delali. Tožeča stranka zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na uporabo materialnega prava. Revizija ni dopustna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revidentka neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Revidentka očita, da je zaradi kršitve ustavnih pravic dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno in da bi zato moralo sodišče druge stopnje na podlagi 355. člena ZPP prvostopno sodbo razveljaviti. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da so bila razčiščena vsa tista dejstva, ki so bila bistvena za sprejem odločitve.

Očitana kršitev ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije – URS, št. 33/1991 in nadaljnji), pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen URS) se (smiselno) nanaša na odločitev prvostopnega sodišča, ki ni ugodilo tožničinem zahtevku po vpogledu v upravni spis in izvedbi drugih predlaganih dokazov, in na odločitev pritožbenega sodišča, ki je tožničino pritožbo zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. Iz revizijskih navedb tako lahko povzamemo očitek, da naj bi sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga po vpogledu v upravni spis, druge listine in zaslišanju priče K. prekršilo določbo 2. odstavka 287. člena ZPP, kar je tožnica uveljavljala že v pritožbi. Te kršitve, če bi jih sodišče res zagrešilo, bi lahko predstavljale bistvene kršitve določb po 1. odstavku 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi bile njene pritožbene navedbe utemeljene, drugostopenjsko sodišče pa kršitve ne bi odpravilo, bi s tem samo zagrešilo te kršitve, kar pa bi predstavljalo upošteven revizijski razlog po 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP.(1)

Ustavna pravica do sodnega varstva in pravica do enakega varstva pravic ne pomenita, da je sodišče v pravdnem postopku dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlagata stranki. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče lahko predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Tako je sodišče tisto, ki odloča o izvedbi posameznih dokazov, pri čemer pa lahko zavrne le dokaze, za katere meni, da v konkretni zadevi niso pomembni za odločbo, pri čemer pa mora pojasniti razlog za takšno odločitev. Nižji sodišči sta svoje stališče o nepomembnosti predlaganega dokaza zadovoljivo pojasnili in pri tem izhajali iz ugotovljenega dejanskega stanja, da je tožnica še v delovnem razmerju in da zato tožnici zatrjevana pravica ne gre, ker ne izpolnjuje enega od kumulativno zahtevanih pogojev po ZPPPAI. S tem dokazom bi se tako lahko ugotavljal le obstoj pogojev iz 7. člena ZPPPAI, kar pa ob predhodni ugotovitvi neobstoja pogoja iz 8. člena ZPPPAI ni bilo potrebno.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

ZPPPAI je kot enega od svojih ciljev v 1. členu opredelil zagotovitev socialne varnosti delavcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, in v ta namen zagotovitev potrebnih sredstev. Za uresničitev tega cilja je v 6. členu zaradi razreševanja kadrovsko-socialnih problemov, ki jih je povzročila dolgotrajna uporaba azbesta, določil uvedbo pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Pri tem je zakon v 7. členu kot pogoj za pridobitev te pravice določil nižje starostne meje in nižja obdobja minimalne pokojninske dobe ter najmanj 10 let dela v neposredni proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov oziroma najmanj 20 let dela v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest. Kot dodaten pogoj za pridobitev pokojnine pod ugodnejšimi pogoji je zakon v 8. členu določil prenehanje delovnega razmerja zaradi ukinitve delovnega mesta ali zmanjšanja števila delavcev zaradi prestrukturiranja proizvodnje ali drugih operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in takšnim delavcem v roku enega leta ni mogoče niti s prekvalifikacijo zagotoviti njihovim delovnim sposobnostim ustrezne druge zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega prebivališča.

Revizija zatrjuje, da sta nižji sodišči nepravilno uporabili 8. člen ZPPPAI in tožnici s tem kršili ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen URS) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen URS), ker sta pogoje iz 8. člena ZPPPAI tolmačili preozko. V zvezi s tem revidentka navaja primere delavcev S. d.d., ki naj bi se upokojili ob enakih pogojih, kot so podani pri tožnici, kar pomeni upokojitev po ZPPPAI, kljub temu, da pogoji iz tega zakona niso izpolnjeni. Ta revizijski očitek ni utemeljen, saj tožeča stranka zahteva enakost pri obravnavanju s sklicevanjem na drugačno obravnavanje drugih delavcev, ki pa v primeru upokojevanja, ne da bi bili za to izpolnjeni zahtevani pogoji po ZPPPAI, ni moglo biti zakonito.

Tožnica je bila v času odločanja tožene stranke še v delovnem razmerju. Zakon ureja pod ugodnejšimi pogoji samo upokojevanje tistih delavcev, ki niso zaposleni in jim ni mogoče zagotoviti ustrezne zaposlitve. Tožnica v času odločanja tožene stranke ni izpolnjevala pogojev iz 8. člena ZPPPAI za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ker je bila še zaposlena, niti ni bil izpolnjen pogoj, da ji ni bilo mogoče zagotoviti ustrezne zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega prebivališča v roku enega leta. Pravilen je zato zaključek sodišča prve in druge stopnje, da tožnica ni izpolnila zahtevanih pogojev, ki jih določa ZPPPAI v 7. in 8. členu. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče priznati pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če so kumulativno podani pogoji iz 7. in 8. člena ZPPPAI. Ni pa pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji mogoče priznati, če je podan le eden od zahtevanih pogojev. Podani morajo biti vsi zahtevani pogoji po zakonu, kar pa v konkretnem primeru ni podano, zato je pravilna odločitev, da se zavrne zahtevek po razveljavitvi odločbe tožene stranke in po priznanju pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Revizijskih navedb o širšem tolmačenju 8. člena ZPPPAI ni mogoče upoštevati, ker je zakonski pogoj prenehanja delovnega razmerja jasen in nedvoumen, pravilnost sprejete odločitve pa smiselno izhaja tudi iz odločitve Ustavnega sodišča RS U-I-295/1998 z dne 1. februarja 2001. Tako stališče je to sodišče zavzelo že pri odločanju pri podobnih zadevah pod opr. št. VIII Ips 299/2006, VIII Ips 321/2006 in VIII Ips 362/2006.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Sodba VIII Ips 246/2005, seja dne 12.9.2006

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 413/2006
• Sodba VIII Ips 355/2008
• Sodba VIII Ips 182/2007