Sodba VIII Ips 152/2007

Jedro

Zavarovanci do takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, ki so nadaljevali z delom v Vojski Jugoslavije in ostali zavarovanci po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za odpravo odločb tožene stranke in za priznanje pravice do starostne pokojnine za čas od 1. 1. 1994 dalje. Ugotovilo je, da tožnik uveljavlja priznanje pravice do pokojnine po četrtem odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Uradni list RS, št. 49/98 - ZPIZVZ). Tožnik je državljan Republike Slovenije in je imel na dan 18. 10. 1991 stalno prebivališče v Sloveniji. Na dan 18. 10. 1991 je bil star 52 let 11 mesecev in 2 dni ter je imel 35 let in 10 dni pokojninske dobe. Aktivne vojaške službe je bil razrešen z odločbo pristojnega starešine 31. 12. 1993 in je do takrat dosegel 36 let 3 mesece in 3 dni pokojninske dobe. S sklepom Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 4. 10. 1999 mu je bila priznana zavarovalna doba v dvojnem trajanju za čas od 26. 6. 1991 do 15. 6. 1992 oziroma skupaj 37 let 2 meseca in 23 dni. Upoštevajoč pogoje za pridobitev pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85 in nasl., ki ga je treba upoštevati na podlagi 4. člena ZPIZVZ), je tožnik na dan 18. 10. 1991 izpolnil pogoje za pridobitev predčasne starostne pokojnine. Toda tožnik od 1. 1. 1994 prejema pokojnino pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev, odmerjeno z upoštevanjem celotnega zavarovalnega obdobja oziroma pokojninske dobe, zato ne more pridobiti še dajatve v Republiki Sloveniji. Tožnik si je pravico do starostne pokojnine zagotovil na podlagi Zakona o vojski Jugoslavije pri drugem nosilcu zavarovanja in ni upravičenec po predpisih bivše SFRJ.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Tožnik ni izpolnjeval pogojev po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ, ker do 18. 10. 1991 ni uveljavil pravice do predčasne starostne pokojnine, temveč je ostal v aktivnem zavarovanju vse do 30. 12. 1993. Navedena določba ZPIZVZ daje posebno varstvo le tistim državljanom Republike Slovenije, ki na dan 18. 10. 1991 niso izpolnjevali pogojev za pokojnino po vojaških predpisih, ne daje pa takega varstva tistim vojaškim zavarovancem, ki so na ta dan pogoje izpolnjevali, vendar pravice niso uveljavili. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je tožnik z uveljavitvijo pravice do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, že izrabil svojo pravico do izbire pokojnine. Zato po 177. členu ZPIZ-1 na podlagi istega pokojninskega obdobja ne more pridobiti pokojnine tudi v Republiki Sloveniji.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Sodišče druge stopnje je razsodilo na podlagi popolnoma drugačnega materialno pravnega izhodišča kot prvostopno sodišče in tožena stranka. S tem je tožniku onemogočilo ugovor zoper napačno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga je pritožbeno sodišče vzelo kot podlago za svojo odločitev in je s tem kršilo procesna pravila in tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je bila tožniku pokojninska doba, s katero bi 18. 10. 1991 že izpolnjeval pogoje za predčasno upokojitev, priznana šele z odločbo z dne 4. 10. 1999. Leta 1991 se še ni mogel predčasno upokojiti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nasl.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb v reviziji, kolikor se nanašajo na nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka ne navede izrecno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je lahko revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) uveljavlja. Zatrjuje le domnevno kršitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Toda ugovori tožnika – tudi če bi bili utemeljeni – na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Najprej je treba ugotoviti, da je dejanska ugotovitev obeh sodišč, glede izpolnjevanja pogojev za predčasno pokojnino po vojaških predpisih na dan 18. 10. 1991, enaka. Obe sodišči namreč sprejmeta dokazno oceno, da je tožnik pogoje izpolnjeval in to očitno obe sodišči tudi z upoštevanjem naknadno (v letu 1999) priznane beneficirane delovne dobe. Različna je le pravna presoja, ali s tem izpolnjuje pogoje za uveljavljanje pravice po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ. Vendar pa je, ne glede na to in ne glede na to ali je katero od teh stališč tudi pravilno, odločitev obeh sodišč enaka: tožbeni zahtevek je zavrnjen zato, ker je tožnik uveljavil pravico do pokojnine pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja in na podlagi istih pokojninskih obdobij ne more uveljaviti pravice tudi oziroma še v Republiki Sloveniji.

Materialno pravo pri taki odločitvi ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnik je uveljavljal pravico do pokojnine na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, po katerem državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96 – ZPIZ92), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Na podlagi določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ92 je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje zavarovanja. Tožniku z 18. oktobrom 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z nadaljevanjem zaposlitve pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi in se kasneje po letu 1994 upokojil na podlagi pravil tujega nosilca zavarovanja (Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev pri generalštabu Vojske Jugoslavije v Beogradu), ki je očitno ustrezno upošteval tudi tožnikovo zavarovalno dobo pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev. Na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je tožena stranka prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovane vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le ti glede na določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ/92 izpolnjevali pogoje in pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Zavarovanci do takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v Vojski Jugoslavije in ostali zavarovanci po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, kot je bilo to v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju. Tožnik je lahko glede na upravičenost do pokojnine iz Srbije, upravičen le do dodatka k tuji pokojnini na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 in nasl. - ZZSV). Vrhovno sodišče je v enakih oziroma podobnih primerih že odločilo enako, nazadnje s sodbo VIII Ips 257/2007 z dne 28. 5. 2008.

Tožnik na podlagi istega pokojninskega obdobja tudi ni upravičen do izbire pokojnine v Republiki Sloveniji na podlagi drugega odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – ZPIZ-1). Izpodbijana sodba se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki izhaja iz navedenih in še več drugih odločitev Vrhovnega sodišča.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Odločba VIII Ips 105/2006
• Sodba VIII Ips 257/2007
• Sodba VIII Ips 206/2007