Sodba VIII Ips 57/2007

Jedro

Pri presoji zakonitosti izdane dokončne odločbe tožene stranke je bistveno tisto dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno ob izdaji te odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, s katerim je ta zahtevala odpravo dokončne odločbe tožene stranke in pravico do invalidske pokojnine od 2.3.1995 dalje. Ugotovilo je, da je tožena stranka izpodbijano dokončno odločbo z dne 28.5.2003 izdala pravilno glede na stanje, ki je bilo ugotovljeno do tega datuma. Tožena stranka je bila v tem času vezana na svojo lastno dokončno odločbo z dne 13.6.1995 o zavrnitvi tožničinega zahtevka za vštetje v zavarovalno dobo čas zatrjevane zaposlitve od 1.9.1955 do 31.5.1963, tako da v času odločanja pri toženi stranki tožnica ni izpolnjevala pogoja pokojninske dobe. Zato je prvostopenjsko sodišče dokončno odločbo toženca kot pravilno in zakonito potrdilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izdane dokončne odločbe toženca je bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje dokončne odločbe toženca, tožnica pa do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni izpolnjevala pogoja gostote zavarovalne dobe, kot je to določal takrat veljavni zakon. Kasneje nastala dejstva pomenijo novo stanje, o katerem pa toženec z dokončno odločbo, ki je predmet presoje, ni odločal.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev postopka in napačne (v skladu s 3. točko 1. odstavka 338. člena ZPP pravilno zmotne) uporabe materialnega prava. Navaja, da ni v redu stališče prvostopnega in drugostopnega sodišča, po katerem sta zavrnili tožničin zahtevek, ker naj bi ob izdaji dokončne odločbe z dne 28.05.2003 tožena stranka bila vezana na svojo drugo dokončno določbo, pri čemer je bila ta druga odločba s pravnomočno sodbo razveljavljena in je bila tožnici priznana zavarovalna doba potrebna za invalidsko pokojnino, kljub temu pa sta sodišči presodili, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna. Sodišče je glede samega štetja zavarovalne dobe odločilo s pravnomočno sodbo pred izdajo prvostopne sodbe v tem postopku in bi zato po mnenju revizije sodišče priznano zavarovalno dobo po pravnomočni sodni odločbi moralo upoštevati, ko je odločalo o zadevnem tožničinem zahtevku. Tožnica tudi navaja, da bi moralo sodišče oba postopka združiti, saj sta bili obe odločitvi vezani na isto vprašanje, to je, ali se čas dela na Osnovi šoli G. šteje v zavarovalno dobo. Po prepričanju revizije je tako sodišče prve stopnje nezakonito odločilo, da kljub priznani zavarovalni dobi in izpolnjevanju pogojev tožnici invalidska pokojnina ne gre.

V skladu s 375. čl. Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007-ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. čl. ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri tem pa navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče združiti postopka, ki sta se vodila pod opr. št. Ps 1124/2003 in Ps 378/2003, ker sta bili obe odločitvi vezani na isto dejansko vprašanje. ZPP v 300. čl. določa, da kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami, se lahko vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški, o združenih pravdah pa lahko sodišče izda skupno sodbo. V konkretnem primeru revizija tako uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, te pa se v reviziji lahko uveljavljajo, če so storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. čl. ZPP). Revizija pa te kršitve ne zatrjuje glede postopka pred sodiščem druge stopnje, ampak smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, zato je revizija v tem delu neutemeljena.

Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. čl. ZPP).

Po določbi 55. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl.- ZPIZ92), ki ga je v skladu s 2. odstavkom 391. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) treba uporabiti v tem sporu, pridobi invalid III. kategorije invalidnosti pravico do invalidske pokojnine v dveh primerih. Če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 oziroma 45 let, in če je brez poprejšnje poklicne rehabilitacije zmožen za drugo ustrezno delo, pa mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil starost iz 1. ali 2. odstavka 39. čl. ZPIZ92. Ta zakon pa v 56. čl. določa, da zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica bolezni pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. ZPIZ92 pa v 2. odstavku 96. čl. določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni v delovnem razmerju ali ni zavarovan na kaki drugi podlagi, pridobi pravice iz 93. čl., če ob nastanku invalidnosti izpolnjuje tudi pogoj pokojninske oz. zavarovalne dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Dejanske ugotovitve sodišča so, da je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 2.3.1995 dalje in da na dan nastanka invalidnosti ni bila zavarovana na nobeni podlagi. Na dan nastanka invalidnosti je tožnica izpolnjevala 6 let, 2 meseca in 14 dni delovne pokojninske dobe, tožnica pa bi morala imeti 12 let in 4 mesece pokojninske dobe, da bi izpolnila pogoj iz 56. čl. ZPIZ92 in tako pridobila pravico do invalidske pokojnine.

Tožnica tako ni izpolnjevala pogoja pokojninske dobe, ki je potrebna za pridobitev zatrjevanih pravic. Pokojninska doba pa se je dokončno ugotovila v kasneje končanem sodnem postopku. Tožnica je namreč vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je slednja zavrnila vštetje pokojninske dobe kot zavarovalne dobe za obdobje od 1.9.1955 do 31.5.1963, ker tožnica ni dokazala obstoja delovnega razmerja. S tožbo je zahtevala, da se ji za to sporno obdobje prizna zavarovalna doba, torej za ta čas zaposlitve. Ta spor se je končal pred prvostopenjskim sodiščem s sodbo, opr. št. Ps 378/2003 z dne 30.1.2004, s katero je sodišče razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 13.6.1995 in 11.1.1995 in razsodilo, da se tožnici v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo šteje čas dela na Osnovni šoli G. od 1.9.1955 do 31.5.1963. Sodba prvostopenjskega sodišča je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 277/2004 z dne 8.7.2004.

Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa tak zaključek potrdilo, je v tej zadevi ključno, da je tožena stranka v času izdaje svoje odločbe z dne 28.5.2003 bila vezana na svojo dokončno odločbo z dne 13.6.1995, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnice po priznanju pokojninske dobe kot zavarovalne dobe obdobje od 1.9.1955 do 31.5.1963. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, tožnica na dan 28.5.2003 dejansko ni izpolnjevala pogojev kot jih v zgoraj citiranih členih določa ZPIZ92. Tožnica v času ugotovljenega nastanka invalidnosti (2.3.1995) ni bila zavarovana na nobeni podlagi, kar pomeni, da je treba upoštevati 3. alinejo 1. odstavka 55. čl. ZPIZ92, ki določa, da invalid III. kategorije invalidnosti pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je brez poprejšnje poklicne rehabilitacije zmožen za drugo ustrezno delo, ki pa mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil starost iz 1. oz. 2. odstavka 39. čl. ZPIZ92 (v konkretnem primeru 57 let). ZPIZ92 pa v 56. čl. določa, da se pridobi invalidska pokojnina po 55. čl. ZPIZ92 v primeru, da je invalidnina posledica bolezni (kar v konkretnem primeru je), pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnjena tudi 1/3 delovnih let. Glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno dne 28.5.2003, ko je tožena stranka izdala izpodbijano dokončno odločbo, tožnica teh pogojev ni izpolnjevala.

Glede na podatke v spisu (nalog ZPIZA-a za izplačevanje akontacije invalidske pokojnine, priloga A/3) pa je očitno, da je tožena stranka tožnici izplačevala akontacijo invalidske pokojnine od 1.8.2004 dalje, iz obrazložitve tega naloga pa je razvidno, da je tožnica 20.12.2004 ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do pokojnine in je tako nekaj časa prejemala akontacijo invalidske pokojnine. Tožnici je bila z odločbo tožene stranke z dne 2.11.2006 priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.7.2004 dalje. Zoper to odločbo pa je tožnica ponovno vložila pritožbo. Kot je že navedlo sodišče druge stopnje, je dejstvo, ki je bilo ugotovljeno po izdaji dokončne odločbe, novo dejstvo, ki pomeni tudi novo dejansko stanje, ki pa ni predmet izpodbijane odločbe tožene stranke, zato je odločitev sodišč pravilna. Podlaga za odločitev tožene stranke je nedvomno dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno ob izdaji izpodbijane odločbe, ki je bilo takšno, kot je tudi v odločbi obrazloženo. Ker se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki je temeljila na takrat ugotovljenem dejanskem stanju, ni utemeljen revizijski očitek, da je sodišče ravnalo nezakonito, ker je odločilo, da kljub kasneje priznani zavarovalni dobi in izpolnjevanju pogojev tožnici invalidska pokojnina ne gre. Sodišče o tem niti ni odločalo, temveč je presojalo, ali je odločba tožene stranke zakonita in pravilna glede na podano dokumentacijo (in tako ugotovljeno dejansko stanje) in takrat veljavne predpise. Ker je po opravljenem postopku ugotovilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke z dne 28.5.2003 pravilna, je zato tudi ni odpravilo.

Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 443/2014
• Sodba in sklep VIII Ips 122/2008
• VDSS sodba Psp 61/2014