Sodba VIII Ips 257/2007

Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je tožena stranka prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le ti glede na prvi odstavek 171. člena ZPIZ izpolnjevali pogoje za uveljavitev pravice do pokojnine na podlagi tega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbama številka 9.899.228 z dne 15.3.2004 in z dne 30.8.2004 je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje starostne pokojnine po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ – Ur. l. RS, št. 49/98).

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, navedeni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ob ugotovitvah, da je bilo tožniku priznano državljanstvo Republike Slovenije, da je imel do 26.2.1992 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da je bil do oktobra 1991 v aktivni vojaški službi v JLA, nato pa je nadaljeval z delom v Vojski Jugoslavije, kjer je bil z odločbo generalštaba Vojske Jugoslavije, Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda s 1.5.1994 predčasno starostno upokojen, je presodilo, da ima pravico do izbire pokojnine pri toženi stranki, kolikor mu je do 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po takratnih vojaških predpisih.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da je za zakonitost spornih odločb tožene stranke bistveno, da je tožnik od 1.5.1994 dalje uživalec pokojnine pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, to je odkar mu je s 30.4.1994 prenehala aktivna vojaška služba v Vojski Jugoslavije, torej tuje države, in da je bila ob njegovi upokojitvi upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena pri nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev bivše SFRJ. Zaradi tega tožnika ni mogoče šteti za upravičenca na podlagi določb ZPIZVZ. Zaradi upravičenosti do pokojnine v drugi državi naslednici bivše SFRJ, je bil tožniku, kot državljanu in rezidentu Republike Slovenije, s strani tožene stranke že priznan ustrezen dodatek k pokojnini na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz Republike nekdanje SFRJ (ZZSV – Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami), ni pa upravičen na podlagi istega pokojninskega obdobja do izbire pokojnine v Republiki Sloveniji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in se v njej pavšalno sklicuje na vse revizijske razloge. Izraža začudenje in ogorčenje nad stališči, izraženimi v izpodbijani sodbi ter graja stališče, da je tožnik z uveljavitvijo pokojnine v Beogradu v letu 1994 že izčrpal svojo pravico do pokojnine ter sodišču očita zmotno razumevanje odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up - 487/02.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker tožnik ni določno opredelil bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe, s tega vidika revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Tožnik je uveljavljal pravico do pokojnine pri toženi stranki na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, ki določa, da državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. oktobra 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Na podlagi določb prvega odstavka 171. člena ZPIZ/92 je poleg izpolnitve pogojev za pridobitev pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje zavarovanja.

Tožniku z 18. oktobrom 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z nadaljevanjem zaposlitve pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi in se kasneje po letu 1994 upokojil na podlagi pravil tujega nosilca zavarovanja (Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev pri generalštabu Vojske Jugoslavije v Beogradu), ki je očitno ustrezno upošteval tudi tožnikovo zavarovalno dobo pri bivšem skupnem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev. Na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je tožena stranka prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le ti glede na določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ/02 izpolnjevali pogoje in pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Zavarovanci takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v Vojski Jugoslavije in ostali zavarovanci po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, kot je bilo to v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju. Pravilno pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je lahko tožnik, glede na upravičenost do pokojnine iz Srbije, upravičen le do dodatka k tuji pokojnini na podlagi določb ZZSV. V zvezi s tem se ustrezno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-487/02 z dne 15.4.2004, katere bistvo je, da so lahko do dodatka k pokojnini na podlagi določb Zakona o socialni varnosti slovenskih državljanov, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ, upravičene tudi osebe, ki so pravico do pokojnine uveljavile pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, če izplačevanje teh pokojnin na podlagi določb ZPIZVZ ni prevzela Republika Slovenija oziroma tožena stranka.

Upoštevaje gornje materialnopravne razloge je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Odločba VIII Ips 105/2006
• Sodba VIII Ips 152/2007
• Sodba VIII Ips 206/2007