Sodba VIII Ips 413/2006

Jedro

V socialnih sporih sodišče odloča o zakonitosti dokončnih aktov, ki jih o socialnih pravicah izdajajo pristojni organi. Zato za odločitev sodišča praviloma ne morejo biti pomembna dejstva, ki nastanejo po dokončnosti izpodbijane odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za odpravo odločbe tožene stranke, št. 191/06/97-5, 4/1 z dne 18.6.1997 in ugotovilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji na podlagi določb Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI - Ur. l. RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000) in ji je zato priznalo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, zavrglo pa je, kar je tožnica zahtevala več.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče z odločitvijo kršilo vrsto ustavnih pravic. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje z odločitvijo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po 1. odstavku 7. člena ZPPPAI. Sodišče napačno razlaga besedilo zakona. Tožnica je svoje delo opravljala neposredno pri proizvodnji azbesta in neposredno v prostorih. Dejstvo, da je bilo njeno delovno mesto v neposredni bližini proizvodnje, še ne pomeni, da ni neposredno delala pri proizvodnji azbesta. Sodišče je v njenem primeru prvič uporabilo sporno razlago in jo je spravilo v neenakopraven položaj. Vsem njenim sodelavcem je bila pravica priznana po določbi 1. odstavka 7. člena ZPPPAI. Nihče ni dokazoval, da je bil neposredno v stiku z azbestom. Če se je sodišče že odločilo za uporabo 2. odstavka 7. člena ZPPPAI, bi moralo izvajati ustrezne dokaze. Tožnica sicer v času izdaje izpodbijane odločbe res še ni izpolnjevala kumulativnega pogoja iz 2. odstavka 7. člena ZPPPAI, je pa oba zahtevana pogoja izpolnila v letu 1999, ko odločba z dne 19.6.1999 še ni bila dokončna in ne pravnomočna. Tožnici bo morale biti priznane pravice po 1. odstavku 7. člena ZPPPAI, ker izpolnjuje pogoje za tako priznanje. Pravica do socialne varnosti se ji krši že 9 let. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma in pod pogoji, določenimi v 367. členu ZPP in zaradi razlogov določenih v 370. členu ZPP. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (370. člen ZPP), revizijsko sodišče v tem obsegu izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revidentka, ki je sicer formalno uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tega razloga vsebinsko ni opredelila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede teh kršitev ni preizkušalo.

Revizija je na 5. strani navajala izdajo odločbe tožene stranke št. 191/06/97-5,1 z dne 19.6.1999. Ta odločba ni predmet obravnave v tem sporu, saj se izpodbija odločba tožene stranke št. 191/06/97-5, 4/1 z dne 19.6.1997. V zvezi z odločbo iz leta 1999 v tem sporu sodišče ni zavzemalo stališča.

ZPPPAI je kot enega svojih ciljev v 1. členu opredelil zagotovitev socialne varnosti delavcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, in v ta namen zagotovitev potrebnih sredstev. V smislu izvedbe tega cilja je v 6. členu zaradi razreševanja kadrovsko socialnih problemov, ki jih je povzročila dolgotrajna uporaba azbesta, določil uvedbo pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Pri tem je v prvem odstavku 7. člena kot pogoj za pridobitev te pravice določil nižje starostne meje (45 let ženske in 50 let moški) in nižja obdobja minimalne pokojninske (25 let ženske in 28 let moški) dobe ter najmanj 10 let dela v neposredni proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov oziroma v drugem odstavku 7. člena starost 48 let (ženske) oziroma 53 let (moški), 30 oziroma 35 let pokojninske dobe in najmanj 20 let dela v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest. V 8. členu ZPPPAI pa je kot pogoj za pridobitev pokojnine pod ugodnejšimi pogoji zakon določil prenehanje delovnega razmerja zaradi ukinitve delovnega mesta ali zmanjšanja števila delavcev zaradi prestrukturiranja proizvodnje ali drugih operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in takšnim delavcem ni mogoče niti s prekvalifikacijo zagotoviti njihovim delovnim sposobnostim ustrezne druge zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega bivališča v roku enega leta.

Za pravilno odločitev glede izpolnjevanja pogojev po 7. členu ZPPPAI je moralo sodišče ugotoviti, na kakšnih delovnih mestih je tožnica delala in kje so bila ta delovna mesta locirana. Na podlagi tožničine izpovedbe na obravnavi 7.7.2000 (l. št. 36), ko je ta izpovedala (in brez pripomb podpisala obravnavni zapisnik), da ni delala neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov, da pa je prihajala v stik z njimi, ker je bila dostikrat prisotna v proizvodnji zaradi prispevkov in fotografiranja, in da je bila stavba, v kateri je delala, od obrata, kjer so izdelovali azbestne proizvode oddaljena cca 100 do 150 metrov, je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno in tudi ob upoštevanju vseh ostalih dokazov zaključilo, da tožnica ni delala neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov (ta zaključek vsebuje zahtevi tako glede dela kot glede servisnih služb). Zato je bila pravilna tudi ocena, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključevalo, da je tožnica izpolnjevala pogoje za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji iz prvega odstavka 7. člena ZPPPAI.

Ker v postopku niso bili navajani pogoji iz tretjega odstavka 7. člena (poklicna bolezen), je ostalo odprto vprašanje, če tožnica izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 7. člena ZPPPAI. Glede teh pogojev je sodišče ugotovilo, da jih tožnica v času izdaje sporne odločbe ni izpolnjevala (enaka je navedba tožnice v reviziji na strani 5). Zato je sodišče utemeljeno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede navedbe, da je revidentka kasneje izpolnila pogoje za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ji je treba pojasniti, da v socialnih sporih sodišče odloča o zakonitosti dokončnih aktov, ki jih o socialnih pravicah izdajajo pristojni organi. Zato za odločitev sodišča praviloma ne morejo biti pomembna dejstva, ki nastanejo po dokončnosti izpodbijane odločbe. To velja tudi za izpolnitev zahtevanih pogojev v času sodnega spora.

Ker iz dejanskega stanja izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica ni izpolnjevala pogojev niti iz prvega niti iz drugega odstavka 7. člena ZPPPAI, to pomeni, da ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji iz ZPPPAI, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje.

Zato je revizijsko sodišče revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (določba 378. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 110/2007
• Sodba VIII Ips 355/2008
• Sodba VIII Ips 182/2007