Sodba VIII Ips 385/2006

Jedro

Glede odločitve o vtoževani pravici določila 2. in 3. člena Sporazuma o socialni varnosti med Vlado RS in Vlado Kanade napotujejo na uporabo ZPIZ-1, katerega posamezna določila bi lahko tožena stranka pri odločanju o priznanju pravice izključila le, če bi se pogodbenici v Sporazumu tako izrecno dogovorili.

Ker je pokojninska osnova tožeče stranke presegla najvišjo pokojninsko osnovo iz prvega odstavka 49. člena ZPIZ-1, je tožena stranka utemeljeno upoštevala omejitev iz tretjega odstavka tega člena in pri odmeri pokojnine upoštevala zakonsko določeno najvišjo pokojninsko osnovo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. 14 4030715 z dne 9.5.2002 in št. 4030715 z dne 17.10.2002, ter da se tožeči stranki prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 236.577,63 SIT na mesec od 1.1.2002 dalje, in da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko med že izplačanim sorazmernim delom pokojnine ter omenjenim zneskom z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih izplačil pokojnine do plačila. Ugotovilo je, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka. Po ugotovitvah sodišča je tožeča stranka v Sloveniji dopolnila 215 mesecev pokojninske dobe, v Kanadi pa 230 mesecev (skupaj 445 mesecev). Prvostopenjsko sodišče se ni strinjalo s stališčem tožeče stranke, da Sporazum o socialni varnosti med Vlado Republike Slovenije in Vlado Kanade (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 21/2000; v nadaljevanju - Sporazum) v zvezi z odmero pokojnine izključuje uporabo določil Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji). Določili 2. člena in drugega odstavka 13. člena Sporazuma napotujeta na uporabo 49. člena ZPIZ-1, ki v tretjem odstavku določa, da se zavarovancu odmeri starostna pokojnina od najvišje pokojninske osnove, če starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od zavarovančeve pokojninske osnove, skupaj s pripadajočimi uskladitvami, presega znesek starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najvišje pokojninske osnove. Ta se določi v višini štirikratnika najnižje pokojninske osnove (1. odstavek 49. člena ZPIZ-1). Mesečno povprečje plač, od katerega je bila odmerjena starostna pokojnina, med strankama ni bilo sporno. Sodišče je oprlo zavrnilno sodbo na zaključek, da je bila tožeči stranki višina starostne pokojnine pravilno odmerjena tako, da je tožena stranka znesek 300.145,00 SIT, ki predstavlja 88 % od najvišje pokojninske osnove, upoštevaje drugi odstavek 13. člena Sporazuma pomnožila z 215 in zmnožek delila s 445.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Odmera pokojnine od najvišje pokojninske osnove v skladu z 49. členom ZPIZ-1 ni utemeljena. V 13. členu Sporazuma namreč ni določeno, da bi se v primeru, ko izračunani teoretični znesek dajatve presega najvišjo pokojninsko osnovo po ZPIZ-1, morala uporabiti slednja kot podlaga za izračun dejanskega zneska dajatve. Če bi Sporazum to hotel, bi tako tudi določil, kot je npr. določil v točki d. drugega odstavka 13. člena, po katerem se v primeru, če vse zavarovalne dobe skupaj presegajo najdaljšo možno dobo, ki se upošteva po slovenski zakonodaji, delni znesek za izplačevanje izračuna v sorazmerju med zavarovalnimi dobami, dopolnjenimi po slovenski zakonodaji in najdaljšo možno zavarovalno dobo, ki jo določa slovenska zakonodaja. Tam, kjer naj bi pravice po Sporazumu ne presegle pravic po slovenski zakonodaji, je torej Sporazum to določil. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP), pri tem pa je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker je revident bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP očital zgolj pavšalno in jih ni podrobneje opredelil, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem obsegu ni niti moglo niti smelo preizkusiti (371. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V obravnavni zadevi je jedro spora vprašanje, ali je tožena stranka odmero sorazmernega dela starostne pokojnine, uveljavljanega na podlagi mednarodnega sporazuma o socialni varnosti s Kanado, materialnopravno utemeljeno oprla tudi na določilo 49. člena ZPIZ-1, ki predpisuje najvišjo pokojninsko osnovo. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je uporaba citiranega člena ZPIZ-1 pri odmeri obravnavane pokojnine utemeljena. V skladu s 1. točko 2. člena Sporazuma (stvarna pristojnost) se le-ta v zvezi s slovensko zakonodajo nanaša na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, razen določb o dajatvah za preostalo delovno zmožnost, med katere pa pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine ne sodi. Na podlagi 3. člena Sporazuma (osebna veljavnost) se ta med drugim uporablja za osebe, za katere velja ali je veljala slovenska zakonodaja. Glede odločitve o vtoževani pravici tako citirana člena Sporazuma napotujeta na uporabo ZPIZ-1, katerega posamezna določila bi lahko tožena stranka pri odločanju o priznanju pravice izključila le, če bi se pogodbenici v Sporazumu tako izrecno dogovorili.

Tožeči stranki je bil sorazmerni del pokojnine odmerjen ob upoštevanju drugega odstavka 13. člena Sporazuma, v skladu s katerim Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v primeru, če je oseba po slovenski zakonodaji upravičena do dajatve le ob uporabi določb o seštevanju zavarovalnih dob po slovenski in kanadski zakonodaji, izračuna višino dajatve na naslednji način:a) najprej izračuna teoretičen znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi bile vse zavarovalne dobe dopolnjene po slovenski zakonodaji (pri določitvi osnove za odmero dajatve se upoštevajo le zavarovalne dobe, dopolnjene po slovenski zakonodaji); b) na podlagi teoretičnega zneska izračuna dejanski znesek dajatve, ki se plača v sorazmerju med zavarovalnimi dobami, dopolnjenimi po njegovi zakonodaji, in vsemi zavarovalnimi dobami.

Izračun teoretičnega zneska dajatve je odvisen od pokojninske osnove in odstotka za odmero starostne pokojnine (88 %), ki v postopku ni bil izpodbijan. Najvišjo pokojninsko osnovo predstavlja štirikratnik najnižje pokojninske osnove (prvi odstavek 49. člena ZPIZ-1). Tožeča stranka se je upokojila dne 1.1.2002, pri čemer je glede na določilo 409. člena ZPIZ-1 o odmeri pokojnine v prehodnem obdobju najvišja pokojninska osnova od 1.9.2001 dalje znašala 341.073,92 SIT. Kot ugotavlja izpodbijana sodba je pokojninska osnova tožeče stranke znašala 556.432,59 SIT (39. in 406. člen ZPIZ-1) in je tako presegla najvišjo pokojninsko osnovo iz prvega odstavka 49. člena ZPIZ-1. Ker točka a. drugega odstavka 13. člena Sporazuma izrecno napotuje na uporabo slovenske zakonodaje (ZPIZ-1), ne da bi pri tem kakšno določilo izključevala, je tožena stranka utemeljeno upoštevala omejitev iz zgoraj citiranega tretjega odstavka 49. člena ZPIZ-1 in pri odmeri pokojnine upoštevala zakonsko določeno najvišjo pokojninsko osnovo. Kot teoretični znesek dajatve je bil tako pravilno upoštevan znesek v višini 88 % od najvišje pokojninske osnove, dejanski znesek dajatve pa je bil tožeči stranki glede na zahtevano upoštevanje sorazmerja med zavarovalnimi dobami(b. točka drugega odstavka 13. člena Sporazuma), dopolnjenimi po slovenski zakonodaji, in vsemi zavarovalnimi dobami (t. j. 215/445) pravilno odmerjen v višini 145.013,90 SIT na mesec. Tožbeni zahtevek za priznanje višjega zneska pokojnine je zato sodišče materialnopravno utemeljeno zavrnilo.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 429/2016
• VDSS sodba Psp 257/2012
• VDSS sodba Psp 597/2007