Sodba VIII Ips 41/94

Jedro

Za državljane Republike Slovenije je bil pogoj prijavljenega stalnega prebivališča iz 1. čl. odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 5.11.1992 št. U-I-70/92-9 odpravljen. Za tujce pa predpisani pogoj velja. Ta pogoj je glede na jasno določilo 18. čl. ustavnega zakona in 1. čl. omenjenega odloka tolmačiti v formalnem smislu. Če bi imel zakonodajalec namen omogočiti odmero in izplačevanje akontacije vojaških pokojnin tudi upravičencem, ki v Sloveniji dejansko živijo, bi ta dodatni pogoj izrecno predpisal kot v primeru za pridobitev državljanstva Republike Slovenije v 1. odst. 40. čl. zakona o državljanstvu (Ur. l. RS št. 1-8/91, 30/91).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do izplačevanja akontacij vojaške pokojnine potem, ko je ugotovilo, da M.M. - sicer tuji državljan - ne izpolnjuje v 1. odstavku 1. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Proti sodni odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in odločitev pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svoji pritožbeni trditvi, da bi sodišče moralo do dokončanja upravnega postopka za pridobitev državljanstva Republike Slovenije prekiniti postopek. Ponavlja očitek, da sta sodišči nižjih stopenj odjavo stalnega prebivališča v Ljubljani napačno razlagali. K njej je bil primoran, saj so ga zaradi službene premestitve na Reko k takemu ravnanju zavezovali predpisi bivše JLA. Predpisanega pogoja stalno prijavljenega prebivališča v Republiki Sloveniji ni mogoče, po mnenju revidenta, tolmačiti v formalnem pomenu, ampak je potrebno ugotoviti dejanske razmere.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožnik - ki ni državljan Republike Slovenije - ni imel od 26.6.1991 dalje prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in mu je bilo dne 13.12.1991 - ko se je z Reke vrnil v Ljubljano - kot tujcu izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. To pa je edino pravno odločilno, saj zatrjevanja tožnika o presoji njegovega dejanskega bivanja na znanem naslovu v Ljubljani, ni mogoče upoštevati.

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti je bilo določeno, da v skladu z njim organi Republike Slovenije prevzamejo izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (1. člen). Po 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije zagotavlja Republika Slovenija med drugim varstvo pravic uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona, to je do 25. junija 1991, določali predpisi SFRJ. Varstvo pravic je bilo z omenjeno določbo zagotovljeno samo tistim uživalcem pokojnine, ki so na dan uveljavitve ustavnega zakona imeli pravnomočno odločbo o upokojitvi.

Na podlagi 18. člena ustavnega zakona je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije izdal odlok o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki v 1. členu določa, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 26.6.1991 dalje. V 2. členu odloka je določeno, da so do akontacije vojaške pokojnine upravičene tiste osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ali so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, oziroma osebe, ki so pristopile k teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Z odlokom je bil torej razširjen krog upravičencev še na nekatere osebe, ki ob uveljavitvi ustavnega zakona niso bile uživalci vojaških pokojnin in tudi obseg pravic - od pokojnin še na druge dajatve, pridobljene na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Takšno ureditev je narekovalo dejstvo, da se nekdanja SFRJ ni razdružila sočasno, zato ni bilo mogoče z dogovorom urediti vprašanj, povezanih z novim statusom Republike Slovenije; med drugim vprašanja sukcesije. Do ureditve sukcesije držav, naslednic bivše SFRJ, je zato Republika Slovenija začasno s sprejetjem omenjenega odloka uredila - v obliki akontacij - socialni položaj uživalcev vojaških pokojnin, ki niso bili zavarovanci obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, pač pa zavarovanci na podlagi posebnega zakona pri lastnem nosilcu zavarovanja, to je skupnosti zavarovancev s sedežem v Beogradu, pri kateri so se vplačevali prispevki za vojaške zavarovance.

Z omenjenima predpisoma se ne urejajo in tudi ne omejujejo pravice iz pokojninskega zavarovanja, niti ni z njunimi določbami kršeno temeljno načelo, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci ali delodajalci ali država za določene osebe vplačevali prispevke.

Tako je bila tožniku na podlagi sklepa Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu pod opr. št. 96388 VP - 15190/91 z dne 16.1.1992 priznana pravica do predčasne starostne pokojnine od 1.12.1991 dalje v znesku 16.652,80 din. Odmere in izplačila akontacije tožniku s citirano odločbo sicer priznane pokojnine pa tožena stranka ni prevzela, saj M.M. ne izpolnjuje v 18.

členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in v 1. členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja, to je stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ki ga upravičenec skladno določilu 7. odstavka 6. člena citiranega odloka dokazuje z osebno izkaznico.

Pogoj prijavljenega stalnega prebivališča je bil na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 5.11.1992 št. U-I-70/92-9 (objavljen v Uradnem listu RS, št. 55/92) odpravljen, vendar le za državljane Republike Slovenije. Po določilu 50. člena ustave Republike Slovenije se pravice do socialne varnosti, pod pogoji določenimi z zakoni, zagotavljajo le državljanom Republike Slovenije. Te ustavne pravice ni mogoče, po pravnem stališču Ustavnega sodišča, državljanom Republike Slovenije omejevati, posebej ne v nasprotju s 14. členom ustave. Za tujce, ki jim 13. člen ustave Republike Slovenije v skladu z mednarodnimi pogodbami zagotavlja pravice, določene s to ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije, pa pogoj stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, velja.

Glede na jasno določilo 18. člena ustavnega zakona in 1. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, je izpolnitev predpisanega pogoja stalnega prebivališča tolmačiti v formalnem smislu. Če bi imel zakonodajalec namen omogočiti odmero in izplačevanje akontacije vojaških pokojnin tudi upravičencem, ki v Sloveniji dejansko živijo, bi ta dodatni pogoj izrecno predpisal (kot v primeru za pridobitev državljanstva Republike Slovenije v 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu - Uradni list RS, št. 1-8/91, 30/91).

Nesporna ugotovitev, da tožnik ni imel od 26.6.1991 dalje prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Slovenije, je sodišču druge stopnje utemeljeno narekovalo pravno razlago, po kateri tožnik ne izpolnjuje pogoja za odmero in izplačevanje akontacije vojaške pokojnine v Republiki Sloveniji. S tem pa tožniku ni onemogočeno uveljavljanje in uživanje pravic pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki mu je dne 16.1.1992 izdal odločbo o predčasni upokojitvi. Ko je bilo ugotovljeno, da tožnik, ki ni državljan Republike Slovenije, nima prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, je treba pritrditi stališču izpodbijane sodne odločbe, da nima pravice do odmere in izplačevanja akontacije vojaške pokojnine. Torej je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna odločba ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijska trditev, da bi sodišče moralo prekiniti postopek do dokončanja upravnega postopka za pridobitev državljanstva, ne drži. V sporni zadevi niso podani razlogi iz določila 212. člena zakona o pravdnem postopku, zaradi katerih nastopi prekinitev po sili zakona; niti taksativno v 213. členu ZPP našteti razlogi, zaradi katerih bi sodišče lahko odredilo prekinitev. Zato je očitek sodišču, da je v posledici opustitve prekinitve postopka, bistveno kršilo njegova pravila, neutemeljen.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen v zvezi z 10. točko 2. odstavka 354. člena ZPP), je bila revizija zavrnjena kot neutemeljena.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 225/2003
• VDS Sodba Psp 34/96
• VDS Sodba Psp 261/95