Sodba VIII Ips 51/94

Jedro

Ker je tožnik - sicer tuji državljan - z dnem 31.1.1992 odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, od tega dne dalje ne izpolnjuje v 18. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije in v 1. čl. odloka o izplačevanju vojaške pokojnine predpisanega pogoja za prevzem izplačevanja akontacije vojaške pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se mu prizna pravica do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine tudi po 31.1.1992. Ugotovilo je, da Ž.J. - sicer tuji državljan - od tega dne dalje ne izpolnjuje v 1. členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja - stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Proti sodni odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni odločitev prvostopnega sodišča in ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Vztraja pri svoji pritožbeni trditvi, da je odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji v očitni pravni zmoti in navaja, da je z odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin kršeno določilo 87. člena ustave Republike Slovenije, iz katerega izhaja, da pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko določa le Državni zbor z zakonom. Izpodbijana odločba je po mnenju revidenta v nasprotju z določilom 9. člena pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki priznava vsakomur pravico do socialne preskrbljenosti. To določilo se glede na 2. in 8. člen ustave Republike Slovenije uporablja neposredno.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožnik - ki ni državljan Republike Slovenije - ni imel od 31.1.1992 dalje prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. S tem dnem se je odjavil na matičnem uradu v Č. in prijavil v K. (ZRJ). Po vrnitvi v Republiko Slovenijo mu je bilo kot tujcu izdano le dovoljenje o začasnem prebivanju v Republiki Sloveniji. To so pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih sta obe sodišči, in pred tem tožena stranka, ugotovili, da Ž.J. od 31.1.1992 dalje ne izpolnjuje pogoja za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine, zato mu je bilo njeno izplačevanje ustavljeno.

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je bilo določeno, da v skladu z njim organi Republike Slovenije prevzamejo izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (1. člen). Po 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije zagotavlja Republika Slovenija med drugim varstvo pravic uživalcem vojaških pokojnim s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona, to je do 25. junija 1991, določali predpisi SFRJ. Varstvo pravic je bilo z omenjeno določbo zagotovljeno samo tistim uživalcem pokojnine, ki so na dan uveljavitve ustavnega zakona imeli pravnomočno odločbo o upokojitvi.

Na podlagi 18. člena ustavnega zakona je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije izdal odlok o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: odlok), ki v 1. členu določa, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 26.6.1991 dalje. V 2. členu odloka je določeno, da so do akontacije vojaške pokojnine upravičene tiste osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ali so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, oziroma osebe, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Z odlokom je bil torej razširjen krog upravičencev še na nekatere osebe, ki ob uveljavitvi ustavnega zakona niso bile uživalci vojaških pokojnin in tudi obseg pravic - od pokojnin še na druge dajatve, pridobljene na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Takšno ureditev je narekovalo dejstvo, da se nekdanja SFRJ ni razdružila sočasno, zato ni bilo mogoče z dogovorom urediti vprašanj, povezanih z novim statusom Republike Slovenije; med drugim vprašanje sukcesije. Do ureditve sukcesije držav, naslednic bivše SFRJ, je zato Republika Slovenija začasno s sprejetjem omenjenega odloka uredila - v obliki akontacij - socialni položaj uživalcev vojaških pokojnin, ki niso bili zavarovanci obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, pač pa zavarovanci na podlagi posebnega zakona pri lastnem nosilcu zavarovanja, to je Skupnosti zavarovancev s sedežem v Beogradu, pri kateri so se vplačevali prispevki za vojaške zavarovance.

Po določilu 87. člena ustave Republike Slovenije lahko o pravicah in obveznostih državljanov ter drugih oseb odloča državni zbor samo z zakonom. Z odlokom so konkretizirane določbe 18. člena ustavnega zakona z določitvijo novih upravičencev do akontacije pokojnine oziroma drugih dajatev, pridobljenih po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. To pomeni, da odlok ne ureja pravic iz pokojninskega zavarovanja, zato ni bilo v zakonski pristojnosti državnega zbora, da o njem odloča.

Trditev tožnika, da naj bi bilo z izdajo odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin preseženo pooblastilo Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije, ne drži. Odlok ne ureja zakonodajne materije, saj ne določa pravic, niti ne določa pogojev za njihovo pridobitev, zato ni, kot je že ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-89/93 z dne 20.1.1994 v neskladju z ustavnim določilom iz 50. oziroma 87. člena. Z njim tudi ni kršeno določilo 2. člena ustave, ki opredeljuje Slovenijo kot pravno in socialno državo. Načelo pravne države pomeni, da je potrebno pri sprejemanju zakonskih in podzakonskih predpisov spoštovati ustavne določbe, na podlagi katerih se urejajo človekove pravice in temeljne svoboščine ter državna ureditev. Odlok zaradi razlogov, ki jih navaja tožnik, te določbe ne krši.

Tožniku je bila na podlagi odločbe Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu pod opr. št. 89338 Up-1-140/89 z dne 1.9.1989 priznana pravica do starostne pokojnine od 1.1.1989 dalje v znesku 1,054.440 din. Pravni prednik Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Ljubljani - takratni SPIZ - je s sklepom z dne 7.1.1992 št. V-9874750 prevzel - ob izpolnitvi z odlokom predpisanih pogojev - od 1.11.1991 dalje izplačilo akontacije tožniku priznane in odmerjene vojaške starostne pokojnine. Ker pa je tožeča stranka z dnem 31.1.1992 odjavila stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (zatrjevana pravna zmota ga ne opravičuje), od tega dne dalje ne izpolnjuje, kot sta pravilno ugotovili obe sodišči, v 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in v 1. členu odloka predpisanega pogoja, to je stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Pogoj prijavljenega stalnega prebivališča je bil na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 5.11.1992 št. U-I-70/92-9 (objavljena v Uradnem listu RS, št. 55/92) odpravljen, vendar le za državljane Republike Slovenije. Po določilu 50. člena ustave Republike Slovenije se pravice do socialne varnosti, pod pogoji, določenimi z zakoni, zagotavljajo le državljanom Republike Slovenije. Te ustavne pravice ni mogoče, po pravnem stališču Ustavnega sodišča, državljanom Republike Slovenije omejevati, posebej ne v nasprotju s 14. členom ustave. Za tujce, ki jim 13. člen ustave Republike Slovenije v skladu z mednarodnimi pogodbami zagotavlja pravice, določene s to ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije, pa pogoj stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, velja. Ker pa pojem socialne varnosti združuje vsebino socialnega zavarovanja in socialnega varstva, ga ni mogoče razlagati le v kontekstu pravic iz pokojninskega zavarovanja, za kar se zavzema revident.

Nesporna ugotovitev, da tožnik od 31.1.1992 dalje ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, je sodišču druge stopnje utemeljeno narekovala pravno razlago, po kateri tožnik od tega dne dalje ne izpolnjuje več pogoja za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine v Republiki Sloveniji. Torej je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna odločba ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen v zvezi z 10. točko 2. odstavka 354. člena ZPP), je bila revizija zavrnjena kot neutemeljena.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45-I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 225/2003
• VDS Sodba Psp 34/96
• VDS Sodba Psp 261/95