Sodba VIII Ips 43/94

Jedro

Glede na to, da je bilo v postopku pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem ugotovljeno, da tožnik po 18.7.1991 ni bil na razpolago, kar tudi v reviziji sam potrjuje, niti niso pri njem izpolnjeni drugi pogoji, zahtevani v 1. odstavku 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, niso izpolnjeni pogoji, da bi v njegovem primeru Republika Slovenija prevzela izplačevanje vojaške pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine. Ugotovilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, predpisanega v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, saj v postopku ni bilo dokazano, da bi bil po 18.7.1991 pa do upokojitve na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Strinjalo se je z bistveno pravilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje tako glede dejanskega stanja kot tudi v pravnem pogledu. Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi kršitve materialnega prava. Navajal je, da je bil njegov zahtevek zavrnjen zato, ker naj ne bi bil na razpolago. Pri tem naj bi že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da odlok, ki ureja izplačevanje akontacij vojaških pokojnin, ni povsem jasen. Tak predpis pa se lahko tolmači samo v korist prizadetega državljana, ne pa tudi v njegovo škodo. Pa tudi, če bi sodišče že ugotovilo, da tožnik ni bil na razpolagi, je bil brez dvoma suspendiran. Funkcija obveščevalnega podcentra je bila 22.7.1991 ugasnjena, zato je ugasnila tudi njegova funkcija. Ker je poleg tega že 20.7.1991 podpisal zahtevek za upokojitev, meni, da izpolnjuje pogoje zahtevane v odloku. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi, napadeni odločbi razveljavi oziroma spremeni ter tožniku prizna pravico do akontacije vojaške pokojnine.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbi 2. alinee 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki določa, da se med drugimi za upravičence, za katere prevzame s 1.11.1991 izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih pridobili na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ob izpolnjevanju drugih zahtevanih pogojev, štejejo osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških oseb.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. V bistvu tožnik v reviziji samo graja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi jo sodišče storilo z zaključkom, da tožnik po 18.7.1991 ni bil na razpolago. Pri tem spodbija tudi logiko uporabe vojaškega predpisa, čeprav je bil takrat pripadnik JA. V nadaljevanju revizije se sklicuje še na obrazložitev odločbe prvostopenjskega sodišča, ki je menilo, da predpis, katerega določbe je sodišče pri odločanju uporabilo, ni jasen v delu, ko obravnava pojem biti na razpolago. Vendar pa istočasno, ko graja zaključek sodišča, tožnik sam pojasni, da po 18.7.1991 res ni mogel biti na razpolago, ker ga na razpolago nihče ni mogel dati, saj ni bilo komunikacije med komando in Ljubljano. Iz tega pa nato naredi revizija nov zaključek, da v primeru, če tožnik ni bil na razpolago, je pa bil brez dvoma suspendiran. Zaradi takega navajanja tožeče stranke, ki je deloma sicer tudi protispisno (vprašanje komunikacij), ko ta direktno in nedvoumno potrdi zaključke obeh nižjih sodišč, da tožnik po 17.8.1991 ni bil na razpolago, niti ni več smiselno ugotavljanje, ali ni morda glede tega vprašanja prišlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar mora sicer paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Poleg tega se s takim razlogovanjem tožnika morebitno sporno vprašanje skrči samo na vprašanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in je pri sojenju revizijsko sodišče zato vezano na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani odločbi.

Glede na to, da je bilo v postopku pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem ugotovljeno, da tožnik po 18.7.1991 ni bil na razpolago, kar tudi v reviziji sam potrjuje, niti niso pri njem izpolnjeni drugi pogoji, zahtevani v 1. odstavku 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), niso izpolnjeni pogoji, da bi v njegovem primeru Republika Slovenija prevzela izplačevanje vojaške pokojnine. Tudi revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč meni, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Čeprav za odločitev v tem primeru ni pomembno, revizijsko sodišče zaradi pomislekov nakazanih v reviziji, odgovarja tudi na tisti del revizije, v katerem tožnik izraža pomisleke zaradi uporabe vojaškega predpisa. Za pravilno razumevanje pojmov, kdaj je bil pripadnik JA na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, ki jih uporablja odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, je možno uporabiti samo ustrezne določbe, ki so bile v zakonu o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85), ki se je za pripadnike JA uporabljal tudi v času od 18.7.1991 do 18.10.1991. V tem zakonu je natančno določeno, kdaj je pripadnik JA na razpolago (člena 293 in 294), v suspenzu (členi od 295 do 297), na dopustu (člen 372) ali v bolniškem staležu (člen 292). Zato po mnenju revizijskega sodišča tudi ni nobene pravne nejasnosti, ki jo sicer res ugotavlja prvostopenjsko sodišče v svoji odločbi in ki jo skuša v reviziji uporabiti tožeča stranka. Logika uporabe tega predpisa, po kateri se sprašuje tožeča stranka, je enaka logiki uporabe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85 in 74/87), na podlagi katerega skuša tožnik doseči ugoditev svojemu zahtevku.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/1/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 225/2003
• VDS Sodba Psp 34/96
• VDS Sodba Psp 261/95