Sklep VIII Ips 62/94

Jedro

Za pravilno in enotno razumevanje pojmov, kdaj je bil pripadnik JA, kar je tožnik takrat nesporno bil, na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, pa je treba uporabljati določbe zakona o službi v oboroženih silah.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu priznalo izplačevanje akontacije vojaške pokojnine s strani prvotožene stranke od 1.11.1991 dalje, mu odmerilo zneske akontacij in tudi odločilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe za čas od 1.11.1991 pa do pričetka izplačevanja akontacije vojaške pokojnine pripadajoče izračunane zneske ter mu v bodoče izplačevati akontacijo vojaške pokojnine v skladu z odločbo.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbi obeh toženih strank in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča, pri čemer je v celoti sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo pravni presoji.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je drugotožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog absolutne in relativne kršitve določb pravdnega postopka po 354. členu ZPP. Ker v postopku niso bile zaslišane priče, ki jih je predlagala drugotožena stranka, niso mogla biti popolnoma in po resnici ugotovljena sporna dejstva, kot to zahtevajo določbe 7. člena ZPP, to pa že pomeni tudi relativno kršitev ZPP po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP, saj bi ta opustitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Ker postane zaradi navedene procesne opustitve sporna tudi ugotovitev, ali tožnik izpolnjuje pogoj določen v 2. alinei 1. odstavka (člena odloka revizija ne navaja, verjetno pa misli 2. člen) odloka o izplačevanju vojaških pokojnin, je s tem kršena tudi 13. točka 354. člena ZPP, saj so v izpodbijani odločbi navedeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Menila je, da izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih pomanjkljivosti, še najmanj pa so bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka. Tožena stranka je tudi ves čas postopka imela možnost predlagati vse dokaze in priče, pa tega ni storila. Zato je nesmiselno njeno zatrjevanje v reviziji, da sodišče ni izvedlo dokazov, če ti sploh niso bili ponujeni. Sodišče je vsa dejstva ugotavljalo v skladu z možnostmi, natančno pojasnilo sporna vprašanja in visoko strokovno utemeljilo meritornost odločitve. Zato zatrjevani revizijski razlogi niso podani.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Prav tako pa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje revidentka. Že drugostopenjsko sodišče je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovilo, da toženi stranki nista sodišču posredovali nobenih takšnih podatkov, na podlagi katerih bi prvostopenjsko sodišče lahko sklepalo, da izpovedi prič niso točne, niti takšnih podatkov nista posredovali v pritožbi. Zato ni sprejemljiva revizijska trditev, da sodišče, glede na svojo odločitev, ni postopalo v skladu z določbo 7. člena ZPP in da je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Prav tako pa niso izpolnjeni niti znaki bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Nasprotje v obrazložitvi prvostopenjske odločbe, ki ga je vsaj smiselno sprejelo in potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, sicer res obstaja v delu, ko sodišče zaključuje in razčiščuje vprašanje, ali je bil tožnik po 18.7.1991 na razpolago ali ne, vendar to neskladje po mnenju revizijskega sodišča v tem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak zmotno uporabo materialnega prava. Zato revizijsko zatrjevanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljeno.

Je pa revizija utemeljena zato, ker je revizijsko sodišče ob obravnavanju sporne zadeve ugotovilo nepravilno uporabo materialnega prava, na kar mora v skladu z določbo 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Obe sodišči sta v izpodbijanih odločbah prišli do enakega zaključka, da je bil tožnik po 18.7.1991 na dopustu oziroma na razpolago, kar naj bi pomenilo, da izpolnjuje zahtevani pogoj iz 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92) za prevzem izplačevanja pokojnine, ki jo je pridobil na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Do takega zaključka sta nižji sodišči prišli kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče že samo ugotovilo, da glede na določbe zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85) tožnik ni bil niti na dopustu niti na razpolago. Očitno pa so pri odločanju sodišča predvsem prevladale izjave tožnika in izjave prič, ki jih je sodišče vrednotilo kot povsem verodostojne in samo na podlagi njih zaključevalo za presojo stvari bistvena dejstva. Vendar pa revizijsko sodišče takega razlogovanja nižjih sodišč ne more sprejeti. Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin v 2. alinei prvega odstavka 2. člena določa, da se za upravičenca, za katerega prevzame izplačevanje vojaške pokojnine od 1.11.1991 dalje Republika Slovenija, štejejo osebe, ki so bile po 18.7.1991 (pa do 18.10.1991) na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Za pravilno in enotno razumevanje pojmov, kdaj je bil pripadnik JA, kar je tožnik takrat nesporno bil, na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, pa je treba uporabljati določbe zakona o službi v oboroženih silah. To še toliko prej, ker je takrat res šlo za posebne razmere, kar ugotavljata tudi nižji sodišči, ki pa so zahtevale le še več reda in discipline, kot jo imajo vojaške organizacije že tudi sicer. Zato se postavlja vprašanje, če je sodišče zaradi neuporabe pravega materialnega predpisa sploh lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi predpisov, ki urejajo "dajanje na razpolago" (293. in 294. člen zakona o službi v oboroženih silah) in tistih, ki urejajo "postopek za prenehanje vojaške službe" (397. do 401. člen) ni namreč nikjer navedena možnost, da bi lahko pripadnik JA po vložitvi zahteve za (na primer) upokojitev ostal doma do izdaje odločbe oziroma do razrešitve. Celo nasprotno se aktivni vojaški osebi služba v vojaški sestavi glede na določbo 400. člena zakona šteje do dneva razrešitve, kar pomeni samo, da jo je treba do dneva razrešitve tudi opravljati. Tak predpis pa je v nasprotju z zaključki nižjih sodišč. Zato bi že prvostopenjsko sodišče moralo ob upoštevanju določb odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin in zakona o službi v oboroženih silah razčistiti, ali in na kakšni osnovi se tožnik po izteku dopusta dne 21.7.1991, pa pred razrešitvijo dne 30.9.1991 ni več vrnil na svoje delo, kljub temu, da bi vsaj ob upoštevanju predpisov to moral storiti. To še posebej zato, ker gre za sorazmerno dolgo obdobje več kot dveh mesecev. Pri tem za odločitev ne bodo zadostovale samo nedoločne izjave prič, ampak bodo potrebni trdni dokazi ali listinski dokumenti, saj je zaenkrat predvsem z listinami v spisu podprto dejstvo, ki je drugačno od zaključka nižjih sodišč, da je moral tožnik vse do dneva razrešitve redno službovati v stalni sestavi JA. V takem primeru pa ne bi bili več izpolnjeni pogoji za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo odločbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča, saj bo v nadaljnjem postopku treba ponovno ugotavljati, ali je bil tožnik v obdobju od 21.7.1991 pa do dejanske razrešitve 30.9.1991 res na razpolago oziroma doma in šele nato v skladu s ponovnimi ugotovitvami odločiti, ali so v njegovem primeru res izpolnjeni pogoji za prevzem izplačevanja vojaške pokojnine s strani drugotožene stranke.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o službi v oboroženih silah uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94),

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 225/2003
• VDS Sodba Psp 34/96
• VDS Sodba Psp 261/95