Sodba VIII Ips 12/94

Jedro

Plača prejeta za delo preko polnega delovnega časa se lahko všteta v pokojninsko osnovo samo, če se delo lahko šteje kot poseben delovni pogoj.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo zahtevek predlagatelja, da se mu prizna pravica do novega oblikovanja pokojninske osnove in odmere višje starostne pokojnine tudi z upoštevanjem osebnega dohodka, ki ga je prejemal od leta 1975 dalje iz naslova dela opravljenega v podaljšanem delovnem času. Ugotovilo je, da tožnik preko polnega delovnega časa ni opravljal takšnega dela, ki se po predpisih lahko šteje kot poseben delovni pogoj in kot takega všteva v pokojninsko osnovo. Svojo odločitev je oprlo na določbi 81. in 83. člena zakona o delovnih razmerjih, ki sta določala, kdaj se lahko delo opravljeno preko polnega delovnega časa šteje kot poseben delovni pogoj.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je delo, ki ga je moral opravljati preko polnega delovnega časa, tako, da so ga veljavni predpisi ves čas opredeljevali kot poseben delovni pogoj. Šlo je za nepredvidljiva dela, ki jih je moral opravljati, tako delo pa je tudi samoupravni splošni akt delovne organizacije Gorenje opredeljeval kot poseben delovni pogoj. Zato niti tožena stranka niti sodišče pri svojih odločitvah nista pravilno tolmačila veljavnih predpisov, ko sta odločala o tem, ali pomeni njegovo delo preko polnega delovnega časa, ki ga je opravljal od leta 1975 do upokojitve v letu 1992, poseben delovni pogoj ali ne. Zato je v "tožbi na odločbo", ki jo je kasneje na poziv sodišča opredelil kot revizijo, predlagal, da se njegovemu zahtevku ugodi.

V postopku, ki je bil opravljen po določbah 390. člena zakona o pravdnem postopku, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (386. člen zakona o pravdnem postopku) iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) revizijsko sodišče ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane. Revizija niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Sodišče je pravilno uporabilo določbo 312. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94), ki določa, de se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve tega zakona upošteva pri izračunu pokojninske osnove samo, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerji štelo kot poseben delovni pogoj. Predpisi o delovnih razmerjih, ki so se uporabljali od leta 1975 dalje, so bili sicer različni, vendar so bile določbe, ki so opredeljevale, kdaj se delo preko polnega delovnega časa šteje kot poseben delovni pogoj podobne - zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list SRS, št. 18/74) v 27. in 29. členu, zakon o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77, 30/78, 27/82, 45/82, 11/83, 24/83, 5/86 in 18/88 v 81. in 83. členu, zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91) v 49. in 50. členu - predvsem pa so vsebovale pogoj, da je moralo biti delo kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno in se ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev.

Ker sta tako prvostopno kot tudi drugostopno sodišče na podlagi dokazov izvedenih v postopku utemeljeno zaključili, da delo tožeče stranke ni bilo take narave, da bi se ga lahko štelo kot poseben delovni pogoj, ni zakonske podlage, da bi lahko tožnikovemu zahtevku ugodila in mu v pokojninsko osnovo všteli tudi zneske plač, ki jih je prejel za delo opravljeno preko polnega delovnega časa, saj takšnega vštevanja ne omogočajo uporabljeni predpisi. Pri tem ne more biti upoštevno niti tožnikovo revizijsko navajanje, da je delo preko polnega delovnega časa opravljal v skladu s samoupravnimi splošnimi akti organizacije. Ti akti so morali upoštevati veljavne predpise in njihovih določb niso mogli spreminjati. Zato tudi revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč meni, da niso izpolnjeni pogoji, da bi se v tožnikovo pokojninsko osnovo vštevali tudi zneski plač, prejeti za delo preko polnega delovnega časa in da je zavrnitev zahtevka tožeče stranke materialnopravno pravilna. Zato tudi ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi zmotno uporabljeno materialno pravo.

Zaradi navedenih razlogov je zato revijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep VIII Ips 458/2007
• VDSS sklep Psp 112/2011
• VDSS sodba Psp 494/2009