Sodba I Ips 41/2008

Jedro

Sodišče ni dolžno presojati ravnanja obdolženca v smislu vsake materialne določbe, ki jo predlaga obramba, ampak je vezano le na opis dejanja, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi obtožnici (obtožnem predlogu).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena M.Š. je dolžna plačati povprečnino v znesku 1.000 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Radovljici je s sodbo z dne 12.3.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.10.2007, M.Š. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ. Sodišče ji je izreklo denarno kazen v višini 425 eurov z rokom plačila treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obe sodišči sta ji naložili tudi plačilo stroškov postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke M.Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe in podredno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da očitkom zahteve za varstvo zakonitosti glede kršitve kazenskega zakona ni mogoče pritrditi. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialnopravni predpis, to je drugi odstavek 25. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP). Zahteva nepravilno navaja, da bi sodišče moralo uporabiti določbo 43. člena ZVCP, ker naj bi šlo za gorsko cesto, saj uveljavlja drugačno dejansko stanje, kar v tem postopku ni dopustno. Neutemeljene so tudi navedbe, da bi sodišče lahko spoznalo obsojenko za odgovorno kršitve tretjega odstavka 25. člena ZVCP, saj ta kršitev predpostavlja nastanek prepovedane posledice zaradi vožnje preblizu desnemu robu cestišča, kar je nasprotno ugotovljenemu vzroku nastanka prepovedane posledice v obravnavanem primeru. Glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev zakona, ker naj bi obe sodišči napačno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je obsojenka s svojim ravnanjem kršila drugi odstavek 25. člena ZVCP. Vložnik navaja, da bi bilo glede na ugotovljene lastnosti ceste (nepregleden ovinek ozke in strme ceste s 14% vzdolžnim nagibom, brez označenih prometnih pasov, oteženo srečanje vozil) potrebno dolžnostno ravnanje obeh udeležencev materialnopravno presojati po 43. členu ZVCP. Navaja še, da je obsojenka vozila izredno počasi in na način, da je imela največjo preglednost v ovinek, vozila je enako kot na tem delu ceste vozijo vsi vozniki, torej z zahtevano skrbnostjo povprečno skrbnega voznika, kar izključuje protipravnost njenega ravnanja.

6. Določba prvega odstavka 43. člena ZVCP predpisuje, da mora na ozki cesti, zoženem delu ceste ali cesti z velikim vzdolžnim nagibom (npr.: gorske ceste), kjer je srečanje oteženo, ustaviti vozilo in po potrebi zapeljati vzvratno ter omogočiti varno srečanje voznik, ki to lažje stori. V drugem odstavku 43. člena ZVCP pa je navedeno, da na cesti z velikim vzdolžnim nagibom ustavi praviloma tisti, ki vozi navzdol, razen kadar je tistemu, ki vozi navkreber, zaradi prometnih okoliščin to lažje storiti. Iz sodb prve in druge stopnje je razvidno, da sta obe sodišči ugotovili, da je cesta namenjena vožnji po dveh pasovih, zato kljub temu, da gre navkreber s 14% vzdolžnim nagibom in je ozka, ne predstavlja takšne ceste, da bi bilo kljub zožitvi srečanje ob upoštevanju predpisane vožnje po desnem smernem vozišču oteženo, zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo 43. člena ZVCP. Kolikor pa se vložnik zahteve ne strinja z samo dokazno oceno obeh sodišč glede lastnosti ceste in opisa vožnje obsojenke uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v tem postopku ni dopustno.

7. Vložnik očita tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišči nista presojali ravnanja kolesarja L.P. v luči dolžnostnega ravnanja po 43. členu ZVCP. Navaja, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljen razlog ni razlog za izpodbijanje sodbe zaradi bistvene kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj bi šlo lahko kvečjemu za kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki pa prav tako ni podana. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodba v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP vsebuje vse razloge, ki so bili odločilni pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obsojenke in njenega dejanja s tem, ko vsebuje razloge za uporabo določbe drugega odstavka 25. člena ZVCP-1. Sodišče namreč ni dolžno presojati ravnanja obdolženca v smislu vsake materialne določbe, ki jo predlaga obramba, ampak je vezano le na opis dejanja, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi obtožnici (obtožnem predlogu). Navedbe vložnika so tudi sicer neutemeljene, saj sta obe sodišči presojali navedbe obrambe glede določbe 43. člena ZVCP. Kolikor pa vložnik navaja, da je prometno nesrečo povzročil oškodovanec, se spušča v dokazno oceno sodišča glede prispevka oškodovanca pri povzročitvi prometne nesreče, kar pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Neutemeljeno je tudi stališče vložnika, da bi se ravnanje obsojenke lahko presojalo le po tretjem odstavku 25. člena ZVCP, saj je do obravnavane nesreče prišlo na cesti brez označenih prometnih pasov. V tretjem odstavku 25. člena ZVCP je določeno, da morajo na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov vozniki voziti po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano. To po razlagi Vrhovnega sodišča pomeni, da morajo na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov vozniki voziti čim bliže desnemu robu, vendar ne po skrajni desni strani vozišča, ker morajo upoštevati kolesarje na cesti in pa tudi pešce, ki hodijo z nasprotne smeri po levi strani. Glede na dejstvo, da v obravnavanem primeru vzrok za nastalo prometno nesrečo ni bila vožnja preblizu desnemu robu cestišča, ampak prav nasprotno, saj je obsojenka vozila po sredini vozišča, je prvostopenjsko sodišče ravnanje pravilno kvalificiralo kot kršitev drugega odstavka 25. člena ZVCP, ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču.

9. Zatrjevane kršitve po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojene M.Š. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 376/2008
• Sodba I Ips 505/2007
• Sodba I Ips 277/2007