Sodba I Ips 45/2008

Jedro

Obsojenka izjave s ponarejenima podpisoma upravnemu organu ni predložila zato, da bi ta kot resnično potrdil določeno dejstvo, pomembno za dokazovanje v pravnem prometu, ampak je izjavo predložila kot dokazilo za svojo trditev v zahtevi za izdajo dovoljenja za izvedbo priglašenih del. Njeno dejanje torej izpolnjuje znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, storjenega s predložitvijo listine, in ne overitve lažne vsebine po 258. členu KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene N.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena N.Š. je dolžna plačati 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila N.Š. zaradi kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 258. členu KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, plačati pa je dolžna tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da sodba sodišča druge stopnje sploh nima razlogov o obširnih pritožbenih navedbah, s katerimi je zagovornik izpodbijal mnenje izvedenca za forenzično preiskavo pisav. Iz tega razloga je sodba pritožbenega sodišča arbitrarna, pomeni bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi krši obsojenkino pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča št. Up 296/98. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno brez obrazložitve ali z neustreznimi razlogi zavrnilo argumentirane predloge zagovornika, da se postavi drugega izvedenca za preiskovanje pisav in zasliši določene obremenilne in razbremenilne priče, s čimer je kršilo 3. alinejo 29. člena Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča št. Up 34/93, določbe drugega odstavka 299. člena ZKP in točke d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Višje sodišče je celo ocenilo, da je imela priča B.M. razloge, da ne bi izpovedovala po resnici in da je verjetno, čeprav minimalno, da bi bili dokazi za obrambo koristni, zato jih je bilo sodišče prve stopnje dolžno izvesti. Domnevno ponarejena izjava ni listina, ker soglasje B.M. in drugih sosednjih lastnikov lokalov za izdajo odločbe ni bilo predpisano. Tudi ne gre za kaznivo dejanje, ker je upravni organ moral izvesti dokazni postopek. Izvedeni dokazi tudi ne zadoščajo za obsodbo. Predlaga, da se obsojenko oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da je sodišče druge stopnje obrazložilo zavrnitev pritožbenih navedb o kršitvi obsojenkine pravice do drugega izvedenca grafologa in o arbitrarnosti stališča sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje S.P. verodostojno, tako da se je sklicevalo na prepričljive in razumne razloge sodbe sodišča prve stopnje o teh vprašanjih. Dokazni predlogi obrambe niso zadostili standardom za sprejem predlaganih dokazov ali pa niso bili potrebni, zato jih je sodišče upravičeno zavrnilo. Izjava - soglasje sosedov, da si obsojenka lahko pred svojim lokalom uredi gostinski letni vrt z nadstrešnico, je listina, ki dokazuje obstoj takega soglasja, torej je listina pomembna za dokazovanje tega dejstva, soglasje pa je bilo potrebno za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Upravni organ v takem primeru ni dolžan izvesti dokaznega postopka, če se zanese na resničnost pisne izjave. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenki in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

S trditvami, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s 3. alinejo 29. člena Ustave in točko d) tretjega odstavka 6. člena EKČP zavrnilo predlog obrambe, da zaradi nestrokovnega in nasprotujočega si mnenja izvedenca S.P. odredi drugega izvedenca, zahteva utemeljuje kršitev obsojenkine pravice do izvajanja dokazov v njeno korist po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Po določbah 257. in 258. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca, če so v obstoječem izvedenskem izvidu in mnenju nejasnosti, pomanjkljivosti ali nasprotja ali če obstaja utemeljen dvom v pravilnost mnenja, pa se te napake in dvom ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Zagovornik je na glavni obravnavi dne 23. 8. 2005 predlagal zaslišanje izvedenca S.P. Ta dokaz je sodišče izvedlo na glavni obravnavi dne 8. 12. 2005. Praktično celotno izčrpno zaslišanje izvedenca je bilo vsebovano v odgovorih na zagovornikova vprašanja (razen dveh vprašanj pooblaščenca B.M.). Po zaslišanju S.P. je zagovornik predlagal novega izvedenca za grafoskopijo, ker da je v mnenju S.P. nasprotje: izpovedal je, da bi za izdelavo mnenja potreboval najmanj po deset vplivnih in nevplivnih rokopisov, toliko nevplivnih podpisov B.M. in Š.I. pa ni imel in vendar je mnenja, da podpisa na fotokopiji "izjave" nista njuna. Vplivni podpisi teh dveh prič naj ne bi bili vzeti strokovno in v navzočnosti izvedenca. Na podlagi fotokopij po tuji sodni praksi sploh ni mogoče izdelati strokovnega mnenja, kot je povedal izvedenec sam. Izvedensko stališče, da je na podlagi fotokopije mogoče ugotoviti splošni oblikovni zapis, gibalni ritem in obliko podpisa, je v nasprotju s stališčem dr. Ž.S., ki je strokovnjak za to področje. Fotokopije podpisov so tako slabe, da niso uporabne za ekspertizo. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog z navedeno utemeljitvijo zavrnilo kot "neutemeljen". Na glavni obravnavi dne 31. 1. 2006 je zagovornik vložil pisni predlog, da sodišče odredi drugega izvedenca za forenzično preiskavo pisav, v katerem je ponovil ustno utemeljitev zavrnjenega predloga z dne 8. 12. 2005, sklicujoč se dodatno na članek B.P., da fotokopija ne more biti podlaga za ugotavljanje ponaredkov. Sodišče je izvedbo tega dokaza zavrnilo kot nepotrebnega (list. št. 101). V sodbi je zavrnitev predloga utemeljilo v tretjem odstavku na tretji strani, da je neutemeljen, ker glede na izpovedbe zaslišanih prič in izvedenca "ne bi z ničimer vplival na že ugotovljeno dejansko stanje".

Sodišče krši obdolženčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, če zavrne izvedbo dokaza, za katerega obstaja potrebna stopnja verjetnosti, da je materialnopravno relevanten, razen če je očitno, da dokaz ni pomemben za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov odveč zaradi jasnosti zadeve. Iz obrazložitve zavrnitve predloga obrambe, da se odredi drugega izvedenca, izhaja, da je sodišče očitno štelo, da je dokaz nepotreben zaradi jasnosti zadeve po že izvedenih dokazih, med temi tudi pisnega izvedenskega mnenja S.P. in njegovega zaslišanja. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku na peti strani svoje sodbe ocenilo njegovo pisno mnenje in izpovedbo kot "jasno, določno, prepričljivo in strokovno" in zato ne dvomi v njegovo mnenje, iz česar logično sledi, da predlogu obrambe ni ugodilo, ker je štelo, da zagovornik neutemeljeno očita izvedencu nestrokovnost oziroma da so v njegovem izvidu in mnenju take pomanjkljivosti in napake, da bi bilo treba v skladu z določbami 257. in 258. člena ZKP odrediti novega izvedenca. Zavrnitev tega dokaznega predloga je bila torej ustrezno obrazložena in ne gre za neobrazloženo, arbitrarno odločitev, s katero naj bi sodišče prikrajšalo obsojenko v pravici do izvedbe materialnopravno relevantnih dokazov v njeno korist. Sklicevanje zahteve na mnenje drugih strokovnjakov za pisave v podporo trditvam, da je izvedensko mnenje S.P. nestrokovno, uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča o verodostojnosti izvedenca, ne pa kršitev zakona.

Enaka ugotovitev velja tudi glede zavrnitve predloga obrambe, da se zasliši priče F. in Š.L., E.Ž. in K.V. Sodišče je zaslišanja teh prič zavrnilo na glavni obravnavi dne 23.8.2005 in 31.1.2006 z utemeljitvijo, da so nepotrebna. O enakih predlogih v pisni zaključni besedi z dne 31.1.2006 se izrečno ni izjavilo, očitno pa je iz dejstva, da jih je dotlej že dvakrat zavrnilo, da pisni predlog ni navajal nobenih novih utemeljitev, da jih ni izvedlo in da je bil predlog dan v zaključni besedi po končanem dokaznem postopku v fazi, ki načeloma ni namenjena predlaganju dokazov, očitno, da je tudi predloge v pisni zaključni besedi zavrnilo iz istih razlogov kot prej. V sodbi je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložena s stališčem, da izpovedbe teh prič ob upoštevanju že izvedenih dokazov ne bi mogle vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

Ob že povedanem pravnem stališču Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje z razumnimi in sprejemljivimi razlogi utemeljilo pravno pravilno zavrnitev zaslišanja prič in torej ni kršilo obsojenkine pravice do izvajanja dokazov v njeno korist.

Sodbi pritožbenega sodišča zahteva očita, da nima razlogov o pritožbeni navedbi, da je izvedensko mnenje S.P. nestrokovno in pomanjkljivo, obrazložitev, da je imela B.M. "potencialne razloge" za neresnično izpovedbo pa da je v nasprotju s stališčem istega sodišča, da ni potrebno zaslišanje drugih prič zaradi preveritve njene izpovedbe. Toda sodba pritožbenega sodišča ima razloge o zavrnitvi pritožbenih navedb v zvezi z dokaznimi predlogi obrambe, tudi glede odreditve drugega izvedenca za pisave, v tretjem in četrtem odstavku na tretji strani ter v prvem odstavku na četrti strani, zato ne drži trditev, da sodba o tem nima razlogov. V njenih razlogih se navaja, da "je bila verjetnost, da bi pritožnik s predlaganimi dokazi uspel, minimalna oziroma je praktično ni bilo, kar pomeni, da zahtevanemu dokaznemu bremenu ni mogel zadostiti". Ta obrazložitev dovolj jasno pove, da je stališče pritožbenega sodišča, da obramba ni uspela izkazati potrebne stopnje materialnopravne relevantnosti predlaganih dokazov in tako stališče je v skladu s standardi za sprejem dokaznih predlogov. Odločitev pritožbenega sodišča in njena utemeljitev zato ni arbitrarna in ni v nasprotju z 22. členom Ustave. Sicer pa pomanjkanje razlogov o relevantnih pritožbenih navedbah ne pomeni bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to misli vložnik, ampak kršitev določb prvega odstavka 395. člena ZKP, ki je bistvenega pomena samo če je vplivala na zakonitost sodbe.

Z navedbami, da pisna listina z naslovom "izjava" z dne 17. 5. 2002 ni listina v smislu sedmega odstavka 126. člena KZ, zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej da dejanje obsojenke ni kaznivo dejanje. To stališče zahteve je zmotno. Po določbah sedmega odstavka 126. člena KZ je listina vsako pisanje ali predmet, ki je namenjen in primeren za dokaz kakšnega dejstva, ki ima pomen za pravna razmerja. V tej kazenski zadevi je N.Š. obsojena, da je v upravnem postopku za izdajo dovoljenja za izvedbo priglašenih del po 51. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, svoji zahtevi za pridobitev dovoljenja priložila navedeno izjavo, ki naj bi jo med 13 podpisniki podpisala tudi N.Š. in Š.I., da lastniki poslovnih prostorov v poslovnem objektu v M.S. dovoljujejo, "da si investitor K., N.Š. s.p. uredi letni gostinski vrt z nadstrešnico pred svojim lokalom brez kakršnihkoli časovnih ali drugih omejitev". To pisno izjavo je obsojenka priložila svoji vlogi, ker ji je tako naročila uradna oseba, ki je vodila upravni postopek in jo je tudi uporabila kot podlago za izdajo dovoljenja, saj se nanjo sklicuje v drugem odstavku obrazložitve na drugi strani odločbe o dovolitvi priglašenih del (list. št. 4 in 5). Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno v skladu z določbami sedmega odstavka 126. člena KZ opredelili pisno izjavo lastnikov poslovnih prostorov kot listino, ki je bila pomembna za ugotovitev, da lastniki dovoljujejo obsojenki ureditev letnega gostinskega vrta, to dejstvo pa je bilo pomemben pogoj za izdajo dovoljenja za izvršitev priglašenih del.

Tudi s trditvijo, da obsojenka ni storila kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 258. členu KZ, ker je to kaznivo dejanje storjeno le tedaj, kadar je "pristojni organ zavezan v okviru svojih pooblastil izdati ustrezno listino le na podlagi storilčevih navedb, ne pa, če je za izdajo listine predviden kakršenkoli dokazni postopek" zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ. To zatrjevano kršitev utemeljuje s tem, da bi lahko upravni organ v postopku izdaje dovoljenja za izvedbo priglašenih del v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) na obravnavi z zaslišanjem podpisnikov "izjave" preveril resničnost njihovih podpisov ali pa bi lahko zahteval notarsko overitev podpisov. Izdaja dovoljenja torej ne temelji zgolj na navedbah stranke, zato kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno. O tem vprašanju se je sodišče prve stopnje izjavilo v zadnjem odstavku na peti strani in v prvem odstavku na naslednji strani, pritožbeno sodišče pa v drugem odstavku na peti strani njunih sodb. Stališče sodišča prve stopnje je, da v upravnem postopku za dovolitev priglašenih del ni predviden dokazni postopek, stališče sodišča druge stopnje pa, da se lahko opravi ustna obravnava, vendar pa bi bila v danem primeru povsem nesmotrna. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču zahteve, da upravni organ v postopku za dovolitev priglašenih del ne odloča zgolj na podlagi navedb stranke, ampak lahko opravi ustno obravnavo po določbah 154. - 163. člena ZUP ali pa zatrjevana dejstva dokazuje bodisi z javno listino po 169. členu ZUP ali z navadno listino z notarsko overjenim podpisom po 178. členu ZUP glede na to, ali organ odloči v skrajšanem (po 144. členu ZUP) ali posebnem ugotovitvenem postopku (po 145. členu ZUP). Toda to vprašanje dokazovanja v upravnem postopku za odločitev v tej kazenski zadevi ni pomembno. V obravnavanem primeru obsojenka od upravnega organa ni zahtevala potrditve kakšnega dejstva, pomembnega za dokazovanje v pravnem prometu; izjave s ponarejenima podpisoma upravnemu organu ni predložila zato, da bi ta kot resnično potrdil, da tudi B.M. in Š.I. soglašata, da obsojenka uredi gostinski zimski vrt, ampak je izjavo predložila kot dokazilo za svojo trditev v zahtevi za izdajo dovoljenja za izvedbo priglašenih del, da tudi ta dva soseda - lastnika dajeta tako soglasje. Izjava s podpisi torej ni bila vložena v postopku overitve podpisov ali prepisov za potrditev njihove pristnosti po 178. členu ZUP ali zaradi izdaje potrdila, izpiska, certifikata ali druge listine o dejstvih, o katerih upravni organi vodijo uradno evidenco po 179. členu ZUP, temveč za izdajo odločbe po 13. poglavju ZUP o zahtevku stranke. Zahteva torej z neprimernimi razlogi utemeljuje zatrjevano kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP (da obsojenkino dejanje nima znakov kaznivega dejanja po 258. členu KZ), zato ji tudi v tem delu ni mogoče ugoditi.

Res pa je, da obsojenkino dejanje sicer nima znakov kaznivega dejanja po 258. členu KZ, ampak znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 256. člena KZ, storjenega s predložitvijo listine - izjave s ponarejenima podpisoma B.M. in Š.I. kot dokaz za obsojenkine navedbe v vlogi za izdajo upravne odločbe (pri tem dejanju je vprašanje zmote uradne osebe in zaradi tega zmotne ugotovitve dejanskega stanja za obstoj kaznivega dejanja nepomembno), vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti te kršitve kazenskega zakona v smislu 4. točke 372. člena ZKP ne uveljavlja. Po določbah prvega odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi, kar pomeni, da mora biti kršitev tako določno navedena in pravno logično utemeljena, s čim jo je sodišče zagrešilo, da je obstoj kršitve mogoče preizkusiti. Kršitve kazenskega zakona v smislu 4. točke 372. člena ZKP zahteva ne uveljavlja in tudi ne navaja razlogov, ki bi določno in pravno logično utemeljevali tako kršitev (ne glede na to, ali jo je zahteva pravno pravilno opredelila), zato bi Vrhovno sodišče to napako izpodbijanih sodb moglo odpraviti samo po lastni pobudi, tega pa glede na omenjene določbe prvega odstavka 424. člena ZKP ni moglo storiti.

Zahteva neutemeljeno razlaga, da je pritožbeno sodišče dvomilo v verodostojnost B.M. in bi zato moralo dopustiti zaslišanje F. in Š.L., ki naj bi potrdila zagovor, da je B.M. v njuni navzočnosti podpisala izjavo. Stališče pritožbenega sodišča je, da B.M. ni podpisala izjave, ker je takšna njena izpovedba podprta tudi z izvedenskim mnenjem (prvi odstavek na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča). Sicer pa zahteva s tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa je ni mogoče vložiti.

Ker zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenke (je samostojna podjetnica, lastnica gostinskega lokala, kjer je tudi zaposlena), njene preživninske obveznosti do dveh mladoletnih otrok in zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitve kazenskega zakona, kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 5579/2014-59
• Sodba I Ips 152/2009
• Sodba I Ips 290/2009