Sodba I Ips 463/2007

Jedro

Pri ugotavljanju obsojenčeve prezadolženosti oziroma nezmožnosti vračanja posojila pri kaznivem dejanju goljufije je sodišče glede obstoja obsojenčevega goljufivega namena smelo med drugim upoštevati tudi pravnomočne sodbe pravdnega postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil S.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ (točka 1) ter dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (točki 2 in 3). Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter za dejanje pod točko 1 določena kazen eno leto in šest mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 šest mesecev zapora in za dejanje pod točko 3 devet mesecev zapora ter izrečena enotna kazen dve leti in osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojenec je bil oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka (četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ (točka 1), oškodovance napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice bremenijo proračun. Za ostali dejanji pa je obsojencu izreklo pogojno obsodbo ter mu ob nespremenjenih določenih kaznih za kaznivi dejanji pod točko 2 in 3 določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let. V ostalem je pritožbo zagovornika ter v celoti pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo (drugi odstavek 423. člena ZKP) predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega postopka, konkretno, načela materialne resnice, procesnega pravila in dubio pro reo ter določb glede reševanja predhodnih vprašanj (23. člen ZKP), vse te kršitve pa naj bi vplivale na "pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe". Po navedbah zahteve sodbe, izdane v pravdnem postopku (med njimi tudi zamudne sodbe in sodbe na podlagi izostanka), ne odražajo prave vsebine in posledic pravnih razmerij med obsojencem in oškodovanci. Zato bi sodišče po mnenju vložnika moralo vprašanje obsojenčeve prezadolženosti, povezano z ugotavljanjem njegovega goljufivega namena, obravnavati kot predhodno vprašanje in ugotoviti pravno naravo sklenjene pogodbe, višino obveznosti in s tem obseg obsojenčeve prezadolženosti, riziko, s katerim so oškodovanci stopali v pogodbeni odnos in na tej podlagi obsojenčevo zmožnost vrnitve denarja.

Osnovne značilnosti predhodnega (prejudicialnega) vprašanja, o katerem odloča sodišče v kazenskem postopku (23. člen ZKP) so: da gre za pravno (in ne dejansko) vprašanje, da je za odločanje o tem vprašanju pristojno sodišče v kakšnem drugem postopku ali kakšen drug državni organ in da je od njihove ugotovitve odvisna pravilna uporaba kazenskega zakona (ne pa procesnega kazenskega zakona).

Po navedenem ni dvoma, da vprašanje obsojenčeve prezadolženosti v okviru obravnavanega kaznivega dejanja ne sodi med pravna, temveč med dejanska vprašanja, saj je zgolj ena od okoliščin, na podlagi katere je sodišče sklepalo na obstoj obsojenčevega goljufivega namena. Pri tem je ravnalo skladno z načelom proste presoje dokazov in ni bilo vezano na kakšna formalna dokazna pravila ali z njimi omejeno (prvi odstavek 18. člena ZKP). Pri ugotavljanju obsojenčeve prezadolženosti oziroma nezmožnosti vračanja posojila je tako smelo med drugim upoštevati tudi pravnomočne sodbe pravdnega postopka, s katerimi je bil ugotovljen pravni temelj za obsojenčev dolg proti posameznim osebam. Vložnikovi pomisleki, da omenjene sodne odločbe ne odražajo prave vsebine pogodbenih razmerij in zato ne nudijo zanesljive dokazne podlage za oceno obsojenčeve prezadolženosti sodijo v okvir dejanskega stanja, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Enaka ugotovitev velja tudi za vložnikovo sklicevanje na kršitev načela materialne resnice ter procesnega pravila in dubio pro reo (27. člen Ustave). Tudi s temi navedbami vložnik po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izraža očitek, da sodišče ni po resnici in popolno ugotovilo dejanskega stanja in da bi zato moralo v dvomu izreči oprostilno sodbo. Zato tudi v tem delu zahteva ni utemeljena.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot na prvi in drugi stopnje je tudi Vrhovno sodišče, glede na slabe premoženjske razmere obsojenca oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 2/99
• VSL sodba II Cp 1969/99
• Sodba II Ips 221/2000