Sodba I Ips 379/2007

Jedro

Preiskovalno dejanje, ki ga opravijo policisti na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika še pred pričetkom kazenskega postopka zaradi utemeljenega suma storitve določenega kaznivega dejanja, je procesno dejanje, ki pretrga zastaranje kazenskega pregona, saj je usmerjeno v pregon storilca (zasleduje obsodilno sodbo, ne glede na kasnejše rezultate preiskovalnega dejanja).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino 1.500 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil D.Z. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, za kateri sta mu bili določeni denarni kazni, 2.500 EUR za dejanje pod točko 1 in 1.000 EUR za dejanje pod točko 2 in nato izrečena enotna denarna kazen 3.200 EUR, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obsojenec je dolžan povrniti tudi stroške kazenskega postopka in povprečnino 800 EUR. Višje sodišče v Mariboru je deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo v točki 1 spremenilo tako, da je zaradi zastaranja kazenskega pregona (4. točka 357. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) zavrnilo obtožbo v delu, ki se nanaša na dodatke k pogodbi o kratkoročnem posojilu za časovno obdobje od 26.1.2001 do 22.5.2001, s čimer naj bi oškodovani T.d.o.o. v stečaju povzročil škodo v višini 19.100.000,00 SIT. Izpodbijano sodbo pa je spremenilo tudi v odločbi o kazenski sankciji in obsojencu za dejanje pod točko 1 denarno kazen "znižalo" na 2.200 EUR, nato pa mu je "znižalo" tudi enotno izrečeno denarno kazen na 3.000 EUR. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika in v celoti obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in v celoti zavrne obtožbo iz razloga po četrtem odstavku 357. člena ZKP ali obsojenca "oprosti obtožbe v nezavrnjen delu" ali pa izpodbijani sodbi v celoti razveljavi (razen v zavrnilnem delu drugostopenjske sodbe) in pošlje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno pa naj jo spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec (drugi odstavek 423. člena ZKP), ki je mnenja, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določbe kazenskega postopka niso podane, zahteva pa (v nasprotju z zakonom) izpodbija tudi pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, zato je predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, slednji se je o njem tudi izjavil. V obširni obrazložitvi ostaja pri stališčih in pravni argumentaciji zahteve, s katero je uveljavljal kršitve zakona in zavrača stališča vrhovnega državnega tožilca.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. O kršitvah kazenskega zakona 1. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ker se ne strinja z oceno pritožbenega sodišča, da je kazenski pregon za obravnavani kaznivi dejanji (točka I in II) zastaral le v obsegu, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, saj meni, da je zastaral v celoti. Poudarja, da zastaranje začne teči od dneva storitve kaznivega dejanja. V predmetni zadevi je to čas, ko sta bili med obsojencem kot stečajnim upraviteljem družbe T.d.o.o. in družbo Š.d.o.o. kot posojilodajalcema sklenjeni osnovni posojilni pogodbi z družbo P.d.o.o. o kratkoročnem posojilu (z dne 30.11.2000 in z dne 1.6.2001). Dodatki, ki so bili k prvi pogodbi (točka 1) sklenjeni kasneje, so z osnovno pogodbo neločljivo povezani in ne pomenijo samostojnih kaznivih dejanj, kot zmotno ocenjuje pritožbeno sodišče. Dodatki prinašajo zgolj nove pogodbene zneske, v ostalem pa osnovna posojilna pogodba ostaja nespremenjena in se dodatki nanjo tudi sklicujejo. V zvezi s pretrganjem zastaranja vložnik navaja, da (v konkretnem primeru) tek zastaranja kazenskega pregona lahko pretrga le vložitev obtožnega predloga (z dne 28.12.2004), ne pa procesna dejanja, ki jih kot razlog za pretrganje navaja pritožbeno sodišče, to je odredbi preiskovalnega sodnika z dne 10.11. in 11.3.2004 o preiskavi poslovnih in stanovanjskih prostorov obsojenca oziroma družbe T.d.o.o. ter dopis predsednika sodišča z dne 26.2.2004 Okrožnemu državnemu tožilstvu v Mariboru "o zaznavi kaznivega dejanja". Po mnenju vložnika navedena dejanja niso procesna dejanja, ki bi bila nujna za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona do izreka obsodilne sodbe. Pomenijo šele začetek zbiranja dokazov, zato tudi ni mogoče v naprej vedeti, ali bodo tako pridobljeni dokazi obdolženca obremenjevali ali razbremenjevali. Vložnik svoje stališče glede zastaranja opira na stališče komentarja k splošnemu delu KZ (dr. Ivan Bele, Založba GV, 2001, stran 606). Iz enakih razlogov uveljavlja (enako) kršitev zakona tudi v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2.

Zastaranje kazenskega pregona po prvem odstavku 112. člena KZ začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, po tretjem odstavku iste zakonske določbe pa zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. V primerjavi z nekaterimi drugimi kazenskimi zakoni KZ natančneje ne opredeli procesnih dejanj, ki pretrgajo zastaranje. Sodna praksa in večina komentarjev določbo tretjega odstavka 112. člena KZ razlaga tako, da so procesna dejanja, ki pretrgajo zastaranje: 1. dejanja procesnih subjektov (sodišča in upravičenih tožilcev), ki jih ti opravijo v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili bodisi pred ali med kazenskim postopkom zoper določenega (domnevnega) storilca zaradi določenega kaznivega dejanja; 2. procesna dejanja, ki so nujna za začetek in nadaljevanje pregona do izreka obsodilne sodbe kot njegovega končnega cilja. Slednji pogoj ustaljena sodna praksa, kot pravilno poudarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, razlaga širše, kot ga pojmuje vložnik zahteve. Na splošno šteje, da morajo takšna procesna dejanja meriti na pregon storilca (in ne morda v ustavitev ali prekinitev kazenskega postopka), torej morajo takrat, ko se opravijo, zasledovati obsodilno sodbo, njihov končni učinek oziroma rezultat (v smislu razbremenjevanja oziroma obremenjevanja obdolženca) pa ni pomemben.

V skladu z navedenim izhodišči Vrhovno sodišče sprejema oceno pritožbenega sodišča, da je odredba preiskovalnega sodnika, izdana na predlog policije, za opravo hišne preiskave takšno procesno dejanje, ki pretrga zastaranje kazenskega pregona. Preiskovalno dejanje (hišna preiskava stanovanja in poslovnih prostorov), ki ga opravijo policisti na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika še pred pričetkom kazenskega postopka zaradi utemeljenega suma storitve določenega kaznivega dejanja, je procesno dejanje, ki je usmerjeno v pregon storilca in zasleduje obsodilno sodbo (ne glede na kasnejše rezultate hišne preiskave oziroma ali so ti takšni, da obsojenca obremenjujejo, razbremenjujejo ali pa so zanj nevtralni). Zagotovo pa v predmetni zadevi ni vplival na pretrganje zastaranja omenjeni dopis predsednika sodišča okrožnemu državnemu tožilstvu o zaznavi kaznivega dejanja, ki lahko pomeni le naznanitev kaznivega dejanja oziroma predlog, da pristojni organ odloči o pregonu, ni pa to procesno dejanje, opravljeno v skladu z njegovimi (predsednikovimi) pooblastili zaradi vplivanja na začetek kazenskega postopka. V tem delu je stališču vložnika zahteve sicer treba pritrditi, vendar pa ta ugotovitev ne vpliva na drugačno odločitev.

Pravilno je tudi stališče višjega sodišča glede časa storitve kaznivega dejanja. Po 9. členu KZ je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati (ne glede na to, kdaj je nastala posledica). Konec tega časa je odločilen za začetek zastaranja kazenskega pregona. Obsojeni D.Z. je bil spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj nevestnega dela v službi po 262. členu KZ. Glede kaznivega dejanja pod točko 2 ni dvoma, da je bilo storjeno s sklenitvijo pogodbe o kratkoročnem posojilu (z dne 1.6.2001), s katero je v imenu posojilodajalca družbe Š.d.o.o. odobril posojilo posojilojemalcu družbi P.d.o.o. v višini 3.000.000,00 SIT oziroma 12.518,78 EUR. Pri kaznivem dejanju pod točko 1 pa je časovni okvir storitve širši. V tem primeru je obsojenec v imenu posojilodajalca T.d.o.o. v stečaju z družbo P.d.o.o. najprej sklenil osnovno pogodbo o kratkoročnem posojilu (št. 151/00 z dne 30.11.2000), nato pa v časovnem obdobju od 26.1.2001 do 1.7.2002 še 23 dodatkov k tej pogodbi, s katerimi je bila opredeljena višina posameznih posojil (glede prvih osmih primerov je višje sodišče ugotovilo, da je kazenski pregon absolutno zastaral).

Kljub širšemu časovnemu okviru storitve tega kaznivega dejanja je bilo tudi to v pravnomočni sodbo pravno opredeljeno kot eno kaznivo dejanje po 262. členu KZ, četudi je sestavljeno iz več ponavljajočih se enakih kaznivih ravnanj, ki pa v tem primeru ne predstavljajo samostojnih kaznivih dejanj (kot npr. pri nadaljevanem kaznivem dejanju), temveč so del enotne kriminalne dejavnosti. Z vidika pogodbenega prava osnovna posojilna pogodba in na njeni podlagi sklenjeni dodatki nedvomno pomenijo celoto. Pri presoji časa storitve kaznivega dejanja pa je v predmetni zadevi kazenskopravno relevanten zgolj čas sklenitve posameznih dodatkov, saj ti osnovno pogodbo dopolnjujejo v bistvenem elementu posojilne pogodbe, to je višini posameznih posojil. Kot pravilno poudarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, šele sklenitev teh dodatkov in kasnejša nakazila dogovorjenih posojil pomeni uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi. Brez tega, zgolj s sklenitvijo osnovne pogodbe, to dejanje ne bi bilo storjeno.

Po navedenem Vrhovno sodišče zavrača kot nepravilno pravno naziranje zahteve (glede točke 1), da je bilo kaznivo dejanje storjeno že s sklenitvijo osnovne pogodbe in da od tega časa začne teči zastaranje kazenskega pregona. Čas storitve celotne kriminalne dejavnosti je že omenjen časovni okvir in znotraj njega sklepanje posameznih časovno določno opredeljenih dodatkov k osnovni posojilni pogodbi, ki pomenijo začetek izvrševanja posameznih dejanj. Na tej podlagi in upoštevaje doslej navedeno glede procesnih dejanj, ki pretrgajo zastaranje kazenskega pregona, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo v izpodbijani sodbi vprašanje zastaranja kazenskega pregona pravilno presojeno: absolutno zastaranje je glede kaznivega dejanja pod točko 1 v obsegu, kot ugotavlja višje sodišče, nastopilo s potekom šestletnega zastaralnega roka, v vseh ostalih primerih pa je bilo z že navedenimi procesnimi dejanji (odredbo o hišni preiskavi) zastaranje pretrgano še pred potekom triletnega relativnega zastaralnega roka. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP zato ni izkazana.

2. Vložnik navaja, da tudi neustrezna kazenska sankcija pomeni kršitev kazenskega zakona. Vidi jo v tem, da sodišče ni upoštevalo možnosti za izrek pogojne obsodbe in navaja številne (subjektivne in objektivne) okoliščine, ki naj bi opravičevale pričakovanje, da obsojenec ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, na katero se sklicuje vložnik, je podana, če sodišče z odločbo o kazenski sankciji prekorači pravice, ki jih ima po zakonu. V predmetni zadevi bi bila ta kršitev (glede na očitek zahteve) podana, če bi sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje (in zakonske pogoje) moralo izreči pogojno obsodbo, pa tega ne bi storilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izrek denarne kazni. Zato vložnik zahteve, ki se s takšno izbiro kazenske sankcije in vrednotenjem okoliščin, ki so podlaga za pozitivno prognozo, da obsojenec ne bo ponavljal kaznivih dejanj, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč razlog iz 374. člena ZKP, na tej podlagi pa pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

II. O bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka 1. Pri preizkusu pravilnosti izreka drugostopenjske sodbe se je Vrhovno sodišče omejilo zgolj na očitek zahteve, da naj bi bil izrek nejasen in sam s seboj v nasprotju (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Ni pa se ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je tako oblikovani izrek tudi pravno teoretično pravilen, ko sodišče o enem kaznivem dejanju (točka 1) odloča z dvema različnima sodbama (zavrnilno in obsodilno), namesto da bi prvostopenjsko sodbo spremenilo in obsojenca spoznalo za krivega v manjšem obsegu, kot ga bremeni obtožba (brez dejanj, ki so predmet zavrnilne sodbe).

Zaradi pomanjkljivosti, na katere se zahteva sklicuje, pa po oceni Vrhovnega sodišča izreku sodbe v povezavi z njenimi razlogi, ki izrek pojasnjujejo oziroma dopolnjujejo, ni mogoče očitati zatrjevane procesne kršitve. Iz celotnega izreka določno izhaja:

a) da je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji, v nespremenjenem delu pa jo je potrdilo; b) v prvi alinei izreka z delnim povzetkom opisa kaznivega dejanja sodišče druge stopnje določno pove, v kolikšnem obsegu (zaradi zastaranja kazenskega pregona) na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrača obtožbo; to pomeni, da prvostopenjsko sodbo v krivdoreku spreminja le delno, ne pa v celoti, kot trdi zahteva, kljub temu, da izrecno ne zapiše, da gre le za delno spremembo; c) v drugi alinei izreka pa je sodišče druge stopnje odločilo tudi o spremembi kazenske sankcije, kar je logična posledica že opisane spremembe odločbe o krivdi in "znižalo" posamezne in enotno kazen, kar se zoper lahko nanaša le na nespremenjen, ne pa celoten del krivdoreka. Ob takšnem razumevanju izreka, ki ga dopolnjujejo razlogi sodbe, so brez podlage tudi navedbe o nejasnosti izreka oziroma o nasprotju med njim in razlogi sodbe glede višine škode. Nobenega dvoma tudi ni, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, da je obsojencu po spremembi drugostopenjske sodbe očitana povzročitev škode le še v višini 40.000.000,00 SIT, kar je razlika med zatrjevano škodo v izreku prvostopenjske sodbe (59.100.000,00 SIT) in škodo (19.100.000,00 SIT), povzročeno z dejanji, glede katerih je bila obtožba zavrnjena. Po navedenem tudi ta procesna kršitev ni izkazana.

2. Vložnik ponavlja pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo obtožbe (kršitev 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ker je iz opisa dejanje izpustilo nekatere očitke (da obsojenec ni preveril bonitete družbe P.d.o.o. in da ta družba ni imela dovoljenja Banke Slovenije za sprejemanje depozitov).

Sodišče ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo (drugi odstavek 354. člena ZKP), če o predmetu obtožbe ne odloči v celoti in če iz opisa dejanja izpusti dejstva, ki niso pravno relevantna. V tem smislu je tudi v predmetni zadevi sodišče prve stopnje (sodba, stran 14 in 15) pojasnilo svoj "poseg" v opis kaznivega dejanja, višje sodišče pa je temu pritrdilo (sodba, stran 4) in še pojasnilo, da je bila takšna sprememba v obsojenčevo korist in da za uveljavljano procesno kršitev ne gre. Že po naravi stvari je procesna kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik, lahko storjena le v korist obsojenca, saj zaradi nje o predmetu obtožbe ni v celoti odločeno. Zagovornik pa sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist obsojenca, zato vložnikovo vztrajanje pri uveljavljanju te kršitve pomeni ravnanje v nasprotju z zakonom. Zagovornikove navedbe, da bi moral opis dejanja v tem delu ostati nespremenjen in da naj bi bila izpuščena dejstva v obsojenčevo korist, pa pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

3. Višje sodišče je utemeljeno in obrazloženo zavrnilo tudi pritožbene navedbe o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravilno je ugotovilo (sodba, stran 5), da iz izreka (in razlogov prvostopenjske sodbe) jasno izhaja, da sta bili sklenjeni dve posojilni pogodbi, od tega ena z dodatki in da zato (četudi je v uvodnem delu opisa navedeno, "da je obsojenec sklepal pogodbe o kratkoročnem posojilu ter dodatke k tem pogodbam") izreku ni mogoče očitati, da je v nasprotju s seboj in z razlogi sodbe. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča omenjeno nenatančno izražanje v opisu dejanja v ničemer ne vpliva na jasnost in razumljivost izreka.

4. V nadaljevanju zahteve (stran 6 do 9) vložnik prvostopenjski sodbi očita, da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Pregled zadeve pokaže, da je večino teh ugovorov zagovornik uveljavljal že v pritožbi (ki pa ni uspela), le da v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; tja po mnenju Vrhovnega sodišča ti ugovori pretežno tudi spadajo, četudi jih vložnik pravno označi kot kršitve procesnega zakona.

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi omeji le na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP). Te kršitve pa morajo biti zatrjevane konkretno in tudi obrazložene. Vrhovno sodišče zato zavrača vložnikove pavšalne navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov oziroma da so ti nejasni in s seboj v nasprotju glede dejstev, ki zadevajo višino škode in obsojenčev subjektivni odnos do dejanja (direktni naklep, očitno nevestno ravnanje, dejanska zmota, zavrnitev dokaznih predlogov, s katerimi naj bi bila obsojencu onemogočena pravica do obrambe oziroma dokazovanja navedenih spornih dejstev).

Pregled prvostopenjske sodbe pokaže, da ima ta izčrpne in razumne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Med drugim je obrazložena tudi trditev izreka o obsojenčevem očitno nevestnem ravnanju (sodba, stran 13), kjer sodišče ugotavlja, da je obsojenec tako ravnal, ker ni upošteval načela omejitve tveganj. Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene tudi posplošene očitke višjemu sodišču, da ni (ustrezno) odgovorilo na pritožbene navedbe. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja (stran 6 in 7), da je povzelo vse relevantne pritožbene navedbe, do njih zavzelo stališče ter jih zavrnilo kot neutemeljene in na ta način ravnalo v skladu z standardi obrazložitve drugostopenjske sodbe (prvi odstavek 395. člena ZKP). Ker vložnik zahteve zatrjevanih procesnih kršitev ne utemelji, temveč neprikrito izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem glede višine ugotovljene škode ter posameznih okoliščin, povezanih z obsojenčevo kazensko odgovornostjo, v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP). V ta okvir sodijo tudi vložnikovi ugovori, da sodišče ni ugotavljalo nekaterih odločilnih dejstev oziroma da jih je neutemeljeno obravnavalo kot nepomembna.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena po enakih kriterijih in ob upoštevanju enakih obsojenčevih premoženjskih razmer, kot v postopku pred nižjima sodiščema.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 7473/2022
• VSL Sklep II Kp 68592/2019
• VSRS Sodba I Ips 16253/2020