Sodba I Ips 5/2008

Jedro

Če so v opisu kaznivega dejanja navedene grožnje, ki so objektivno take, da pri povprečnih osebah zbudijo občutek ogroženosti in prestrašenosti, so glede grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja ropa.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni A.L. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila A.L. zaradi dveh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 213. člena KZ in treh poskusov istega kaznivega dejanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom KZ izrečena enotna kazen tri leta zapora, v katero se všteje pripor od 26.1.2007 od 15.00 ure dalje.

Zagovornica je zoper sodbi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zoper sodbo sodišča prve stopnje pa tudi zaradi kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršitev kazenskega zakona vidi v tem, da dejanja pod točko 2., 3. in 4. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki so opredeljena kot trije poskusi kaznivega dejanja ropa, ne izpolnjujejo zakonskega znaka resne grožnje, s katero se po skupnem stališču bivšega Zveznega sodišča Jugoslavije in Vrhovnih sodišč republik iz leta 1969 zlomi odpor ogrožene osebe, saj oškodovanke L.K., N.B. in M.K. ter priči S. in R.H. obsojenčevih groženj niso vzele resno in niso bile prestrašene. Kršitev postopka naj bi bila v tem, da se v opisu dejanja pod točko 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje trdi, da sta se S.K. in R.H. prestrašili, ko ju je N.B. opozorila na obsojenca, ta trditev pa je v nasprotju z izpovedbo S.K., da se obsojenca ni ustrašila. Predlaga, da se obsojenca oprosti dejanj pod točko 3., 4. in 5. ali pa se izpodbijani sodbi v celoti razveljavita in da se obsojenca oprosti povrnitve vseh stroškov postopka v zvezi z zahtevo.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da so bile obsojenčeve grožnje resne, na pošti v L. izvršene z verbalno grožnjo, da bo oškodovanko ustrelil, na pošti v S.K. z grozečim gibom proti žepu jakne, kot da sega po orožju in v Z.P. z odlomljenim delom steklenice ter poskusom, da preskoči pult med njim in oškodovanko. Zahteva pa s temi navedbami uveljavlja drugačne dokazne zaključke, kot jih je sprejelo sodišče, ne pa kršitev kazenskega zakona. Ta razlog v resnici uveljavlja tudi z utemeljitvijo zatrjevane bistvene kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP: sodišče je kljub trditvi S.K., da se obsojenca ni prestrašila, na podlagi drugih dokazov ocenilo, da je bila zaradi njegovega dejanja prestrašena, gre tedaj za dokazne ocene in zaključke, ne pa za napačno povzemanje izpovedbe oškodovanke v sodbi.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva uveljavljano kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP, ker da dejanja pod točko 2., 3. in 4. izreka sodbe nimajo vseh znakov poskusov kaznivega dejanja ropa, utemeljuje z razlogi, ki pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V opisu teh dejanj so navedene grožnje, ki so objektivno take, da pri povprečnih osebah zbudijo občutek ogroženosti in prestrašenosti in so bile tako tudi mišljene: v vseh treh primerih je poskusil oropati poštne poslovalnice tako, da je zamaskiran pristopil do blagajničark, ki so poslovale z gotovino, pri dejanju pod točko 2. je grožnja opisana s tem, da je oškodovanki L.K. ob zahtevi "daj mi denar" in po njenem odgovoru, da ga nima, zagrozil, da jo bo ustrelil, če mu denarja ne da, verbalno grožnjo pa podkrepil še z gibom roke proti desnemu žepu jakne, s čimer je nakazal, da ima v njem pištolo; pri dejanju pod točko 3. je obsojenčeva grožnja opisana s tem, da je N.B. rekel "to je rop", kar že samo po sebi vključuje resno verbalno grožnjo, položil pred njo vrečko z zahtevo, naj hitro da denar ter se prijel za desni žep jakne, kot da sega po orožju; pri dejanju pod točko 4. pa je ob zahtevi, naj mu da denar, zagrozil M.K. tako, da je ostre dele razbite steklenice usmeril proti njej, poskusil preskočiti pult, ki je bil med njima in močno udaril po stekleni pregradi med njima. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da opis takega obsojenčevega ravnanja pri vseh treh dejanjih vključuje resno grožnjo z neposrednim napadom na življenje in telo oškodovank. S trditvami, da sta priči L.K. in N.B. izpovedali, da obsojenca nista jemali resno, M.K. pa, da ji obsojenec z razbito steklenico ni grozil, zahteva ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če o odločilnih dejstvih sodba nima razlogov ali če obstaja precejšnje nasprotje med vsebino zapisnikov o zaslišanju prič in tem, kar se o vsebini zapisnikov navaja v razlogih sodbe. S trditvami, da opis dejanja pod točko 3. izreka sodbe v delu, da sta se S.K. in R.H. obsojenca prestrašili, ni potrjen z izpovedbo S.K., ki je na glavni obravnavi povedala, da se obsojenca ni ustrašila, zahteva ne utemeljuje uveljavljanega nasprotja med navedbami sodbe o vsebini izpovedbe te priče in vsebino zapisnika o njeni izpovedbi, ampak zmotno ugotovitev sodišča, da so tudi te trditve v opisu dokazane. Razloge o obsojenčevih grožnjah in njenih posledicah v zvezi s tem dejanjem ima sodba sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na peti strani in prvem odstavku na sedmi strani, sodba sodišče druge stopnje pa v zadnjem odstavku na tretji strani, zato ne drži trditev zahteve, da sodbi nimata razlogov o teh okoliščinah.

Ker zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati stroške postopka z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP lahko sodišče obsojenca oprosti plačila stroškov, če bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanju oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišči prve in druge stopnje sta ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer odločili, da ga oprostita stroškov postopka. Vrhovno sodišče je iz istih razlogov odločilo, da ga oprosti plačila povprečnine, ne pa tudi drugih stroškov v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 129/2007
• VSRS Sodba I Ips 14977/2012-96
• Sodba I Ips 338/2006