Sodba I Ips 456/2007

Jedro

Čeprav je sodišče vstavilo v opis kaznivega dejanja, da je obsojenka dvigovala denar sama ali po neznani osebi, ni poseglo v identiteto med obtožbo in sodbo, saj poseg ne spreminja dejanja, kot je opisano v obtožbi glede dejstev, ki predstavljajo uresničitev znakov kaznivega dejanja in sprememba ne povečuje kriminalne količine in teže očitanega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 16.5.2007 M.S. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe bančne kartice po drugem v zvezi s prvim odstavkom 253. člena KZ in ji izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dve leti. Povrnitve stroškov kazenskega postopka jo je sodišče oprostilo. Pritožbo zagovornika obsojenke zoper to sodbo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 13.9.2007 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa je oprostilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in določil kazenskega postopka in predlagal da Vrhovno sodišče sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je sodišče zagrešilo bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. in 10. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi dne 26.5.2007 spremenila obtožbo le v zvezi z enim dvigom denarja na bančnem avtomatu, sodišče pa je to razširilo na vse inkriminirane dvige. Nadalje vložnik uveljavlja kršitev pravic obrambe, ker sodišče ni opravilo poizvedb, ali je bila obsojenka v službi v vseh primerih, ko so bili opravljeni inkriminirani dvigi denarja in ker obrambi ni dalo primernega roka, da bi se lahko pripravila na spremenjeno obtožbo. Vložnik še navaja, da je očitek v izreku sodbe, da je obsojenka dvigovala denar ali sama ali po neznani osebi v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Po stališču vložnika je kršena pravica obrambe ker sodišče ni imenovalo neodvisnega izvedenca, da bi ugotovil, ali je bančni avtomat deloval pravilno in ali ni računalniški sistem napačno beležil stanje na računu obsojenke. Nadaljnja kršitev pravice obrambe naj bi bila dana s tem, ker je sodišče zavrnilo vpogled v novinarski televizijski prispevek o obsojenkinem primeru. Vložnik še našteva vrsto vprašanj, ki so po njegovem pomembna, pa naj nanje sodišče ne bi odgovorilo in v zvezi s temi vprašanji tudi podaja svoje odgovore.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje, da ni utemeljena. Kršitev določb postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po njegovem ni podana, prav tako tudi ni podana kršitev določbe 385. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec ostalo obširno razlogovanje zahteve šteje kot nestrinjanje z dokazno oceno sodišča.

B.

4. S tem ko je sodišče prve stopnje spremembo obtožbe glede dviga denarja dne 1.10.2006, po kateri je obsojenka ne le sama, ampak sama ali po neznani osebi dvignila 20.000 SIT, sámo razširilo na vse dvige, očitane obsojenki, ni poseglo v identiteto med obtožbo in sodbo, ki jo ureja prvi odstavek 354. člena ZKP. Ta poseg ne spreminja dejanja, kot je opisano v obtožbi glede dejstev, ki predstavljajo uresničitev znakov kaznivega dejanja, sprememba ne povečuje kriminalne količine, ki jo je zajemala obtožba in ne povečuje teže očitanega dejanja. Dejanje, opisano v sodbi, ni niti drugačno še manj drugo, zato ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Po določbi 385. člena ZKP se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v njegovo korist. Primerjava izpodbijane prvostopne sodbe s prvo sodbo tega sodišča, ki je bila na pritožbo zagovornika obsojenke razveljavljena pokaže, da se sodba ni spremenila v škodo obsojenke glede pravne opredelitve dejanja niti glede sankcije. V čem naj bi navedena sprememba bila v škodo obsojenke vložnik ne pojasni, trdi le, da obsojenka ni dala bančne kartice drugi osebi in iz tega izvede sklep, da gre za popolnoma nasprotujoča si dejstva, ki so neresnična in v škodo obsojenke. V tem delu uveljavljana kršitev iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni substancirana in je ni bilo mogoče preizkusiti.

6. Nobenega nasprotja ni v očitku v izreku sodbe da je obsojenka dvigovala denar sama ali po neznani osebi. Za dan 1.10.2003 sodišče namreč ugotavlja, da je bila obsojenka tega dne na delu hkrati pa tudi, da je bila z njeno kreditno kartico dvignjena vsota 20.000 tolarjev, pri čemer ugotavlja, da je ta znesek dvignila neznana oseba z védenjem in odobritvijo obsojenke. Gre torej za tako imenovano posredno storilstvo, ki ne vpliva na kazensko odgovornost obsojenke. Tudi če sodišče takšne možnosti posrednega storilstva ne bi razširilo še na ostale dvige s tem, da je v izrek vneslo, da je dvige izvršila obsojenka sama ali neznana oseba, ki ji je izročila bančno kartico s PIN kodo, bi lahko takšno ugotovitev sprejelo v obrazložitvi sodbe. Z drugimi besedami, posredno storilstvo kot način storitve bi lahko sodišče ugotovilo ne da bi bilo kakorkoli poseženo v izrek sodbe oziroma opis dejanja. Navedeno kaže, da kritizirani poseg sodišča ne more predstavljati niti prekoračitve obtožbe niti kršitve prepovedi spremembe na slabše.

7. V nasprotju s podatki spisa je očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker obrambi ni dalo primernega roka, da bi se lahko na spremenjeno obtožbo pripravila. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 16.5.2007, na kateri je državna tožilka spremenila obtožbo, je razvidno, da je obsojenka po spremembi izjavila, da jo razume in je tudi dopolnila svoj zagovor, zagovornik pa se je na spremembo odzval tako, da je predlagal da se opravijo poizvedbe, ali je bila obsojenka v dnevih, za katere ji obtožba očita da so bili opravljeni inkriminirani dvigi, v službi. Predlog je sodišče zavrnilo in navedlo da so v spisu podatki, iz katerih je razvidna obsojenkina prisotnost v službi.

8. Niti obsojenka niti njen zagovornik po spremembi obtožbe nista predlagala, da sodišče prekine glavno obravnavo zaradi priprave obrambe, je pa zagovornik podal nov dokazni predlog in sicer, da se ugotovi, ali je bila obsojenka v dnevih, ko so bili opravljeni inkriminirani dvigi, v službi. Tak predlog je sodišče utemeljeno zavrnilo. Obramba obsojenke je ves čas temeljila na zanikanju dvigov in tudi izključevanju možnosti, da bi z obsojenkino bančno kartico upravljal kdo drug, ni pa obsojenka razen za 1.10.2006 zatrjevala, da denarja ni mogla dvigniti v drugih dnevih, ker naj bi bila takrat v službi. Dokazi, ki jih je zbralo in upoštevalo sodišče, in sicer seznam dvigov z bančno kartico, dejstvo, da je šlo za bankomate na strnjenem območju B., to je kraja delovnega mesta obsojenke kot tudi izjave obsojenke, ki jo je podpisala v banki dne 17.3.2004 kažejo, da je treba pritrditi oceni sodišča da je bila izvedba predlaganega dokaza nepotrebna, saj obramba ni izkazala ustrezne verjetnosti, da bo dokaz lahko uspel.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za angažiranje izvedenca računalniške stroke saj je pravilno ugotovilo, da ni izkazana verjetnost, da bi se z izvedbo tega dokaza lahko ugotovila relevantna dejstva. Pravilno je sodišče tudi zavrnilo vpogled v novinarski televizijski prispevek kot izvedbo nepotrebnega dokaza kot je obrazložilo prvostopno sodišče na strani 8 svoje sodbe. Utemeljeno je sodišče tudi zavrnilo angažiranje izvedenca zaradi ugotovitve, ali je možno, da bi denar dvigovala oseba, ki ni bila seznanjena oziroma ne pozna PIN kode in ali je možno, da računalnik vedno znova prikazuje razpoložljivo stanje kljub dvigom. V dokaznem postopku se je namreč izkazalo, da je banka ugotovila zakaj in kje v informacijskem bančnem sistemu je prišlo do napake, te ugotovitve banke so se ujemale z ugotovitvami družbe B. Glede na navedeno je razumno utemeljen sklep prvostopnega sodišča da ni izkazana potrebna verjetnost, da bi predlagani dokaz lahko uspel v smeri, ki jo nakazuje obramba.

10. Kaj pomeni in kako je treba razlagati odgovor družbe B., ali so obsojenki in njeni hčeri na razgovoru v banki grozili oziroma ali je bila njuna izjava izsiljena in kakšen je pomen izpovedbe priče K. so vprašanja pravilnosti ocene navedenih dokazov, to pa je dejansko vprašanje, ki ga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

11. Kršitve zakona ki jih uveljavlja zahteva zagovornika obsojenke niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva tako kot je bilo že ugotovljeno, podana iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zahtevo je zato Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Vrhovno sodišče je obsojenko oprostilo plačila povprečnine v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ob ugotovitvi, da so njene premoženjske razmere slabe, skrbi pa za še nepreskrbljenega družinskega člana. Odločitev o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 220/2004
• Sodba I Ips 163/2006
• Sodba I Ips 13/2005