Sodba I Ips 401/2007

Jedro

V okviru instituta nadaljevanega kaznivega dejanja je treba absolutno zastaranje kazenskega pregona upoštevati za vsako posamezno dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru J.A. in A.O. spoznalo za kriva, da sta kot sostorilca izvršila kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ RS. Izreklo jima je pogojni obsodbi ter določilo kazni, vsakemu po eno leto zapora s preizkusno dobo štirih let. Višje sodišče v Mariboru je po uradni dolžnosti in ob ugoditvi pritožbi zagovornika obsojenega J.A. izpodbijano sodbo spremenilo in na podlagi 4. točke 357. člena ZKP obtožbo zoper oba obsojenca zavrnilo zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona. Glede stroškov kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji je odločilo, da obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec mag. A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona v zvezi z določbami o zastaranju, torej iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP ter 111. členom in 112. členom KZ. Predlagal je, da Vrhovno sodišče glede na zahtevo, ki je vložena v obdolženčevo škodo (drugi odstavek 426. člena ZKP) zgolj ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je obširno odgovoril zagovornik obsojenega J.A., odvetnik V.O., ki se ne strinja s stališčem zahteve, da pri nadaljevanem kaznivem dejanju prične teči zastaralni rok po zadnjem izvršenem dejanju. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 274/2004, s katero je to sodišče "dokončno odločilo, da čas zastaranja kazenskega pregona za kazniva dejanja, ki so zajeta v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, teče za vsako kaznivo dejanje posebej". V nadaljevanju navaja tudi obširne razloge (ki pa presegajo vsebino zahteve za varstvo zakonitosti), v katerih prepričuje v nepravilnost uveljavljanega stališča sodne prakse, da se kaznivo dejanje goljufije, storjeno v nadaljevanju, ki je sestavljeno iz posameznih temeljev temeljnih oblik kaznivega dejanja goljufije, lahko pravno opredeli kot hujša oblika kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ, če je izpolnjen objektiven pogoj, da je z dejanjem bila povzročena velika premoženjska škoda in če je tudi v subjektivnem pogledu dokazano, da se je storilec nastanka takšne škode zavedal in jo je hotel oziroma privolil v njen nastanek. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo obravnavanega kaznivega dejanja je v očitku, da sta obsojenca v času od 2.6.1995 do 15.6.1995 kot sostorilca z goljufivim namenom in z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin (glede dobave osebnih avtomobilov) spravila v zmoto pet imenoma navedenih oškodovancev, pri tem pa sta povzročila veliko premoženjsko škodo v skupni višini 7.827.659,00 SIT. Dejanje sta izvršila tako, da je obsojeni J.A. oškodovancem lažno prikazoval, da jim bo preko svoje gospodarske družbe po ugodni ceni iz Nemčije dobavil rabljene osebne avtomobile višjega cenovnega razreda, obsojeni A.O. pa bo te avtomobile preko svojega podjetja v N. poiskal in kupil, čeprav sta vedela, da avtomobilov ne bosta dobavila. S tem sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ RS v zvezi s 25. členom istega zakona.

Višje sodišče je bilo mnenja, da gre po opisu kaznivega dejanja "dejansko za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, saj dejanja obeh obdolžencev zoper posamezne oškodovance predstavljajo samostojna kazniva dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Pri nadaljevanih kaznivih dejanjih pa se zastaranje ugotavlja za vsako izvršitveno kaznivo dejanje posebej". Iz navedenih razlogov je obtožbo zoper oba obsojenca zaradi zastaranja kazenskega pregona zavrnilo (4. točka 357. člena ZKP).

Vložnik zahteve se ne strinja z odločitvijo višjega sodišča glede zastaranja kazenskega pregona. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9.2.2006, opr. št. I Ips 274/2004, v kateri je bilo sprejeto stališče, da zastaranje teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja, "če je nadaljevano kaznivo dejanje sestavljeno iz več dejanj istega kaznivega dejanja, pri čemer vsako kaznivo dejanje ne predstavlja samostojnega dejanja, temveč je le del nadaljevane kriminalne dejavnosti". Po mnenju vložnika zahteve naj bi tudi obravnavano kaznivo dejanje predstavljalo takšen primer, podoben nekaterim drugim znanim primerom slovenske sodne prakse. V njih so kazniva dejanja vzpostavljena kot goljufivi sistem, pri katerem je celotno poslovanje usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi. Po navedbah vložnika sodišče druge stopnje naj ne bi upoštevalo, da sta bili za vzpostavitev goljufivega sistema izrabljeni isti pravni osebi in da dejanja, ki so bila storjena v razdobju enega meseca predstavljajo celoto, v kateri so posamična kazniva dejanja le del kriminalne dejavnosti in ne pomenijo samostojnih kaznivih dejanj.

Kazenskopravna praksa je ustaljena, ko gre za presojo, kateri povezovalni elementi (objektivne in subjektivne narave) morajo biti izpolnjeni, da hkratna ali zaporedna storitev dveh ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj iz življenjskega in pravnega stališča pomeni celoto, to je nadaljevano kaznivo dejanje kot posebno obliko navideznega realnega steka. Nobenega razloga tudi ni za odstop od dosedanje enotne sodne prakse, da je v okviru instituta nadaljevanega kaznivega dejanja absolutno zastaranje kazenskega pregona treba upoštevati za vsako posamezno dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja. To je v skladu z omejitvijo, da uporaba tega instituta ne sme iti v obdolženčevo škodo in da se ta institut sme uporabljati le v okviru dovoljene razlage določb kazenskega zakonika, sicer pride do izigravanja predpisanih omejitev kazenskega pregona. Na vsa ta (in še nekatera druga) vprašanja je Vrhovno sodišče dalo podrobnejše odgovore v odločbah I Ips 99/2005, I Ips 274/2004 in še v nekaterih kasnejših odločbah.

Navedbe Vrhovnega sodišča v odločbi I Ips 274/2004, na katere se sklicuje vložnik zahteve, ne sodijo med nosilne razloge, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo svoje takratno stališče glede zastaranja kazenska pregona v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja in sama odločitev od njih niti ni bila odvisna. V tej odločbi je Vrhovno sodišče zgolj nakazalo, da v primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno dejanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), temveč le del enotne kriminalne dejavnosti, zastaranje kazenskega pregona izjemoma lahko teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti. V tem smislu se na to odločitev Vrhovnega sodišča tudi ni mogoče sklicevati kot na precedenčni primer.

Obravnavani primer je drugačen. Opozoriti je treba na splošno oceno pritožbenega sodišča (ki sicer ni podrobneje argumentirana), da ravnanje obeh obsojencev zoper posamične oškodovance vsako zase pomeni samostojno kaznivo dejanje in da obstajajo tudi vse sestavine (povezovalni elementi objektivne in subjektivne narave), ki opravičujejo pravno oceno, da gre v konkretnem primeru za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ. Na tej podlagi je sprejelo tudi pravilno pravno stališče, da je glede vseh posameznih dejanj v okviru nadaljevane kriminalne dejavnosti nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona.

Posamezne značilnosti obravnavanih dejanj, ki jih izpostavlja vložnik zahteve (izraba istih korporacijskih pravnih oseb za vzpostavitev goljufivega sistema, ki obsega kriminalno dejavnost enega meseca) so zgolj okoliščine, ki obravnavana dejanja v dejanskem in pravnem pogledu povezujejo v celoto v smislu nadaljevanega kaznivega dejanja. Ta ugotovitev velja tudi glede presoje psihičnega odnosa storilcev do nadaljevanega kaznivega dejanja. V opisu dejanja (in tudi v razlogih prvostopenjske sodbe) ni opore za trditev o "goljufivem sistemu" pri izvrševanju kaznivega dejanja, katerega vložnik zahteve zgolj zatrjuje, ne pa tudi utemelji. V zahtevi tudi sicer ne navaja nobenih prepričljivih razlogov za stališče, da gre za eno kaznivo dejanje, v katerem posamezna dejanja ne predstavljajo samostojnih dejanj. Načelna odločitev obeh obsojencev (kot izhaja iz podatkov spisa), da bosta izvrševala kazniva dejanja goljufije (še nedoločena po kraju in času storitve itd.) v celoti ustreza tudi psihičnemu odnosu storilcev, kot se zahteva za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik, niso podane.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 99/2005
• Sodba I Ips 274/2004
• Sodba Kp 3/2005