Sodba I Ips 476/2007

Jedro

Tudi če gre za edini dokazni predlog obrambe, ta okoliščina ne more pretehtati pri oceni sodišča, da je dokaz očitno nepomemben in nepotreben.

Izrek

1. Zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijanima sodbama kršena določba prvega odstavka 146. člena KZ na način po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP); 2. Zahteva zagovornikov obsojenega F.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni F.Š. je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bila obsojenemu F.Š. zaradi kaznivih dejanj grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ in nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ izrečena pogojna obsodba, v kateri sta bili določeni posamični kazni dva meseca zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 146. člena KZ in sedem mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 299. člena KZ ter enotna kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je obsojenca na podlagi 1. točke 372. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja, potrdilo pa je obsodbo za kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ in pogojno obsodbo z določeno kaznijo sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper obsodilni del izpodbijanih sodb so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki, zoper oprostilni del sodbe sodišča druge stopnje pa Vrhovno državno tožilstvo. Vrhovno državno tožilstvo uveljavlja kršitev prvega odstavka 146. člena KZ, ker je sodišče druge stopnje zmotno ugotovilo, da opis obsojenčevega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja grdega ravnanja, saj se obsojencu očita, da je oškodovanko stiskal za vrat, torej napadel občutljiv del njenega telesa in s tem prizadel njeno telesno celovitost, hkrati pa jo je še žalil, da je kurba in naj izgine, s čimer je prizadel tudi njeno duševno celovitost. Predlaga, da se ugotovi, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe prvega odstavka 146. člena KZ.

Zagovorniki so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navajajo, da je opis kaznivega dejanja nasilništva v izreku sodbe sam s seboj v nasprotju, ker sta opisana dva dogodka, torej dve kaznivi dejanji, pravna opredelitev pa je le za eno kaznivo dejanje po drugem odstavku 299. člena KZ. Ta pravna opredelitev ima lahko za obsojenca škodljive posledice, ker je tudi dejanje v škodo R.Z. opredeljeno kot kvalificirano kaznivo dejanje po drugem odstavku 299. člena KZ, čeprav opis tega dejanja ne vsebuje nobene kvalifikatorne okoliščine. Pri prepiru med obsojencem in M.Z. dne 19.10.2002 ni bil navzoč nihče drug poleg njiju, zato niso mogle nastopiti posledice, ki so določene v prvem odstavku 299. člena KZ. Take posledice tudi niso dokazane, saj R.Z. ni potrdil, da je bil zaradi obsojenčevega ravnanja tega dne ogrožen ali prestrašen. Med vsebino izpovedbe R.Z., kot jo povzema sodba sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na šesti strani in vsebino v zapisniku o glavni obravnavi z dne 22.12.2006, je bistvena razlika, kar je kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Oškodovanca nista potrdila, da sta se zaradi obsojenčevega dejanja dne 16.11.2002 čutila ogrožena in prestrašena, glede tega dejanja iz opisa sploh ni jasno, kateri od obeh oškodovancev naj bi bil prestrašen ali ogrožen, kar je spet kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Opis obsojenčevih dejanj v obsodilnem delu izreka je v nasprotju z obrazložitvijo in tudi razlogi so sami s seboj v nasprotju. Sprememba obtožbe na glavni obravnavi dne 22.12.2006 je v nasprotju s 344. členom ZKP, ker se dotlej dokazni postopek sploh še ni začel in je državna tožilka zgolj popravila napake ob sestavljanju obtožnega predloga, zato sprememba ni bila dopustna. Sodišče je kršilo obsojenčevo pravico do enakopravnega sprejemanja dokazov obrambe in obtožbe: kot nepotreben dokaz je zavrnilo edini predlog obrambe, da se dopolni mnenje medicinskega izvedenca s tem, da pojasni, ali bi obsojenec glede na poškodbe in operacijo obeh rok sploh lahko izvršil kaznivo dejanje. To mnenje je bilo potrebno, saj sodišče nima znanja, da to vprašanje samo oceni. Zatrjuje pa tudi nepopolno ugotovitev nekaterih okoliščin (na podlagi česa M.Z. ve, da je obsojenec skril pištolo v garaži, zakaj je ta oškodovanka šla k zdravniku več dni po dogodku) in zmotno ugotovitev, da je obsojenec storil kaznivo dejanje.

Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu in zagovornikom, ki nanjo niso odgovorili, zahteva zagovornikov pa je bila vročena vrhovnemu državnemu tožilcu, ki je na navedbe v njej odgovoril, da je sodišče pravilno pravno opredelilo obe dejanji kot eno nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 299. člena KZ, da sta obe obsojenčevi dejanji takšni, da vzbujata najmanj zgražanje in prestrašenost, zlasti pri tistih, ki so si med seboj blizu in imata obe dejanji vse znake kaznivega dejanja nasilništva.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo zagovornikov za varstvo zakonitosti je bil vročen obsojencu in zagovornikom, o njem pa so se izjavili zagovorniki. Zavračajo stališče v odgovoru, da je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 299. člena v obsojenčevo korist, saj sta v sodbah obe obsojenčevi dejanji pravno opredeljeni kot kvalificirano kaznivo dejanje po drugem odstavku 299. člena KZ, čeprav pri enem ni nobene kvalifikatorne okoliščine, to pa bi bilo v morebitni odškodninski pravdi v obsojenčevo škodo. Stališče v odgovoru, da je bilo obsojenčevo ravnanje takšno, da je objektivno pri drugih vzbujalo zgražanje in prestrašenost, je napačno in pomeni, da sta inkriminaciji ogrožanja varnosti po 145. členu in grdega ravnanja po 146. členu KZ odveč, če zadošča, da opis dejanja navaja le grožnje in grdo ravnanje, ne pa posledic, ki so zaradi takega dejanja predpisane v 299. členu KZ.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena, zahteva zagovornikov pa ni.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko Vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi vsake kršitve zakona, zagovorniki pa zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Po določbah 146. člena KZ se to kaznivo dejanje stori s takim grdim ravnanjem, ki prizadene telesno ali duševno prizadetost drugega. Izpodbijani sodbi ugotavljata, da je stiskanje drugega za vrat med prepirom, torej sovražno, grdo ravnanje. V opisu v izreku obtožnega predloga in obeh sodb se tudi trdi, da je takšno grdo ravnanje obsojenca ob hkratnih žalitvah, da je oškodovanka kurba in da naj izgine iz hiše, prizadelo telesno in duševno celovitost M.Z. Opis v izreku zatrjuje tudi posledico, ki jo določa 146. člen KZ in celo z istimi besedami. Opis obsojenčevega ravnanja torej vsebuje vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ.

Sodišče druge stopnje je obsojenca oprostilo obtožbe za to kaznivo dejanje zato, ker prizadetost oškodovankine telesne ali duševne celovitosti ni bila konkretizirana z drugimi besedami, to pa ne predstavlja kršitev kazenskega zakona v smislu, da opis ne navaja kakega zakonskega znaka kaznivega dejanja, ampak lahko pomeni bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče torej ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno ugotovilo, da obsojenčevo dejanje, kot je opisano v 1. točki sodbe sodišča prve stopnje, ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 146. člena KZ in pritrjuje zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva, da je s tem podana kršitev kazenskega zakona na način po 1. točki 372. člena ZKP.

Zmotno je stališče zahteve zagovornikov za varstvo zakonitosti, da je sodišče v škodo obsojenca kršilo določbe 47. člena KZ o steku kaznivih dejanj, ker je dejanji dne 19.10. in 16.11.2002 štelo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ, čeprav dejanje dne 16.11.2002 ni kvalificirano kaznivo dejanje. Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja načeloma ni ne v škodo ne v korist obdolženca, čeprav se vsa istovrstna dejanja v temeljnih, privilegiranih ali kvalificiranih oblikah pravno opredelijo po najhujši kvalifikaciji. Zaradi tega milejše oblike ne pridobijo samostojne hujše pravne opredelitve. Tudi pri izbiri vrste in višine sankcije sodišče upošteva realno kriminalno količino posamičnih dejanj in v povezavi z drugimi ne glede na to, da so pravno opredeljena po najhujši kvalifikaciji. Zato stališče zahteve, da je sodišče kršilo določbe 47. člena KZ v škodo obsojenca, nima podlage. Tudi nelogična utemeljitev, da bi utegnilo pravdno sodišče zmotno upoštevati hujšo kvalifikacijo dejanja v škodo R.Z., čeprav ni bilo storjeno v kvalificirani obliki, ne more vplivati na pravilnost stališča, da konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja načeloma ne more biti v škodo obsojenca in da se tudi v obravnavani zadevi to ni zgodilo.

Zahteva zagovornikov uveljavlja kršitev določb 299. člena KZ v škodo obsojenca, ker da opis obeh dejanj ne navaja predpisanih posledic, to je povzročitve ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti v družini, namreč pri tistih družinskih članih, ki sami niso bili objekt storilčevega nasilja. Zahteva pa nima prav: v opisu se trdi, da sta bila oba oškodovanca M. in R.Z., ki je bil o dejanju obsojenca seznanjen, ogrožena in prestrašena zaradi obsojenčevih dejanj dne 19.10. in 16.11.2002, ki sta opisani v dveh predhodnih alinejah, ker sta se bala, da bo grožnje, da ju bo ubil, uresničil. V prvi alineji je opisano obsojenčevo ravnanje dne 19.10.2002, ko je grdo ravnal z M.Z. in ji grozil, da jo bo ubil ter nameril proti njej pištolo. Ob dogodku R.Z. ni bil navzoč, toda v opisu kaznivega dejanja se trdi, da mu je takoj po dogodku mati M.Z. povedala o obsojenčevih grožnjah in grdem ravnanju z njo, zaradi česar je bil R.Z. prestrašen, da bo obsojenec grožnje uresničil. Ta opis torej vključuje navedbo, da je bil R.Z. zaradi obsojenčevih groženj M.Z. prestrašen, da jih bo uresničil.

Ob grožnjah dne 16.11.2002, da ju bo ubil, ki jih je obsojenec izrekel mladoletnemu R.Z., mati M.Z. ni bila neposredno navzoča, jo je pa o dogajanju še med njim telefonično obvestil R.Z. in je prišla na kraj dogajanja istočasno s policijo takoj po izrečenih grožnjah. V opisu ni navedeno, da jo je o dogajanju obvestil sin, vendar pa ta podrobnost ni odločilnega pomena, saj je dogodek podrobno opisan tudi v obrazložitvi v zadnjem odstavku na sedmi strani, na osmi in deveti strani, kjer se navaja, da jo je R. obvestil o obsojenčevih grožnjah, da ju bo ubil.

Iz povedanega tudi sledi, da zahteva zagovornikov neutemeljeno očita sodbama nasprotja in nejasnosti v izreku glede tega kaznivega dejanja v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Enake napake zahteva očita sodbama tudi v zvezi z obrazložitvijo, vendar pa jih ne konkretizira, zato te trditve zahteve ni mogoče preskusiti v okviru določb prvega odstavka 424. člena ZKP.

Trditev zahteve, da je sodišče kršilo določbe 344. člena ZKP, ni utemeljena: državna tožilka je res na začetku glavne obravnave dne 22.12.2006 spremenila obtožni predlog glede tega kaznivega dejanja, vendar pa je kasneje na isti glavni obravnavi spremenila obtožni predlog v korist obsojenca tako, da je v povezavi s prejšnjo spremembo umaknila obtožbo pod točko 3) obtožnega predloga za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Sodišče torej ni sodilo na podlagi obtožbe, ki je bila spremenjena na začetku glavne obravnave dne 22.12.2006, ampak na podlagi obtožbe, ki je bila spremenjena na koncu tega naroka po izvedenih dokazih in spremembah na glavni obravnavi dne 2.2.2007 (list. št. 95).

Zahteva tudi neutemeljeno očita sodišču, da je diskriminiralo obsojenca pri sprejemanju in izvajanju dokazov obrambe. Za kršitev pravice obrambe do enakopravnega izvajanja dokazov v obdolženčevo korist v smislu 3. alineje 29. člena Ustave gre, če sodišče arbitrarno, brez razumne obrazložitve zavrne materialnopravno relevanten dokaz v korist obdolženca, čeprav je izkazal zadostno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti, razen če je očitno, da dokaz ni pomemben za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov odveč zaradi jasnosti zadeve.

Na glavni obravnavi dne 2.2.2007 je zagovornica predlagala, da se obravnava preloži, ker namerava sodišču predložiti medicinsko dokumentacijo, iz katere bo razvidno, da je imel obsojenec operacijo rok, po proučitvi dokumentacije pa naj bi izvedenec podal mnenje, ali je obsojenec sploh lahko storil kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo, ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je obsojenec brez težav uporabljal obe roki, opravljal svoje delo carinika in tudi nosil službeno pištolo (četrti odstavek na četrti strani sodbe). Pritožbeno sodišče je pritožbeno navedbo, da obsojenec ni bil sposoben močnega stiska za vrat druge osebe, zavrnilo v drugem odstavku na četrti strani svoje sodbe. Razlogom obeh sodišč pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, tudi zato, ker je iz pritožbi priloženih popisov bolezni razvidno, da je bila operacija leve in desne roke (ligamentotomija) opravljena dne 14.12.1987 in 21.1.1988, torej skoraj 15 let pred storitvijo kaznivega dejanja, in da postoperativno ni bilo komplikacij in ni bilo funkcionalnih izpadov. Sama okoliščina, ki jo zahteva močno poudarja, da obramba drugih dokazov v korist obsojenca ni predlagala in bi že zato moralo sodišče ugoditi njenemu edinemu predlogu, ne more pretehtati pri oceni, da je dokaz očitno nepomemben in nepotreben.

Zahteva uveljavlja še nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni razjasnilo, kako je oškodovanka izvedela, da je obsojenec službeno pištolo skril v omari v garaži, zakaj je oškodovanka odšla k zdravniku šele več dni po poškodbi in da obsojenec želi opraviti poligrafski test v dokaz, da je nedolžen, vendar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker zahteva zagovornikov obsojenega F.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima primerno izobrazbo in zaposlitev z rednimi dohodki, je solastnik stanovanjske hiše in osebnega avtomobila) in zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 257/2009
• VSRS Sodba I Ips 28459/2011-126, enako tudi I Ips 17653/2010-437
• VSRS Sodba I Ips 7895/2014-91