Sodba I Ips 488/2007

Jedro

Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega H.O. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni H.O. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 31.8.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25.9.2007, obsojenega H.O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ in mu izreklo kazen pet let zapora. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjen senat.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj s sklicevanjem na silobran in z zatrjevanjem, da je šlo za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po četrtem odstavku 135. člena KZ, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako zahteva ne more uspeti z uveljavljanjem absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v sodbi ugotovljeno obsojenčevo psihično stanje ni v nasprotju z mnenjem izvedenca M.V., kot se očita v zahtevi. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče kršilo 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe, da naj se zasliši psihiatra D.Ž., saj obramba ni izkazala pravne relevantnosti in potrebnosti še dodatnega izvedenskega mnenja poleg že podanega s strani psihiatra M.V.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da se je obsojenec branil zoper istočasen protipraven neizzvan napad oškodovanca z nevarnim sredstvom in da je bila obramba neizogibno potrebna, zato so bili v njegovem ravnanju podani vsi elementi silobrana. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila obramba do določene točke neizogibno potrebna, to je do trenutka, ko se je oškodovanec nezavesten sesedel na tla in je zato institut silobrana prenehal. Vložniki takemu stališču sodišča ugovarjajo in trdijo, da je bil oškodovanec kljub nezavesti še vedno aktiven. Pri tem opozarjajo na mnenje izvedenca T.J., ki je dopuščal možnost, da je oškodovanec "krilil" z rokami, kljub temu, da je bil v nezavesti. Zato uveljavljajo kršitev določbe 11. člena KZ o silobranu.

6. Za uveljavljeno kršitev bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da obstajajo okoliščine, ki konstituirajo silobran. Sodišče je nasprotno ugotovilo, da so s tem, ko je obsojenec na tleh ležečega nezavestnega oškodovanca udaril s podplatom obuvala po desni strani glave, okoliščine, ki konstituirajo silobran, prenehale; uresničeni pa so vsi zakonski znaki kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ, ki je bilo storjeno z eventualnim naklepom. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zato v tem primeru ne gre za kršitev kazenskega zakona, ampak da zahteva izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo in uveljavlja kot zmotno ugotovitev sodišča, da ne obstajajo okoliščine, ki predstavljajo silobran (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da bi sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo kaznivo dejanje kvalificirati kot dejanje posebno hude telesne poškodbe po četrtem odstavku 135. člena KZ, ne pa kot kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ. Vložniki zopet navajajo, da je bil oškodovanec kljub nezavesti še vedno aktiven, saj je "krilil" z rokami. Dodatno izpostavljajo dejstvo, da je bil obsojenec močno razdražen, na koncu konflikta celo razjarjen. Sodišče je navedeno čustveno stanje obsojenca upoštevalo, saj je ravno na tej podlagi preizkusilo, ali ni obsojenec storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po četrtem odstavku 135. člena KZ, ki določa, da storilec dejanje stori na mah, če ga poškodovanec brez njegove krivde z napadom (ali hudimi žalitvami) močno razdraži. Glede na opis dejanja, da je obsojenec oškodovanca udaril s podplatom obuvala po desni strani glave potem, ko je ta nepremično obležal na tleh, je sodišče zaključilo, da očitanega kaznivega dejanja ni storil na mah.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložniki z navedbami, da je bil oškodovanec kljub nezavesti še vedno aktiven, očitno ne sprejemajo dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče, in uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v tem postopku ni dopustno. Kazenski zakon je kršen le v primeru, če se na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabi nepravilno ali se ga ne uporabi. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da kazenski zakon ni bil kršen, saj je sodišče prve stopnje v opisu kaznivega dejanja v izreku ugotovilo dejansko stanje, ki ustreza opisanemu kaznivemu dejanju posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ in da so v ravnanju obdolženca uresničeni vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

9. Zahteva trdi, da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila obrazložitev sodbe v delu, ko obravnava obsojenčevo psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja, v precejšnjem nasprotju z mnenjem izvedenca M.V. glede ugotovitve močne razdraženosti obsojenca. Takšnih nasprotij po ugotovitvi Vrhovnega sodišča ni, saj sodba sodišča druge stopnje korektno povzema izvedenčevo mnenje, da je bil obsojenec razjarjen. Hkrati pa je sodišče presodilo, da navedeno mnenje ne daje ustrezne podlage za ugotovitev tako močne razdraženosti, ki je pogoj za kvalifikacijo dejanja kot storjenega na mah. Kot odločilno je namreč štelo, da obsojenec usodne poškodbe ni povzročil v času aktivnega napada oškodovanca, katerega obstoj zahteva kvalifikacija po četrtem odstavku 135. člena KZ, ampak tedaj, ko je ta nezavesten ležal na tleh. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana.

10. Tudi očitku, da je sodišče kršilo ustavne pravico obsojenca do izvajanja dokazov v svojo korist po 29. členu Ustave, ker je zavrnilo njegov dokazni predlog, da se zasliši psihiater D.Ž. iz Centra za mentalno zdravje, pri katerem je bil obsojenec hospitaliziran tekom prestajanja zaporne kazni, ne gre pritrditi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.2.2006 je razvidno, da je obsojenec v obrazložitvi dokaznega predloga navedel, da naj bi priča povedala, zakaj je bil on leta 1990 hospitaliziran. Sodišče prve stopnje je na istem naroku glavne obravnave in na tretji strani sodbe dokazni predlog zavrnilo in utemeljilo s tem, da je navedbe o hospitalizaciji obsojenca upošteval že izvedenec psihiatrične stroke M.V. pri izdelavi svojega izvedenskega mnenja. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovorniki navajajo, da bi predlagana priča lahko podala tiste relevantne okoliščine, ki bi pomagale k razjasnitvi obsojenčeve prištevnosti in stanja, v kakršnem je bil v času obravnavanega dogodka.

11. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007 in drugih).

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v pravnomočni izpodbijani sodbi v skladu s navedenimi merili utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obsojenca za zaslišanje psihiatra D.Ž., ker je ocenilo, da tak dokaz ni potreben (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP) in takšno odločitev v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Vrhovno sodišče še ocenjuje, da dokazni predlog kot ga je predlagal obsojenec, da naj bi priča povedala, zakaj je bil on leta 1990 hospitaliziran, za odločitev sodišča ni materialnopravno relevanten, in hkrati ugotavlja, da izvedbe dokazov, ki jih zagovorniki zatrjujejo v zahtevi za varstvo zakonitosti, obsojenec sploh ni predlagal.

13. V nadaljevanju pa vložniki zahteve opozarjajo na nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja. Z vsemi navedbami obsojenčevi zagovorniki tako v zahtevi uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 373. člena ZKP, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

14. Zatrjevane kršitve po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega H.O. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Zagovorniki obsojenca z zahtevo sicer niso uspeli, vendar je Vrhovno sodišče obsojenca glede na njegove slabe premoženjske razmere in glede na dejstvo, da mu je bila izrečena daljša zaporna kazen v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 269/2009
• Sodba I Ips 14/2010
• Sodba I Ips 135/2007