Sodba I Ips 493/2007

Jedro

Če je sodišče obsojenki dalo možnost, da si v razumnem času priskrbi brezplačno pravno pomoč in se na glavni obravnavi brani z zagovornikom, obsojenka pa brez utemeljenih razlogov ni izkazala potrebne skrbnosti, ne gre za kršitev pravic obrambe, če sodišče glavno obravnavo izvede brez prisotnosti zagovornika.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo z dne 21.12.2006 obsojena S.G. in D.G. spoznalo za kriva kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25 členom KZ ter jima izreklo po 50. členu istega zakonika pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazni, obsojenemu S.G. štiri mesece zapora in obsojeni D.G. šest mesecev zapora ter preizkusni dobi dveh let. Po tretjem odstavku 50. člena KZ je določilo dodatni pogoj, da v roku šest mesecev od pravnomočnosti sodbe nerazdelno povrneta oškodovanemu D.H. znesek 1.241.046,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2005 dalje do plačila. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4.10.2007 ob reševanju pritožb zagovornikov obsojencev sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je z razveljavitvijo odpravilo dodatni pogoj, izrečen po tretjem odstavku 50. člena KZ. Pritožbi zagovornikov pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojene D.G. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 4.10.2007 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 21.12.2006 razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po njegovem stališču je potek glavne obravnave in zagovor z zagovornikom glede na dejansko in pravno problematiko v predmetni zadevi zahteval zagovor s pomočjo zagovornika, zato ravnanje sodišča, ki je zavrnilo prošnjo za dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti oziroma ni počakalo do odločitve o brezplačni pravni pomoči, predstavljajo kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo zagovorniku, med tem ko ga obsojenka kljub obvestilu o sodni pošiljki ni dvignila. Zagovornik v svoji izjavi soglaša z odgovorom vrhovnega državnega tožilca in vztraja pri razveljavitvi izpodbijane sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZKP, ker obsojenki ni omogočilo obrambe s strokovno pomočjo odvetnika. Z obravnavo bi moralo počakati do odločitve Okrožnega sodišča v Mariboru o brezplačni pravni pomoči. Ker tega ni storilo, je kršilo določbe 67. do 71. člena ZKP. Meni tudi, da sta odločitvi nižjih sodišč v nasprotju s prvim odstavkom 71. člena ZKP. Podane so bile okoliščine, zlasti interes pravičnosti, ki so narekovale postavitev zagovornika po uradni dolžnosti. Zahteva tudi trdi, da je prvostopenjsko sodišče obsojenko obravnavalo neenakopravno z drugimi upravičenci do brezplačne pravne pomoči ter se pri tem sklicuje na postopanje sodišča v zapuščinski zadevi ter opozarja na razlike med opravljanjem procesnih dejanj stranke v pravdnem in obdolženca v kazenskem postopku. Graja tudi postopanje pritožbenega sodišča, ki je zavzelo stališče, da je brezplačna pravna pomoč obsojencema bila dodeljena le za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje ter navaja razloge, s katerimi nasprotuje takšnemu sklepanju. Vložnik zahteve tudi ocenjuje, da so bila kršena procesna jamstva iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in v posledici tega bistveno kršene določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Po podatkih kazenskega spisa je sodišče prve stopnje na glavno obravnavo 15.6.2006 vabilo oba obsojenca z drugopisoma obtožnega predloga. Obsojencema sodni pošiljki nista bili vročeni, ker ju kljub dvakratnemu obvestilu nista dvignila. Sodišče je glavno obravnavo zaradi ponovnega vabljenja obsojencev preložilo na nedoločen čas, novo glavno obravnavo pa je razpisalo za 5.10.2006. Sodišče je 28.9.2006 prejelo prošnjo obsojencev za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, pri čemer sta se sklicevala na 71. člen ZKP. Med ostalim sta navedla, da nimata denarnih sredstev za najetje zagovornika in da se sama ne moreta uspešno braniti. V prošnji sta nakazala, da se je z oškodovancem za baliranje in oranje dogovoril D.S., s katerim sta sklenila pogodbo o služnostni pravici uživanja kmetije, last obsojenega S.G. S sklepom z dne 29.9.2006 je sodišče zavrnilo zahtevi obsojencev za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti. Presodilo je, da ne gre za zahtevno kazensko zadevo niti v dejanskem niti v pravnem pogledu. Glede okoliščine, ki sta jo navedla v prošnji, se bosta lahko zagovarjala na glavni obravnavi brez zagovornika. Obramba (formalna) v skrajšanem postopku ni obvezna, sicer pa mora sodišče ves čas postopka paziti, da poteka pravično.

Na glavni obravnavi 5.10.2006 sta obsojenca izjavila, da želita imeti zagovornika, da bosta zaprosila za brezplačno pravno pomoč (Bpp) in sta zato predlagala preložitev glavne obravnave. Sodišče je glavno obravnavo preložilo na nedoločen čas. Naslednjo glavno obravnavo je razpisalo za 30.11.2006. Obsojenca kljub izkazanima vabiloma nista prišla na glavno obravnavo. Sodišče jo je zaradi zagotovitve navzočnosti obsojencev preložilo na nedoločen čas. Za glavno obravnavo dne 21.12.2006 je odredilo prisilni privod obsojencev, ki sta izjavila, da se brez zagovornikov ne bosta zagovarjala. Na opozorilo, da si lahko vzameta zagovornika takoj, sta izjavila, da nimata denarja za plačilo odvetnikov in da imata pri Okrožnem sodišču v Mariboru vloženo prošnjo za dodelitev Bpp, pri tem pa je obsojena D.G. izjavila, da je vlogo vložila 5.12.2006. Sodišče je izvedlo glavno obravnavo in po izvedenem dokaznem postopku izreklo sodbo.

V pritožbi "nad delom predsednika Okrajnega sodišča v Ljutomeru in zahtevi za izločitev" z dne 27.12.2006, sta obsojenca navajala, da sta 13.12.2006 pri Okrožnem sodišču v Mariboru zaprosila za Bpp, o kateri pa do začetka glavne obravnave 21.12.2006 ni bilo odločeno. Dobila sta poziv za dopolnitev prošnje.

Okrožno sodišče v Mariboru je z odločbo z dne 29.12.2006 ugodilo prošnji obsojencev za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja odvetnikov, in sicer v obliki sestave pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru, izdano v kazenskem postopku. Za izvajanje Bpp je obsojenemu S.G. bil določen odvetnik M.D. iz M., obsojeni D.G. pa odvetnik M.P. iz M. (odločba z dne 9.1.2007).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo potek postopka in ravnanje obsojencev ter presodilo, da sta zavlačevala postopek in da zato glavne obravnave ni ponovno preložilo. Poudarilo je, da obramba v tej kazenski zadevi ni obvezna, obsojenca pa se imata vso pravico braniti z molkom.

Sodišče druge stopnje je presodilo, da sta obsojenca glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča imela na razpolago dovolj časa za pripravo obrambe in preskrbeti si zagovornika, česar očitno nista izkoristila, saj sta prošnjo za Bpp vložila 13.12.2006 in ne 5.12.2006, kar sta trdila na glavni obravnavi. Sklepalo je tudi, da jima je Bpp bila dana za sestavo pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ocenilo, da sta obsojenca na glavni obravnavi dobila ustrezne pravne pouke in da zato sodišče prve stopnje ni kršilo ZKP in tudi ne Ustave Republike Slovenije.

V obravnavani zadevi sta v zvezi z vprašanjem postavitve zagovornika oziroma zagovornikov, nastala dva različna procesna položaja. V prvem je sodišče presojalo obstoj zakonskih pogojev za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti iz prvega odstavka 71. člena ZKP, v drugem pa je v bistvu ocenilo ravnanje obsojenke in soobsojenega S.G. po tem, ko sta napovedala, da bosta vložila prošnjo za Bpp.

Po prvem odstavku 71. člena ZKP se v primeru, če ni pogojev za obvezno obrambo obdolžencev, ki si po svojih gmotnih razmerah ne more sam plačati zagovornika, lahko na njegovo zahtevo postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti. V tej zadevi je ob izpolnjenem pogoju, da obsojenka glede na gmotne razmere ni mogla sama plačati zagovornika, odločilna presoja interesa pravičnosti. Ta interes v zakonu ni konkretno opredeljen, temveč je prepuščeno sodni praksi, da v vsakem posameznem primeru presodi, ali je v interesu pravičnosti, da ima obdolženec zunaj primerov, predpisanih v 70. členu ZKP, postavljenega zagovornika. Kdaj bo interes pravičnosti zahteval brezplačno pravno pomoč, je v veliki meri odvisno od okoliščin posameznega primera. Preučitev zahtevajo predvsem resnost zadeve, pomen nevarnosti, ki grozi obdolžencu in zapletenost dejanskih ter pravnih vprašanj. Tako je v sodni praksi že bilo presojeno, da mora sodišče pri odločanju o zahtevi za postavitev zagovornika po prvem odstavku 71. člena ZKP upoštevati osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika ter druge konkretne specifične okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9.11.2006, opr. št. I Ips 241/2006).

Ne glede na navedbe zahteve, da je obsojenka prava neuka stranka, da ima dokončano le osnovno šolo in da zato od nje ni pričakovati, da se je sposobna sama zagovarjati, je treba v tem primeru pri presoji interesa pravičnosti upoštevati tudi druge okoliščine. Glede na spisovne podatke ne gre za zadevo, ki je v dejanskem in pravnem pogledu tako zapletena, da obsojenka ni bila sposobna razumeti, česa je obdolžena in tudi ne sposobna braniti se pred očitkom, vsebovanem v obtožnem predlogu. Na slednje kaže navedba v vlogi z dne 28.9.2006, katere vsebina je v tej obrazložitvi že povzeta. Obsojenka je, kot je razvidno iz izpiska iz kazenske evidence, bila že obsojena zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Ne gre za procesni položaj, v katerem se je znašla prvič in ki bi zanjo pomenil popolno novost. Razen okoliščine, povezane z njeno izobrazbo, niso zatrjevane kakšne druge njene osebne lastnosti, stanja ali osebne okoliščine, ki bi narekovale postavitev zagovornika na podlagi prvega odstavka 71. člena ZKP. Zato Vrhovno sodišče soglaša s presojo izpodbijane pravnomočne sodbe, da v tem primeru interes pravičnosti ni narekoval postavitve zagovornika po navedeni določbi. Preširoka razlaga te določbe bi namreč pomenila obvezno obrambo v vseh zadevah. Tega pa ne zahtevajo niti ustavne niti konvencijske določbe (točka c. tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah).

V že predstavljenem procesnem položaju je sodišče glede na izjavo obsojene D.G. in tudi obsojenega S.G. na glavni obravnavi dne 5.10.2006, da želita imeti zagovornika in da bosta zaprosila za Bpp, na njun predlog preložilo glavno obravnavo. Pri tem jima sicer ni določilo roka, v katerem naj to storita, vendar pa je naslednjo glavno obravnavo razpisalo šele za 30.11.2006, na katero obsojenca nista prišla kljub izkazanima vabiloma. Zato je sodišče odredilo njun prisilni privod na glavno obravnavo za dne 21.12.2006. Iz odločbe Urada predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 29.12.2006 sledi, da sta obsojenca vložila prošnjo za dodelitev Bpp šele 13.12.2006. Odločba je bila spremenjena z odločbo istega sodišča z dne 9.1.2007. Glede na procesno stanje zadeve je bila obsojencema dodeljena brezplačna pravna pomoč v zvezi s sestavo in vložitvijo pritožbe zoper sodbo, ki jo je sodišče izreklo v tej zadevi.

Okoliščina, da sodišče obsojenki oziroma obsojencema ni določilo roka za pridobitev Bpp, ni odločilna glede na to, da je naslednjo glavno obravnavo razpisalo skoraj polna dva meseca pozneje. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi obsojenca sporočila sodišču kakršnekoli okoliščine objektivne ali tudi subjektivne narave, ki so ju ovirale pri pravočasni pridobitvi Bpp, tudi ne takrat, ko sta prejela vabilo za glavno obravnavo dne 30.11.2006, ki se je nista udeležila, pri čemer izostanka tudi nista opravičila. Sodišče je s svojim postopanjem obsojencema dalo možnost, da si v razumnem roku preskrbita brezplačno pravno pomoč in da se na glavni obravnavi branita z zagovornikoma, pri čemer sama brez utemeljenih razlogov nista izkazala potrebne skrbnosti. Po drugi strani jima je bila zagotovljena strokovna pomoč zagovornikov v pritožbenem postopku, v katerem sta imela možnost zahtevati presojo vseh ugovorov dejanske in pravne narave, kar je sodišče druge stopnje tudi storilo. Zato po presoji Vrhovnega sodišča niso podane ustavne in procesne kršitve, ki jih uveljavlja vložnik zahteve.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojene D.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Glede na premoženjsko stanje obsojenke, ki je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, jo je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 241/2006
• Sodba I Ips 424/2007
• sodba IV U 41/2011