Sodba I Ips 499/2007

Jedro

S trditvami, da kaznivo dejanje ni dokazano, se ne more utemeljevati kršitve kazenskega zakona; za kršitev kazenskega zakona gre lahko samo v primeru, ko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi materialni predpis.

Izrek

Zahteva obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni M.Š. je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu M.Š. zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo zapora treh mesecev in preizkusno dobo treh let, obtožbe za drugo takšno dejanje pa je bil zaradi pomanjkanja dokazov oproščen.

Zoper obsodilni del sodbe je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev postopka po 7., 8., 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter drugih kršitev postopka po drugem odstavku istega člena ZKP. Navaja, da je v ovadbi zoper I. in P.A. zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari zgolj opisal njuno dejanje, policisti pa so pri ogledu njegovega osebnega avtomobila našli blatne sledi obuvala na maski vozila in na pokrovu motorja, vendar pa teh sledi niso zavarovali ali jih primerjali z obuvali ovadencev oziroma odredili izvedenske primerjave obuval. Fotografije tega vozila, ki so jih napravili policisti, ne kažejo poškodb, zato jih izvedenec na podlagi fotografij ni mogel ugotoviti, so pa poškodbe dokazane z izpovedbami A.Š. in I.J. Tak postopek je nezakonit. V nasprotju z določbami ZKP je sodišče prebralo zapisnike o zaslišanju prič, čeprav bi se morala glavna obravnava začeti znova, ker je preteklo več kot tri mesece od prejšnje, izven glavne obravnave pa je zaslišalo pričo M.H. Druge kršitve postopka so opisane v nadzorstveni pritožbi z dne 26.5.2006. Absolutna kršitev postopka in kazenskega zakona je v tem, da sodišče "ni vsestransko razčistilo pravno relevantna dejstva s ciljem, da bi bila sodba pravilna in topogledno pravična" na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Obsodilna sodba kljub pomanjkanju dokazov je v nasprotju s temeljnimi pravili kazenskega prava, obstaja pa tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, zaradi česar je podana kršitev kazenskega zakona, ker obsojenčevo dejanje nima znakov kaznivega dejanja in sodišče ni "pravično presodilo o izreku kazni". Predlaga, da se ga oprosti tudi tega kaznivega dejanja ali pa se obsodilni del sodb razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da izpodbijajo dokazno oceno sodišča, uveljavljajo torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu, ki se je o njem izjavil. Vztraja, da zahteva določno uveljavlja in obrazlaga bistvene kršitve kazenskega postopka in ji je zato treba ugoditi.

Zahteva obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko obsojenec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva uveljavlja kršitve po 7., 8., 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, torej da ni popolnoma rešen predmet obtožbe, da se sodbi opirata na nedovoljene dokaze, da je bila obtožba prekoračena in da so v izreku in obrazložitvi sodb take napake in pomanjkljivosti, da predstavljajo bistveno kršitev postopka. Nobena od uveljavljanih kršitev postopka pa v obrazložitvi ni pojasnjena z navedbami, kateri del obtožbe ni bil rešen, s čim je bila prekoračena obtožba, na katere nedovoljene dokaze se sodbi opirata in katere napake in pomanjkljivosti sodbe predstavljajo kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zato navedenih kršitev postopka ni mogoče preskusiti v okviru prvega odstavka 424. člena ZKP.

Tudi z navedbami, da policija po prejeti naznanitvi kaznivega dejanja ni strokovno zavarovala dokazov in da je poškodovanje obsojenčevega avtomobila dokazano z izpovedbami A.Š. in I.J., ne utemeljujejo nobene kršitve postopka ampak uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

S trditvijo, da je sodišče prebralo zapisnike o zaslišanju prič v nasprotju z določbami ZKP, ker bi se morala zaradi poteka trimesečnega roka glavna obravnava začeti znova, zahteva smiselno uveljavlja kršitev določb drugega odstavka 340. člena in tretjega odstavka 311. člena ZKP. Toda na naroku dne 12.7.2006 se je nadaljevala glavna obravnava, ki se je začela dne 15.3. in nadaljevala 19.4. in 15.5.2006, med posamičnimi naroki te glavne obravnave pa v nobenem primeru ni preteklo več kot tri mesece. Na naroku dne 15.5.2006 (listna številka 274) je sodišče prebralo zapisnike o zaslišanju nekaterih prič s soglasjem državne tožilke v nenavzočnosti obsojenca, zato zatrjevane kršitve drugega odstavka 340. člena in tretjega odstavka 311. člena ZKP niso podane.

Zahteva ne pojasni, katere določbe ZKP naj bi bile kršene z zaslišanjem priče M.H. izven glavne obravnave. Sicer pa to zaslišanje za razsojo sploh ni bilo pomembno, ker je bila ta priča zaslišana na glavni obravnavi dne 15.5.2006 v navzočnosti obsojenca (listna številka 273 in 274).

Po določbah prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preskus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi, zato ni moglo preizkušati kršitev zakona, ki naj bi jih obsojenec zatrjeval v nadzorstveni pritožbi.

S trditvami, da kaznivo dejanje ni dokazano, se ne more utemeljevati kršitve kazenskega zakona; za kršitev kazenskega zakona gre lahko samo v primeru, ko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi materialni predpis.

Po določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je samostojni podjetnik, je lastnik stanovanjske hiše) in zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev postopka in kršitev kazenskega zakona.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 51354/2010-77
• Sodba I Ips 14192/2010-163
• Sodba I Ips 72/2010