Sodba I Ips 492/2007

Jedro

Sodišče druge stopnje mora odgovoriti oziroma presoditi relevantne navedbe pritožbe, opustitev pa predstavlja kršitev postopka, ki je bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni A.F. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu A.F. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 326. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta.

Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenih trditvah, obrazložitev pa tudi ni razumljiva. Uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker da dejanje obsojenca nima znakov kaznivega dejanja. Sodišči prve in druge stopnje naj ne bi upoštevali izvedenskega mnenja ing. M.B. in mnenja prometnega inšpektorja S.B., da se je nesreča zgodila, ko je bil obsojenec že v vagonu, potem ko je dal motorovodji znak za odhod. Odtlej je za vsa dogajanja ob izpeljavi vlaka s postajališča odgovoren strojevodja, tudi za preveritev, da noben potnik ne vstopa ali izstopa, da nato zapre vsa vrata vlaka in spelje s postajališča. V nasprotju z izvedenimi dokazi (ugotovitvami disciplinske komisije, zapisnikom o rekonstrukciji nezgode, poročilom komisije za preiskavo nezgod, izvedenskim mnenjem ing. M.B. in mnenjem prometnega inšpektorja S.B.) je sodišče obsodilo obsojenega F., čeprav za nezgodo ni odgovoren, ne pa strojevodje M.G., ki je nezgodo povzročil, pa tudi Slovenske železnice niso poskrbele, da bi ne prišlo "do takšne napake ne glede na človeški faktor". Predlaga, da se obsojenca oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker je sodišče druge stopnje presodilo pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in obširno obrazložilo svoje zaključke, tudi o vzročni zvezi med opustitvami obsojenca in nastalo posledico na podlagi ocene izvedenih dokazov.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornici. Obsojenec je na obvestilo Vrhovnega sodišča, da se lahko izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, lastnoročno napisal več pripomb, da je zahteva za varstvo zakonitosti upravičena, da ne dovoli odločanja o njej, dokler ne opravi poligrafskega testa, da je nedolžen, da je sodišče kršilo "vse člene ZKP", da ne bo sprejel nobene krivične odločitve, da bo gladovno stavkal. Sklicuje se tudi na številne vloge, ki jih je poslal predsedniku Vrhovnega sodišča in v katerih ponavlja, da je nedolžen in obsojen po krivici. Predlaga dokaze za tako ugotovitev in vztrajno ponavlja zagovor, da je za nezgodo odgovoren strojevodja M.G., zahteval je "revizijo" kazenskega postopka. Tudi vrhovnemu državnemu tožilcu je kar na njegovem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti in na predlogu o pritožbi obsojenca in zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje napisal pripombe z enako vsebino. Številne njegove pripombe so tudi žaljive. Vsebino teh obsojenčevih pripomb je Vrhovno sodišče ugotovilo v spisu Urada predsednika Vrhovnega sodišča in prilog k dopisu Vrhovnega državnega tožilstva z dne 23.1.2008.

Zahteva zagovornice obsojenega A.F. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornica vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Trditev zahteve, da ima sodba pritožbenega sodišča napake v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je obrazložitev nerazumljiva, ni utemeljena. Zahteva ni pojasnila, česa v obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča ne razume in zakaj, tako da te navedbe v zahtevi niti ni mogoče preizkusiti v okviru določb prvega odstavka 424. člena ZKP.

Stališče zahteve, da je enaka bistvena kršitev postopka podana s tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, je zmotno: po določbah prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje presodi relevantne navedbe pritožbe, vendar pa kršitev te določbe ni bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ampak je lahko kršitev postopka, ki je bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. Zahteva pa ne pojasni, na katere relevantne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovorilo oziroma jih ni presodilo in kako naj bi ta opustitev vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Trditev, da sodišči nista vpogledali vseh listin v spisu in da je odločitev v nasprotju z njimi, pri čemer konkretno omenja izvedensko mnenje ing. M.B. in izpovedbo prometnega inšpektorja S.B., ni pravilno: iz tretjega odstavka obrazložitve na 2. strani sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče zaslišalo S.B. in prebralo izvedensko mnenje ing. M.B., oba dokaza pa je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje v drugem odstavku na 3. strani svoje sodbe pri presoji, ali je utemeljena pritožbena navedba, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato je tudi neutemeljena trditev v zahtevi, da se sodišče ni opredelilo do bistvenih dokazov, ki naj bi potrjevali zagovor, da je železniško nezgodo povzročil z nepravilnim ravnanjem strojevodja M.G., ne pa obsojenec.

S trditvijo, da sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja in izpovedbe S.B., zahteva ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak zmotno oceno dokazov in v posledici tega zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Sicer pa ta trditev tudi ni utemeljena, obe sodišči sta ta dva dokaza ocenili in upoštevali.

Ker zahteva zagovornice obsojenega A.F. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa ga lahko sodišče na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov postopka, če bi bilo zaradi tega ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. V rednem postopku sta sodišči ugotovili, da so premoženjske razmere obsojenca tako neugodne, da ni zmožen plačati stroškov postopka brez nevarnosti, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje, zato sta ga oprostili plačila stroškov postopka. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugačnih premoženjskih razmer obsojenca, ga je tudi samo oprostilo plačila povprečnine v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 220/2006
• Sodba I Ips 265/2006
• Sodba I Ips 172/2006