Sodba I Ips 38/2008

Jedro

Če gre za hudo ogrožanje varnosti ljudi (ponavljajočo se prodajo nevarnih drog, s katerimi se neposredno ogroža zdravje ljudi), zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivih dejanj, kot v primerih kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega Ž.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 18.1.2008 zoper obdolženega Ž.B. po prvem odstavku 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 21.1.2008 zavrnil zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in napadena sklepa razveljavi ter zadevo vrne v vnovično odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njenem stališču vsebuje izpodbijani pravnomočni sklep razloge glede utemeljenosti suma in v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti tudi utemeljitev subjektivnih okoliščin. Prav tako je obrazložena sorazmernost med izrečenim priporom in cilji, ki jih ta ukrep zasleduje.

Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo očitkov, ki jih vsebuje zahteva za varstvo zakonitosti, je v navedbah, da izpodbijani pravnomočni sklep v zvezi s presojo ponovitvene nevarnosti nima razlogov o subjektivnih okoliščinah in prav tako ne razlogov o neogibnosti in potrebnosti pripora. Zato je podana po mnenju zahteve bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sklepu izvenobravnavnega senata zahteva očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 25. členom Ustave Republike Slovenije. Po stališču vložnikov zahteve bi glede na obrazložitev, v kateri ugotavlja, da se je o obstoju oziroma neobstoju pripornega razloga moč delno strinjati s pritožbo zagovornikov, senat moral skladno z določbami ZKP vrniti sklep v vnovično sklepanje preiskovalnemu sodniku. S tem, ko je sam ugotavljal dejansko stanje, pa je obdolžencu bila kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). V ostalem vložniki zahteve z lastno presojo okoliščin, povezanih z obravnavanim kaznivim dejanjem, njegovo težo, obdolženčevo nekaznovanostjo in njegovimi življenjskimi razmerami, izpodbijajo tako neogibnost pripora s sklicevanjem na drugi odstavek 192. člena ZKP kot tudi sorazmernost.

Po prvem odstavku 201. člena ZKP se sme odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če je hkrati podan eden od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke iste določbe. V drugem odstavku 202. člena ZKP so predpisane obvezne sestavine sklepa o odreditvi pripora. Med drugim mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obrazložiti dejstva iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo med ostalim ponovil kaznivo dejanje. Glede na takšno zakonsko besedilo sodišče ugotavlja obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin in na njihovi podlagi sklepa, ali je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da mora obstajati vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.

V obrazložitvi sklepa preiskovalnega sodnika je navedeno, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval s kaznivimi dejanji, ki predstavljajo nevarnost drugim ljudem. Iz tega sledi, da je glede na obdolženčevo ravnanje in vrsto mamil, zlasti njihovo nevarnost, preiskovalni sodnik upošteval težo kaznivega dejanja. Utemeljuje tudi, da obdolženec prepovedano drogo prodaja že dva ali tri mesece večim kupcem in da je sam ne uživa. To okoliščino je treba povezati z ugotovitvijo, da obdolženec od aprila 2007 ni redno zaposlen, da prejema za svoje delo v gradbeništvu okoli 700 EUR in da ta zaslužek ni dovolj za njegove potrebe ter da je zasvojenec z alkoholom. Sklepanje preiskovalnega sodnika glede premajhnega zaslužka z delom ni brez vsake podlage, ker je obdolženec sam povedal, da proda različne količine drog in da od tega dobi na mesec okoli 700 EUR, kar je ravno toliko, da se z mamo preživita. Gre tedaj za subjektivne okoliščine, ki zadevajo obdolženčeve osebne lastnosti in okolje ter razmere, v katerih živi.

Glede na vsebino obrazložitve, ki jo vsebuje sklep pritožbenega senata, ni mogoče sklepati, da je v zvezi s presojo ponovitvene nevarnosti sam ugotavljal dejansko stanje. V bistvu je upošteval vse okoliščine, ki jih je ugotovil preiskovalni sodnik ter je soglašal z njegovo presojo glede obstoja navedenega pripornega razloga. Z utemeljitvijo, s katero je presojal pritožbene navedbe ter pri tem izhajal iz obdolženčevega zagovora in ostalih zbranih podatkov, ni na novo ugotavljal odločilna dejstva. Zato tudi ni bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 25. členom Ustave RS.

Ugotovljene in v podatkih spisa izkazane okoliščine omogočajo zaključek o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti ponovil obravnavano kaznivo dejanje. Treba je namreč upoštevati, da tovrstna kazniva dejanja predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi (gre za ponavljajočo se prodajo nevarnih drog, s katerimi se neposredno ogroža zdravje ljudi) in da zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivih dejanj, kot v primerih kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. Zaradi tega izpodbijana sklepa upravičeno in z zadostnimi razlogi utemeljujeta, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi in da je med ogrožanjem varnosti ter priporom kot posegom v obdolženčevo svobodo podana sorazmernost ter da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

S sklicevanjem na okoliščine, da je obdolženec nekaznovan (kar glede na podatek Okrožnega sodišča v Ljubljani na list. št. 44 ne drži), da je v predmetno kriminalno dejavnost zašel zgolj zaradi trenutne osebne krize, da se mu očita enkratna kriminalna dejavnost in da tega njegovo golo priznanje glede časa ukvarjanja s kriminalno dejavnostjo brez "tretjih" dokazov ne more izpodbiti, da živi doma z materjo, ki je invalidno upokojena in za katero sam skrbi, ob ugotovljenem obdolženčevem ravnanju in ob vseh ocenjenih dejstvih, zahteva ne more izpodbiti presoje tako glede obstoja ponovitvene nevarnosti kot tudi glede neogibnosti pripora in sorazmernosti. Izpodbijani sklep zato nima takih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bil nezakonit.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obdolženega Ž.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 510/2007
• Sodba I Ips 14/2007
• Sodba I Ips 175/2006