Sodba I Ips 446/2007

Jedro

Sodišče mora v izreku sodbe v zapisniku o glavni obravnavi (izvirnik sodbe) vnesti celotni izrek sodbe, med drugim tudi opis kaznivega dejanja.

Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe je popoln, če je navedeno, da je bil oškodovanec poškodovan, opisane so tudi poškodbe in je v povezavi z razlogi sodbe ugotovljeno, da gre za poškodbe, zaradi katerih je bil oškodovanec začasno nezmožen za delo (opredelitev poškodbe kot lahke telesne poškodbe), saj so navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega D.Š. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah, ki je bila popravljena s sklepom z dne 13.1.2006, je bil D.Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 39. členu KZ mu je bila izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas treh mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, od tega 60.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, povprečnino 650,00 EUR.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti odvetniki Odvetniške družbe M. (na podlagi pooblastila o brezplačni pravni pomoči) iz razlogov po 3. točki prvega dostavka 420. člena ZKP, ker so kršitve določb kazenskega postopka vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni oziroma razveljavi.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil tudi obsojenčev zagovornik po pooblastilu odvetnik P.V. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in iz razloga po 427. členu ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče obsojencu izreče oprostilno sodbo ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F. (drugi odstavek 427. člena ZKP) in predlagal, da naj Vrhovno sodišče obe zahtevi zavrne kot neutemeljeni, saj že zgolj konkretizacija opisa kaznivega dejanja popolnoma omogoča subsumpcijo, ker so v opisu zakonski znaki že vsebovani, zahteva za postavitev izvedenca medicinske stroke pa pomeni le uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan zagovornikom in obsojencu. Slednji se je o njem tudi izjavil. Ponavlja navedbe zahtev za varstvo zakonitosti in poudarja, da je prometna nesreča opisana "zelo dvoumno", da bi sodišče moralo postaviti izvedenca, ki bi ugotovil poškodbe, da bi moralo angažirati izvedenca, ki bi ugotovil, ali je bil v času prometne nesreče sploh vinjen, vse te nepravilnosti pa bi moralo ugotoviti tudi drugostopenjsko sodišče in prvostopenjsko sodbo razveljaviti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

1. K zahtevi zagovornikov Odvetniške družbe M.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 317. členu ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker sodišče v zapisnik o glavni obravnavi ni vneslo celotnega izreka sodbe (tretji, četrti in peti odstavek 364. člena) temveč je navedlo le, da se obsojenec spozna za krivega kaznivega dejanja, kot je opisano v obtožbi (konkretno "po obtožnem predlogu ODT v Ljubljani, Zunanji oddelek v Domžalah, z dne 26.6.2001").

Ugotovitev zahteve je točna. Po citirani določbi 317. člena ZKP mora sodišče v izreku sodbe v zapisniku o glavni obravnavi (izvirnik sodbe) vnesti celotni izrek sodbe, med drugim tudi opis kaznivega dejanja kot del izreka (obsodilne) sodbe (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP), kar omogoča stranki primerjavo skladnosti izrekov v izvirniku in pisno izdelani sodbi. Ob tej ugotovitvi pa je mogoče sodišču prve stopnje utemeljeno očitati zgolj nebistveno kršitev kazenskega postopka (določbe 317. člena ZKP), ne pa kršitev, ki je vplivala tudi na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 317. členom). Takšno kršitev zakona vložniki zahteve zgolj zatrjujejo, ne pa tudi izkažejo. Z izdajo popravnega sklepa (364. člen ZKP) je mogoče popraviti le pisno izdelano sodbo, ne pa izvirnik sodbe. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom popravilo zgolj pisni odpravek sodbe, v katerem je izpadel manjkajoči prvi odstavek "abstraktnega dela opisa" iz obtoženega akta, na katerega se sklicuje v zapisniku o glavni obravnavi. Zato tudi izdaja takšnega popravnega sklepa ne more imeti nobenega vpliva na oceno o pravnih posledicah ugotovljene kršitve zakona.

Zagovorniki uveljavljajo tudi kršitev ustavne pravice do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist (29. člen), ker sodišče ni angažiralo izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil, kakšne poškodbe je dobil oškodovanec, saj je od tega odvisna uporaba materialnega prava (pravna kvalifikacija kaznivega dejanja). Vprašanje, ali je bil poškodovanec zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči "začasno nezmožen za vsakršno delo", je po navedbah zahteve stvar ocene izvedenca, ne pa proste presoje sodišča. Vložniki ponovno, enako kot že v pritožbi, opozarjajo, da je "opis stopnje poškodbe močno sporen" in da opisane poškodbe ne dosegajo stopnje lahke telesne poškodbe.

Sodišče prve stopnje ugotavlja (sodba, stran 3), da iz obvestila o telesni poškodbi, ki ga je izdal S.G., dr. medicine na Kirurškem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani izhaja, da je oškodovanec utrpel pretres možganov, rano nad desnim očesom in odrgnino v predelu desnega kolena. Na podlagi izvedenih dokazov, med drugim tudi izpovedbe oškodovanca I.Ž., zaključuje, da je obsojenec v vinjenem stanju (1,47 grama na kg alkohola v izdihanem zraku) s kršitvijo cestno prometnih predpisov povzročil prometno nesrečo, zaradi katere je oškodovanec utrpel "lažje telesne poškodbe" in ne da bi mu nudil pomoč s kraja prometne nesreče odpeljal (sodba, stran 4).

Višje sodišče je v zvezi s pritožbenimi navedbami, da iz izreka ni razvidna narava telesne poškodbe (lahka telesna poškodba ali sled poškodbe) in da se sodišče prve stopnje do narave telesne poškodbe ni opredelilo, ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje glede poškodb opredelilo na podlagi obvestila o telesni poškodbi ter izpovedb oškodovanca, ki jih je v celoti sprejelo, iz njih pa je razvidno, da je bil oškodovanec dva dni v bolnici, torej je bil začasno nezmožen za delo. Zato po mnenju višjega sodišča ni dvoma, da je šlo pri oškodovancu za lahko telesno poškodbo in ne le za sled poškodbe. Višje sodišče je zavrnilo tudi pritožbene navedbe, da bi bilo treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja odrediti sodnega izvedenca medicinske stroke.

Nobenega dvoma ni, da je obdolženčeva ustavna in zakonska pravica, da sme predlagati dokaze, ki so mu v korist in da je dolžnost sodišča, da se do dokaznih predlogov določno in obrazloženo opredeli tako, da je obdolženec seznanjen s stališčem sodišča do predlaganih dokazov. Iz podatkov spisa izhaja, da obsojenec v postopku na prvi stopnji ni predlagal dokaza z izvedencem medicinske stroke in da takšnega dokaznega predloga ni dal niti zagovornik v pritožbi, v kateri je zgolj navajal, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo, ali je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo. Zaradi navedenega sodiščema ni mogoče očitati, da sta kršili obsojenčevo ustavno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Navedbe zahteve, da bi bilo treba z izvedencem medicinske stroke razčistiti, ali je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo ali le sled telesne poškodbe, pa sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede navedb, da je "opis stopnje poškodb močno sporen" je treba poudariti, da je kaznivo dejanje zapustitve poškodovancev v prometni nesreči brez pomoči po 329. členu KZ storjeno, če je nekdo poškodovan in da gre vsaj za lahko telesno poškodbo. Kot pravilno poudarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, je s tem (navajanjem poškodbene posledice) poudarjena relevantnost prometne nesreče, ki terja predpisano ravnanje udeleženega voznika. Opis obravnavanega kaznivega dejanja tem kriterijem zadosti. V izreku popravljene sodbe je navedeno, da je bil oškodovanec poškodovan, opisane so tudi poškodbe, te pa v povezavi z razlogi pravnomočne sodbe kažejo, da gre za poškodbe, zaradi katerih je bil oškodovanec začasno nezmožen za delo. To pa je merilo za kazensko-pravno opredelitev poškodbe kot lahke telesne poškodbe (in ne "začasna nezmožnost za vsakršno delo", kot napačno navaja zahteva, kar je pogoj za opredelitev poškodbe kot hude telesne poškodbe po 134. členu KZ).

2. K zahtevi zagovornika P.V.

Vložnik zahteve navaja, da se sodišče druge stopnje ni niti z besedo opredelilo do ugotovitev Vrhovnega državnega tožilstva RS v mnenju z dne 28.4.2006, v katerem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 317. člena ZKP, ker v zapisniku o glavni obravnavi ni vneslo celotnega izreka sodbe. Pridružuje se tudi tožilčevemu mnenju, da se lahko s popravnim sklepom popravlja le pisno izdelana sodba, ne pa izvirnik sodbe.

Predlog višjega državnega tožilca, do katerega je kot državni organ upravičen v pritožbenem postopku (drugi odstavek 377. člena ZKP), za sodišče ni zavezujoč. Pritožbeno sodišče nanj sicer sme odgovoriti, ni pa to dolžno storiti, saj ne gre za gradivo, ki je predmet presoje pritožbenega sodišča. Višje sodišče mora skladno z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe presoditi zgolj navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Skladno s temi zakonskimi pooblastili tudi ni moglo ugotoviti kršitve prvega odstavka 317. člena ZKP, saj je pritožnik v pritožbi ni uveljavljal, po uradni dolžnosti pa kršitve drugega odstavka 371. člena ZKP ni bilo upravičeno ugotavljati.

V zvezi z opisom kaznivega dejanja in ugotavljanjem dejanskega stanja glede vrste telesne poškodbe zagovornik uveljavlja smiselno enake ugovore kot prva zahteva za varstvo zakonitosti. Glede teh vprašanj je Vrhovno sodišče svoje stališče že pojasnilo v obrazložitvi te odločbe pod prvo točko, zato se v celoti sklicuje na tam navedene razloge.

V okviru zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik tudi ne more na podlagi 427. člena ZKP zatrjevati, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, saj bi to pomenilo nedovoljeno širjenje razlogov, ki jih sme uveljavljati vložnik v zahtevi. Citirana določba daje pooblastilo zgolj Vrhovnemu sodišču, da razveljavi izpodbijano sodbo, če se mu pojavi takšen dvom, vendar pa v konkretnem primeru Vrhovno sodišče glede resničnosti odločilnih dejstev ni bilo v dvomu.

Ker sta po navedenem zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena po enakih kriterijih in ob upoštevanju enakih obsojenčevih premoženjskih razmer, kot v postopku pred nižjima sodiščema.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 111/2008
• Sodba I Ips 152/2008
• Sodba I Ips 35521/2010-54