Sodba I Ips 495/2007

Jedro

Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, da je stanovanje z namenom zavarovanja zapečatila gradbena inšpektorica na podlagi odločbe, ki je obsojencu nalagala ustavitev gradbenih del, ta pa je uradni pečat neupravičeno odstranil, izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja odstranitve uradnega pečata.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil P.F. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja odstranitve uradnega pečata po 306. členu KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Plačila stroškov kazenskega postopka je bil oproščen (četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenca zoper navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino 450 EUR.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (drugi odstavek 427. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, iz izreka sodbe pa je razvidno, da je uradni pečat izdala upravičena oseba.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz določb prvega in drugega odstavka 420. člena ZKP izhaja, da je preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti omejen le na kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka in da zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornik se v zahtevi sicer sklicuje na "grobo kršitev kazenskega zakona in posledično ZKP", vendar pa v obrazložitvi teh kršitev ne pojasni, pač pa se sprašuje ali je bilo kaznivo dejanje sploh storjeno, trdi, da ni z gotovostjo izkazano, da bi obsojenec odstranil pečat, oziroma da je dejanje storil z aktivnim dejanjem in da je izkazan le obsojenčev interes za odstranitev pečata, nikakor pa ne vzročna zveza med takšno željo in dejanjem. Utemeljenosti vseh teh navedb s katerimi zagovornik v nasprotju z zakonom graja dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, Vrhovno sodišče ni preizkušalo. V ta okvir sodijo tudi nadaljnje navedbe vložnika zahteve, da upravičenost uradne osebe za vodenje postopka zavarovanja stanovanja ni izkazana, da je predmet zavarovanja stanovanja vseskozi sporen in da je sodišče upoštevalo zgolj obsojenčev interes, ne pa tudi drugih dokazov. Navedba zahteve, da je sodišče "zanemarilo svojo osnovno vlogo dolžnosti preizkusa drugih dokaznih predlogov, še zlasti tistih, ki so obtožencu v korist", je presplošna in je zato ni mogoče preizkusiti.

Zahteva uveljavlja tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz izreka sodbe naj ne bi bilo razvidno, da je pečat izdala upravičena oseba, torej naj ne bi bilo izkazano, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja.

Iz opisa kaznivega dejanja določno izhaja, da je stanovanje z namenom zavarovanja zapečatila gradbena inšpektorica M.T. iz Inšpektorata Republike Slovenije za okolje, prostor in energijo na podlagi odločbe, ki je obsojencu kot inšpekcijskemu zavezancu nalagala ustavitev gradbenih del. Ob takšnem opisu ne more biti nobenega dvoma, da je obsojenec neupravičeno odstranil uradni pečat, s katerim je gradbena inšpektorica v okviru svojih pooblastil z namenom zavarovanja zaprla stanovanjski prostor. Zato zatrjevana procesna kršitev ni izkazana.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških tega postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, kot jih ugotavlja sodišče druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 164/2006
• VSRS Sodba I Ips 79778/2010-130
• Sodba I Ips 323/2009