Sodba I Ips 376/2007

Jedro

Za kršitev načela enakosti pred zakonom bi šlo, če bi bila obsojencu izrečena sankcija arbitrarno določena po vrsti in teži in bi odstopala od drugih podobnih primerov, različnost pa ne bi bila niti potrebna niti upravičena s stvarnimi razlogi.

V zvezi z zatrjevanjem, da so izpolnjeni pogoji za izrek pogojne obsodbe, je pomembno, da se obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ugotavlja na podlagi drugačnih okoliščin, pod drugimi pogoji in za drugačne namene kot "pozitivna prognoza" v smislu tretjega odstavka 51. člena KZ za pogojno obsodbo.

Izrek

Zahteve obsojenega M.N. ter zagovornikov obsojenih M.Š., A.K. in M.C. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojeni M.Š. je dolžan plačati 1.000 EUR, obsojena A.K. in M.C. po 800 EUR in obsojeni M.N. 700 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu M.Š. zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena in omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ izrečena enotna kazen štiri leta in dva meseca zapora, v katero se všteje pripor od 23.5.2006 dalje, zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ pa je bila izrečena obsojenemu A.K. kazen enega leta zapora, v katero se všteje pridržanje od 23.5.2006 od 6.00 ure do naslednjega dne do 19.00 ure, M.C. kazen šest mesecev zapora, v katero se všteje pridržanje od 23.5.2006 od 7.30 ure dalje do naslednjega dne do 19.40 ure dalje in M.N. pogojna obsodba z določeno kaznijo štiri meseca zapora in preizkusno dobo dveh let.

Zoper sodbi so vložili zahteve za varstvo zakonitosti obsojeni M.N. ter zagovorniki obsojenih M.Š., A.K. in M.C.

Zagovornik M.Š. je vložil zahtevo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče zmotno štelo kot nebistveno kršitev postopka, da se sodba sodišča prve stopnje opira na sporočili tajnega policijskega delavca z dne 15. in 20.1.2005, čeprav ju na glavni obravnavi ni prebralo, saj sta poročili zelo pomembni za presojo zakonitosti delovanja tajnega policijskega delavca, ker poročata o prvih stikih z obsojenim Š. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj v spisu ni vseh poročil tajnega policijskega delavca, obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje o temu vprašanju pa nasprotuje izpovedbi tajnega policijskega delavca, kar oboje predstavlja kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Sodba pritožbenega sodišča tudi zmotno šteje, da neobrazložen predlog policije in neobrazložena odredba državnega tožilca za ponavljanje navideznega odkupa mamil ne pomenita bistvene kršitve postopka po drugem odstavku 155. člena ZKP; navidezni odkupi s kršitvijo teh določb namreč pomenijo izzivanje kriminalne dejavnosti, to pa po določbah četrtega odstavka 155. člena ZKP izključuje kazenski pregon, onemogoča pa tudi kontrolo, ali so bili cilji navideznih odkupov zakoniti. Izrečena kazen je previsoka, nekatere obteževalne okoliščine pa tudi niso dokazane.

Zagovornik obsojenega A.K. tudi vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, namreč določb drugega odstavka 41. člena KZ, ker je sodišče zmotno ugotovilo, da glede na osebnost obsojenca ni podana pozitivna prognoza, čeprav je bilo že v preiskavi ugotovljeno, da pri njem ne obstaja ponovitvena nevarnost, kršeno pa je tudi načelo enakosti pred zakonom, saj je v zadevah ... in drugih izreklo pogojne obsodbe, čeprav je šlo za bistveno večje količine droge. Predlaga, da se sodbi spremenita tako, da se A.K. izreče pogojna obsodba in v njej določi nižja kazen, predlaga pa tudi, da se odloži izvršitev izrečene kazni zapora.

Zahtevi obsojenega M.N. in zagovornika obsojenega M.C. uveljavljata kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka v povezavi z 22., 25. in 29. členom Ustave ter 6. in 7. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter se tudi v obrazložitvi praktično ne razlikujeta. Trdita, da je sodišče kršilo kazenski postopek, ker je samo razlagalo vsebino prestreženih telefonskih pogovorov, v katerih so udeleženci uporabljali besede s prikritim sporočilom, čeprav za razlago teh besed sodišče ni usposobljeno. Selektivno je ugotavljalo dejstva v škodo obsojencev, ni pa ugotavljalo razbremenilnih dejstev. Argumenti za zavrnitev razbremenilnih zagovorov in izpovedb prič so nelegitimni. Pojem "izročiti" mamilo ni jasen in je preveč nedoločen za opis izvršitvenega dejanja. Sodišče ni ugotovilo nobenega dejstva in zato obsojenca ne vesta, česa sta obtožena. Sodišče ni obrazložilo povezave med abstraktnim in konkretnim opisom kaznivega dejanja. Sodbi temeljita na domnevah, ne pa na dokazanih dejstvih, o nagibih obsojenca sodbi nimata obrazložitve, kar krši tudi 25. člen Ustave, 8. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah in 13. člen EKČP. V zahtevi obsojenega M.N. se še trdi, da sodišče ni ugotovilo, da je bil količnik med sestavinami konoplje več kot ena in je sodišče uporabilo nedopustno analogijo, ko je v obravnavanem primeru konopljo štelo za mamilo, pri čemer se sklicuje na stališče v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani. Zahtevi tudi trdita, da dokazni postopek ni bil pošten. Predlagata, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se o zadevi ponovno odloči.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo zagovornika obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti navaja, da kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP, ko je sodišče svoj zaključek, da tajni policijski delavec ni izzival obsojenčeve kriminalne dejavnosti, oprlo tudi na njegovi poročili, čeprav ju ni prebralo, ni bistvena, ker se je sodišče oprlo predvsem na izpovedbo istega tajnega policijskega delavca. Vsebina policijskih predlogov za ponovitev navideznega odkupa mamil ni pomembna, ampak je pomemben zaključek državnega tožilca, da obstajajo pogoji za ponovni navidezni odkup na podlagi pravilne ocene dejstev in dokazov v policijskem predlogu. V zvezi z odločbo o kazni zahteva izraža nestrinjanje z oceno okoliščin in ne uveljavlja, da je izrečena kazen nezakonita.

Na zahtevo zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z odločbo o kazenski sankciji, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

O zahtevi zagovornika obsojenega M.C. za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da zahteva ne konkretizira nobene kršitve zakona, s trditvami, da sodba temelji na nepreverjenih podatkih in da sodišče ni ugotavljalo nagibov, pa izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

O zahtevi obsojenega M.N. za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je opis v izreku sodbe, da je obsojenec C. "izročil neugotovljeno količino konoplje" količinsko premalo določen.

Odgovori vrhovnega državnega tožilca na zahteve za varstvo zakonitosti so bili vročeni obsojencem, razen M.N., in njihovim zagovornikom. Obsojenemu M.N. je bil odgovor vrhovnega državnega tožilca po pošti poslan na naslov, ki je naveden v zahtevi za varstvo zakonitosti, o pošiljki je bil obveščen dne 10. in 12.11.2007, ko je bila vročitev poskušena, vendar pošiljke ni dvignil. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se obsojenci in zagovorniki niso izjavili.

Zahteve obsojenega M.N. ter zagovornikov obsojenih M.Š., A.K. in M.C. so dovoljene in pravočasne, niso pa utemeljene.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko obsojenec in njegov zagovornik vložita zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Na podlagi prvega odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

O zahtevi zagovornika obsojenega M.Š.:

Zahteva ponavlja pritožbeno trditev, da se sodba sodišča prve stopnje opira na poročili o delu tajnega policijskega delavca (TPD) z dne 15. in 20.1.2005. Sodišče druge stopnje je tako pritožbeno navedbo presodilo in obrazložilo svoje stališče v drugem odstavku na 7. strani in na 8. strani svoje sodbe. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje sicer prekršilo določbe prvega odstavka 355. člena ZKP, da se sme sodba opirati samo na dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, vendar pa ta kršitev ni bistvenega pomena, ker ni vplivala in ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se je sodišče prve stopnje za ugotovitev o stikih med obsojencem in TPD D. ter njunih pogovorih o drogi prvenstveno oprlo na izpovedbo TPD D. na glavni obravnavi, pa tudi na njegova druga poročila o tajnem delovanju, na poročila o tajnem sledenju in opazovanju, na strokovna mnenja Centra za forenzične preiskave in na zapise prestreženih telefonskih pogovorov, ki vsi potrjujejo njegovo izpovedbo. Razen tega sta poročili z dne 15. in 20.1.2005 posredni dokaz in zato manj vreden od neposredne izpovedbe, v sodbi je omenjen le v zvezi z vprašanjem o začetku pogovorov oziroma ponudbi hašiša. Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da bi sodišče prve stopnje prišlo do enakih ugotovitev in zaključkov, tudi če se ne bi oprlo na omenjeni poročili. Zahteva za varstvo zakonitosti to oceno pritožbenega sodišča zavrača, ker da je vsaka kršitev določb ZKP, ki se nanaša na delovanje TPD, nedvomno taka, da je vplivala na zakonitost sodbe, še posebej pa v tem primeru, ko gre za poročilo o prvem relevantnem kontaktu med TPD in obsojencem.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da v obravnavanem primeru kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP ni bistvena kršitev kazenskega postopka. Kršitev te določbe ni določena kot bistvena kršitev postopka v prvem odstavku 371. člena ZKP, zato ni pravilna trditev zahteve, da vsaka kršitev ZKP v zvezi z delovanjem TPD, med katere šteje tudi opiranje sodbe na neprebrani poročili o delu TPD, pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Druge kršitve postopka so po določbi 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP bistvene samo, če so vplivale na zakonitost sodbe oziroma če so vplivale ali bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe in jih je obramba uveljavljala že v pritožbi. Posplošena trditev zahteve, da brez poročil o delu TPD z dne 15. in 20.1.2005, ki opisujeta prve relevantne stike med obsojencem in TPD, ni mogoča kontrola zakonitosti delovanja TPD brez obrazložitve, zakaj izpovedba TPD o teh stikih v povezavi z drugimi dokazi, na katere se sodbi opirata, ne bi zadoščala za pravilnost zaključkov sodišča o tem, da TPD ni izzval obsojenčeve kriminalne dejavnosti, ne more utemeljiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZKP.

Stališče zahteve, da pomanjkanje razlogov v sodbi sodišča prve stopnje o tem, zakaj ni v spisu vseh poročil TPD, pomeni bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je zmotno. Za tako kršitev postopka gre, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o dejstvih, ki se nanašajo na predmet obtožbe ali kakšno drugo odločitev, ki jo mora sodba obrazložiti v skladu z določbami sedmega do desetega odstavka 364. člena ZKP. Obrazložitev, zakaj policija ni ovadbi priložila vseh poročil TPD, ni takšno odločilno dejstvo. Sicer pa trditev zahteve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega ugovora obrambe, ni točna: na 32. in 33. strani sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da na podlagi pojasnil TPD in koordinatorja policijskih ukrepov sklepa, da TPD o prvih stikih z obsojencem ni pisal poročil, ker pri njih še ni bilo govora o kriminalni dejavnosti obsojenca, ko pa so se taki pogovori začeli, je o njih pisna poročila predal koordinatorju.

Trditev v zahtevi, da razlogi sodbe sodišča druge stopnje o enaki pritožbeni navedbi nasprotujejo vsebini izpovedbe TPD, kar naj bi bila bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je zmotna. Predvsem gre v primeru, da pritožbeno sodišče ne presodi vseh relevantnih pritožbenih navedb, za kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ne pa za bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Razen tega je pritožbeno sodišče na 7. strani svoje sodbe obrazložilo, da je TPD izpovedal, da je obsojeni Š. dne 20.1.2005 v savni začel pogovor o drogi, mu ponudil na prodaj hašiš, ki da ga ima na zalogi. Na naslednji strani ta sodba pojasnjuje, da okoliščina, da je TPD v izpovedbi dal podatke, ki jih v njegovih poročilih ni, ne pomeni, da sodišču niso bila predložena vsa njegova poročila. Vsebina izpovedbe TPD je kratka, toda pravilno povzeta, zaključek sodišča pa logičen in ni v nasprotju z izpovedbo TPD. Sicer pa zahteva tudi ni pojasnila, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje med izpovedbo TPD in njenim povzetkom v sodbi pritožbenega sodišča.

Trditev v zahtevi, da predlogi policije in odredbe državnega tožilstva za ponavljanje navideznih odkupov mamil nimajo obrazložitve, katere zakonite cilje naj bi s tem dosegli, zaradi česar so bili vsi navidezni odkupi razen prvega nezakoniti in kazenski postopek ni bil dovoljen, uveljavlja kršitev določb 4. točke 357. člena v zvezi z drugim, četrtim in tretjim odstavkom 155. člena ZKP, po katerih mora sodišče zavrniti obtožbo, če so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, med katerim je tudi primer, ko je policija izzvala storilca v kriminalno dejavnost. Za tako kršitev postopka bi šlo, ko bi sodišče ugotovilo, da je bil storilec izzvan v kriminalno dejavnost, pa bi ga kljub temu obsodilo, čeprav bi moralo obtožbo zavrniti. V obravnavani zadevi pa sta sodišči izrecno zavrnili zagovor v tej smeri, da je TPD D. izzval obsojenca v kriminalno dejavnost, zato ta kršitev postopka ni podana.

Če pa zahteva šteje, da je zaključek sodišč, da obsojenec ni bil izzvan v kriminalno dejavnost, zmoten, pa zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Sicer pa trditev, da predlogi policije in odredbe državnega tožilstva za ponovitev navideznega odkupa niso ustrezno obrazložene, tudi ni utemeljena. Po poročilu Policijske uprave K. z dne 29.12.2004 se sicer pravilno odrejeni navidezni odkup mamil do tega dne še ni izvajal. V predlogih iste uprave z dne 4.1.2005 in 21.1.2005 za podaljšanje ukrepa navideznega odkupa se na 4. oziroma 6. strani navaja, da se z navideznim odkupom namerava identificirati dobavitelje drog, druge osebe, ki so vpletene v kriminalno dejavnost obsojenca, dobiti podatke o kvaliteti droge, načinu izročanja, pakiranja, poteku poslov z njo in druge podatke, pomembne za kazenski postopek. V odredbah državnega tožilstva z dne 5.1.2005 in 26.1.2005 se odreditev ponovitve ukrepa utemeljuje s tem, da bo z njimi policija poskusila pridobiti podatke o načinu izvršitve kaznivega dejanja, kraju storitve, uporabljena komunikacijska sredstva, kvaliteto droge, o načinu izročanja, o poteku poslov, ceni in dobaviteljih. Smiselno enaka utemeljitev je tudi v nadaljnjih predlogih policije z dne 21.2.2005, 28.2.2005, 22.3.2005, 12.5.2005, 18.5.2005, 3.6.2005 in 25.7.2005 ter v odredbah državnega tožilstva z dne 23.2.2005, 3.3.2005, 24.3.2005, 13.5.2005, 19.5.2005, 6.6.2005 in 27.7.2005. Ker je v policijskih predlogih in odredbah državnega tožilstva ustrezno obrazložen namen, ki ga je zasledovalo ponavljanje navideznega odkupa mamil, ta namen pa je tudi zakonit, ni utemeljen sklep vložnika, da so bili navidezni odkupi nezakoniti in da je zato kazenski pregon obsojenca izključen.

Zahteva uveljavlja še, da je bila obsojenemu M.Š. izrečena previsoka kazen glede na to, da je bilo v polovici primerov mamilo prodano TPD in da gre za majhne količine mamila, sodišče pa naj bi upoštevalo kot obteževalno tudi okoliščino, ki ni podana. Zahteva s temi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona v smislu 5. točke 372. člena ZKP, torej da je sodišče v odločbi o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ampak zatrjuje, da je kazen glede okoliščine neprimerna, neprimernosti kazni pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

O zahtevi zagovornika obsojenega A.K.:

Zahteva izpodbija odločbo o kazni, ker da je sodišče s kršitvijo drugega odstavka 41. člena KZ v nasprotju s pravilno prejšnjo ugotovitvijo preiskovalnega sodnika, da ni podana ponovitvena nevarnost obsojenca v smislu 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in brez upoštevanja obsojenčevih osebnih lastnosti, zmotno zaključilo, da pri njem ni podana "pozitivna prognoza". Ne glede na to, da je izhodišče zahteve neustrezno, saj se obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ugotavlja na podlagi drugačnih okoliščin, pod drugimi pogoji in za drugačne namene kot "pozitivna prognoza" v smislu tretjega odstavka 51. člena KZ, Vrhovno sodišče opozarja, da se odločba o kazni lahko izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti samo, če je sodišče z izrekom sankcije prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ne pa, če je nepravilno ugotovilo ali ocenilo olajševalne ali obteževalne okoliščine.

Tudi stališče zahteve, da so bili v nekaterih sodbah storilcem enakega kaznivega dejanja izrečene pogojne obsodbe, čeprav je šlo za večje količine mamil, ne more utemeljiti zatrjevane diskriminacije v škodo obsojenca. Pri odločanju o kazenskih sankcijah sodišče vodi načelo individualizacije sankcij, pri katerem se upoštevajo številne različne subjektivne in objektivne okoliščine, ne le količina mamila, zato zgolj s to okoliščino ni mogoče uveljavljati kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Za tako kršitev bi šlo, če bi se izkazalo, da je bila temu obsojencu z zornega kota pravičnosti izrečena arbitrarno določena po vrsti in teži odstopajoča sankcija od drugih podobnih primerov, katere različnost ni bila niti potrebna niti upravičena s stvarnimi razlogi. Zahteva v tem pogledu ne izpolnjuje potrebnih pogojev za utemeljitev zatrjevane diskriminacije.

O zahtevah obsojenega M.N. in zagovornika obsojenega M.C.:

Vrhovno sodišče bo enotno odgovorilo na navedbe v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti, ker se praktično prekrivajo, istočasno pa tudi ponavljajo navedbe v pritožbah obsojenih M.C. in M.N. zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje zavrnilo z razlogi, ki jim pritrjuje tudi Vrhovno sodišče.

Pristranskost sodišča pri sprejemanju, izvajanju in oceni dokazov zahtevi utemeljujeta s tem, da je sodišče ugotavljalo storitev kaznivih dejanj na podlagi napačne razlage prestreženih telefonskih pogovorov, ker da sodišče ni bilo usposobljeno razlagati pomena besed, s katerimi naj bi v teh razgovorih označevali mamila. Toda sodišči sta pomen teh izrazov s prikrito sporočilnostjo ugotovili predvsem s pomočjo TPD in izsledki policije, na podlagi katerih je pomen teh izrazov povsem nedvoumno ugotovljen. Zaradi tega ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče odredilo izvedenca za razlago teh besed in pomena razgovorov pri prestreženih telefonskih pogovorih in zato ni kršilo določb 248. člena ZKP.

Zahtevi utemeljujeta pristranskost sodišča tudi s tem, da je utemeljilo neverodostojnost prič D.D. in A.H. ter obsojenega M.Š. z nelegitimnimi in strokovno oporečnimi argumenti. Takšna obrazložitev zahteve ne utemeljuje pristranskosti sodišča, ampak zgolj izpodbija pravilnost dokazne ocene, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa zahteva ne pove, zakaj je obrazložitev ocene verodostojnosti teh prič in obsojenega Š. nestrokovna in nelegitimna.

Trditev, da sodišče ni obrazložilo, kateri zakonski znak izpolnjuje "izročitev mamila", ni točna; to vprašanje je postavila obramba šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je očitek, da je obsojeni N. "C. izročil neugotovljeno količino konoplje, nedvomno mogoče subsumirati pod splošno obliko neupravičenega dejanja mamil v promet". Ta abstraktni način storitve je (med drugimi) naveden tudi v uvodnem stavku v izreku sodbe. Kakšne dodatne obrazložitve povezave med abstraktnim in konkretnim opisom kaznivega dejanja bi bile še potrebne, zahtevi ne povesta, vsekakor pa ne gre za pomanjkljivo obrazložitev odločilnih okoliščin po sedmem odstavku 364. člena ZKP.

Trditev, da je pojem "izročiti" prazen, nedoločljiv in nejasen, ni razumljiva. Ta pojem ima splošno znano in jasno vsebino, saj se široko uporablja v knjižnem in vsakdanjem pogovornem jeziku, zahtevi pa ne pojasnita, zakaj takih vsebin tega pojma ne sprejemata. Res je, da ima glagol "izročiti" razmeroma široko vsebino, toda iz besedne zveze v opisu dejanj v izreku in v obrazložitvi sodb je povsem jasno, da gre za fizično predajo mamila iz rok v roke (dejanja pod točko I/9, I/14 in I/18).

Navedbe v zahtevah, da je sodišče "napačno ovrednotilo življenjski primer", ker "ni ocenilo, kakšen in v čem je konkretni dejanski stan glede na prvine, ki jih ima zakonski dejanski stan", ni mogoče preizkusiti drugače kot s presojo, ali konkretno dejanje obsojencev izpolnjuje vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja, tako presojo pa sta obe izpodbijani sodbi napravili (zadnji odstavek na 82. strani in prvi odstavek na naslednji strani sodbe sodišča prve stopnje ter prvi odstavek na 22. strani sodbe sodišča druge stopnje glede obsojenega M.N. oziroma glede obsojenega M.C. v zadnjem odstavku na 47. strani in prvem odstavku na naslednji strani, v drugem odstavku na 51. strani, v tretjem odstavku na 77. strani in v zadnjem odstavku na 88. strani sodbe sodišča prve stopnje).

Zmotno je stališče, da se šteje za mamilo le tista konoplja oziroma njeni deli, v katerih je razmerje med THC + CBN : CBD več kot 1; tega ne določa ne 196. člen KZ ne Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami in ne Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog s priloženim seznamom. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v svoji sodbi št. I Ips 282/1999 z dne 27.2.2003.

S trditvijo, da sodišče ni obrazložilo "notranjih nagibov" obsojencev za storitev kaznivih dejanj, zahtevi uveljavljata bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je bilo že povedano, gre za tako kršitev tedaj, ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Motiv za storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili ni odločilno dejstvo, zato uveljavljena kršitev postopka ni podana.

Z navedbami, da sodišče ni ugotovilo nobenega dejstva in zato obsojenca ne vesta, česa sta obtožena, da sodba temelji na domnevah in ne na dokazanih dejstvih, zahtevi uveljavljata zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Trditve, da dokazni postopek ni bil pošten, da sodbi, zlasti sodba sodišča prve stopnje, nimata bistvenih razlogov za odločitev, so tako posplošene, da jih ni mogoče preizkusiti v okviru preizkusa po prvem odstavku 424. člena ZKP.

Ker zahteve obsojenega M.N. ter zagovornikov obsojenih M.Š., A.K. in M.C. niso utemeljene, jih je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425.člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine posameznim obsojencem je sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo njihove premoženjske razmere (lastništvo nepremičnin in drugih vrednejših stvari, pridobitno sposobnost in preživninske obveznosti), kot sta jih ugotovili sodišči v rednem postopku ter zapletenost njihovih zahtev za varstvo zakonitosti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 490/2007
• Sodba I Ips 279/2005
• Sodba I Ips 277/2008