Sodba I Ips 394/2007

Jedro

Da lahko dokazni standard razlogov za sum izpolni svojo jamstveno funkcijo, mora biti sodišču razvidno, kako je policija prišla do informacij, na podlagi katerih je sklepala, da je dokazni standard podan. Navedeni dokazni standard dopušča le sorazmerno neinvazivne ukrepe poseganja v posameznikovo celovitost, kot sta tudi zbiranje obvestil in (vizualni) pregled prevoznega sredstva in prtljage.

Izrek

I. Zahteva zagovornice obsojenega F.O. se zavrne. II. Obsojeni F.O. je dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstva zakonitosti v višini 800 EUR.

Obrazložitev

A 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 9.5.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 11.9.2007, je bil obsojeni F.O. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odst. 196. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen dveh let zapora, zasežena mamila pa so mu bila odvzeta. Obsojenec je tudi dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper prvo in drugostopenjsko sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem na podlagi 1. odst. 423. čl. ZKP predlaga, da sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Pregled obsojenčevega vozila je bil po mnenju vrhovnega tožilca opravljen na podlagi in v skladu z 2. odst. 148. čl. ZKP. Intenziteta pregleda namreč ni terjala odredbe preiskovalnega sodnika. Prav tako ni razvidno, da bi se obsojeni obremenil zoper lastno voljo. Tudi kršitve v zvezi z izdajo odredbe preiskovalnega sodnika niso podane. Zatrjevane protispisnosti se namreč ne nanašajo na odločilna dejstva, pa tudi precejšnje niso. Avtomobil, ki je bil preiskan, je bil namreč vseskozi natančno identificiran. Prav tako ni utemeljen očitek v zvezi s kakovostjo in količino dokazov, da je obsojenec prevažal mamilo zaradi nadaljnje prodaje. Prvostopenjsko sodišče se je do tega vprašanje natančno opredelilo in navedlo razloge. Nestrinjanje zagovornice tako lahko pomeni zgolj njeno nesoglašanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

B - I 4. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica zatrjuje naslednje kršitve:- sodba višjega sodišča naj bi bila protispisna v delu, ko sodišče presoja pravni temelj pregleda obsojenčevega vozila in osebe; s tem v zvezi navaja tudi, da je policija obsojenčevo vozilo pregledala nezakonito, tako pridobljeni dokazi pa niso dovoljeni; - sodba višjega sodišče je protispisna v delu, ko višje sodišče presoja ravnanje preiskovalnega sodnika v postopku izdaje odredbe za preiskavo obsojenčevega vozila; preiskava slednjega pa je bila zato opravljena brez odredbe in je torej nezakonita, dokazi, pridobljeni s preiskavo, pa nedovoljeni; - sodba višjega sodišča je protispisna v delu, ko sodišče presoja ravnanje policistov ob pisanju zapisnika o preiskavi obsojenčevega vozila; - sodba višjega sodišča je protispisna v delu, ko sodišče ugotavlja, da je obsojeni mamila, ki so se nahajala v vozilu, prevažal zaradi nadaljnje prodaje; v postopku namreč državni tožilec dokazov, ki bi omogočali takšno sklepanje, ni predlagal, na vedenje obdolženca, da je storil nekaj prepovedanega, in njegovo krivdo, pa naj se ne bi smelo sklepati, ne da bi bili s tem v zvezi izvedeni dokazi; okrožno in višje sodišče sta torej ravnali zoper načelo in dubio pro reo.

5. V zvezi s prvim očitkom glede protispisnosti sodbe višjega sodišče v delu, ki se nanaša na pravni temelj policistov pri pregledu obsojenčevega vozila, sodišče uvodoma ugotavlja, da je navedbe vložnice zahteve presojalo kot zatrjevanje kršitve po 8. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Neskladja, ki se očitajo sodbi višjega sodišča, se namreč ne nanašajo na odločilna dejstva, pač pa merijo na nedovoljenost dokazov, pridobljenih s pregledom obsojenčevega vozila. S tem v zvezi vložnica v zahtevi navaja, da je višje sodišče najprej ugotovilo, da policista nista uporabila pooblastila varnostnega pregleda po 38. čl. Zakona o policiji (ZPol), nato pa sprejme stališče, da sta zaznala nevarnost napada nanju in opravila varnostni pregled. Dodatno trdi tudi, da je prtljažnik vozila odprl obsojenec sam, na zahtevo policistov, ki se ji je podredil. Vložnica trdi, da v postopku zaradi cestnoprometnega prekrška policija nima pooblastil zahtevati od oseb, da pokažejo vsebino vrečk.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni utemeljena. Prvo in drugostopenjsko sodišče sta pravilno pravno opredelili postopanje policistov ob ustavitvi obsojenca kot pregled prevoznega sredstva po 2. odst. 148. člena ZKP ter izčrpno in pravilno presodili vprašanje zakonitosti njihovega ravnanja. Oceno dejanja sta sodišči oprli na naslednja dejstva: (1) policista sta obsojenca ustavila v okviru postopka kontrole prometa, ko sta ugotovila, da se je obsojenec nepravilno ustavil na odstavnem pasu avtoceste A1, odsek 42; (2) v okviru tega postopka je policist D.M., ki je vodil postopek, opravil postopek ugotavljanja istovetnosti; (3) pri tem sta bila policista seznanjena, da je obsojenec že obravnavan v zvezi z mamili (sodba Višjega sodišča, str. 3); (4) v okviru postopka preveritve obvezne opreme sta policista opazila neprozorno, odprto vrečko v prtljažniku obsojenčevega avtomobila, ki ga je obsojenec odprl sam; (5) priča F.J. je videl, da so v vrečki zdravila; (6) obsojenec je po izpovedbah policistov nenehno kadil in dajal vtis živčnosti; (7) policista sta se odločila, da obsojenca pozoveta, naj pokaže vsebino vrečke, kar je obsojenec tudi storil; (8) policist D.M., ki ima opravljen izpit za preverjanje voznikov glede prepovedanih drog, je iz vsebine razbral, da vrečka vsebuje tudi prepovedane snovi; (9) odločila sta se za pregled preostanka notranjega dela vozila, pri čemer je obsojenec sam odprl vrata potniške kabine; (10) pri tem sta zaznala drugo neprozorno vrečko, ki je ležala pod prednjim desnim sedežem; ponovno sta pozvala obsojenca, naj jima pokaže vsebino vrečke; (10) tudi to vrečko je obsojenec sam odprl in razkril njeno vsebino, za katero se je kasneje izkazalo, da je prepovedano mamilo heroin.

7. Zagovornica v zahtevi navaja, da policisti niso pooblaščeni v okviru postopka kontrole cestnega prometa oziroma zaradi prekrška zahtevati od oseb, da kažejo vsebino prtljage, konkretneje vrečk. Pri tem zagovornica spregleda, da so v skladu s 1. odst. 148. člena ZKP policisti, če so podani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pooblaščeni ukreniti vse, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in odkrijejo ter zavarujejo sledovi dejanja, pri čemer so po 2. odst. 148. člena ZKP pooblaščeni opraviti tudi pregled prevoznih sredstev in prtljage ter druga dejanja, ki so nujna za dosego navedenih ciljev. Dokazni standard razlogov za sum ima tako dve funkciji. Prvič, označuje začetek predkazenskega postopka, ki se začne s prvim dejanjem, ki ga policisti smejo ob tem dokaznem standardu opraviti za dosego ciljev iz 1. odst. 148. člena ZKP. In drugič, njegova vloga je jamstvena. Dokazni standard razlogov za sum, četudi označuje zelo nizko stopnjo verjetnosti storitve kaznivega dejanja, preprečuje policiji preiskovanje, ne da bi pred tem ta razpolagala z minimalno količino informacij o kaznivem dejanju. Četudi gre na tej stopnji za nizko stopnjo nekonkretizirane verjetnosti storitve kaznivega dejanja, mora biti - če naj tudi ta dokazni standard opravlja jamstveno funkcijo - tudi sodišču razvidno, kako je policija prišla do informacij, na podlagi katerih je sklepala, da je podan ta dokazni standard. Drugi vidik jamstvene funkcije razlogov za sum pa se odraža v teži posegov v posameznikovo celovitost, ki jih standard dopušča. Dopustni so le sorazmerno neinvazivni ukrepi, kot sta tudi zbiranje obvestil in (vizualni) pregled prevoznega sredstva in prtljage.

8. V konkretnem primeru sodišče ocenjuje, da so policisti ukrepali na podlagi 1. in 2. odst. 148. člena ZKP v trenutku, ko sta se odločila pozvati obsojenca, naj razkrije vsebino vrečke, ki se je nahajala v prtljažniku in sta jo zaznala pri (nespornem) postopku preverjanja obvezne opreme, v okviru katerega jima je bila na pogled razkrita vsebina prtljažnika. Preden sta se policista odločila za ta ukrep, sta razpolagala s podatki, ki sta jih pridobila v okviru postopka kontrole cestnega prometa in podatki o obnašanju obsojenca ob stiku s policisti. Za sodišče je najprej odločilno, da je bilo posredovanje podatkov opravljeno v okviru postopka kontrole cestnega prometa, ki je dejavnost policistov osredotočil na obsojenca in katerega zakonitost v tem primeru ni vprašljiva, prav tako ni sporno osredotočeno pridobivanje podatkov o obsojencu. Drugič, policista sta razpolagala s podatkom o predhodni obravnavi obsojenca v zvezi z mamili. Tretjič, policist je v vrečki, ki sta jo zaznala v prtljažniku pri tem postopku, videl škatlice z zdravili. In četrtič, obsojenec je bil ob stiku s policisti živčen in je nenehno kadil. Ugotovljene okoliščine primera, če jih presojamo skupaj, kot celoto, po mnenju Vrhovnega sodišča predstavljajo zadostno minimalno informacijo, da so podani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja, četudi tega policisti ne bi bili zmožni pravno in dejansko konkretizirati. Ukrep policistov, t.j. poziv obsojencu, naj razkrije vsebino vrečke, je ukrep, ki je sorazmeren s podatki, ki so kazali na storitev kaznivega dejanja, in v najmanjši možni meri posega v celovitost posameznika. Pri tem sodišče poudarja, da v spisu ali v zahtevi ni podatkov ali navedb, ki bi kazali na to, da je obsojeni pri tem ravnal pod vplivom sile, zvijače ali grožnje s strani policistov. Tako odkrita zdravila in pomirjevala so po presoji sodišča zato dovoljen dokaz. Prav tako ni sporno nadaljnje postopanje policistov, t.j. nadaljnji pregled celotne potniške kabine vozila. Tudi pri tem sta se policista omejila na vizualni pregled, v mejah pooblastila po 2. odst. 148. člena ZKP. Tudi v zvezi z nadaljnjim ravnanjem obsojenca, t.j. odpiranjem vrat in razkritjem vsebine druge vrečke, v spisu ni podatkov, ki bi kazali, da je ravnal neprostovoljno. Zato sodišče zaključuje, da ne gre za nedovoljene dokaze in je treba zahtevo v tem delu zavrniti.

9. Tudi drugi očitek v zahtevi, ki se nanaša na odreditev preiskave obsojenčevega vozila, ni utemeljen. Vložnica zatrjuje protispisnost sodbe višjega sodišča v delu, ko to ugotavlja, da je preiskovalni sodnik popravljal odredbo o preiskavi obsojenčevega vozila, ta pa je po mnenju zagovornice pravzaprav izdal novo odredbo. Preiskava vozila je bila opravljena brez sodne odredbe, saj iz izreka prvoizdane odredbe ne izhaja, da bi se ta nanašala na vozilo, ki ga je vozil obsojeni.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila preiskava vozila opravljena zakonito, na podlagi predhodno izdane odredbe preiskovalnega sodnika. Preiskava vozila, ki ga je vozil obsojeni, z registrsko številko ..., je bila opravljena zakonito, in to kljub navedbi napačne registrske številke ... v izreku odredbe. Vozilo ki se je preiskalo, je bilo določno individualizirano pred izvedbo preiskave, in to kljub pomoti preiskovalnega sodnika, ki je - kot je razvidno iz spisa in ugotovljenih dejstev - izvirala iz napačno navedene registrske številke vozila v predlogu policistov za odreditev preiskave vozila. Vozilo je bilo namreč v odredbi opredeljeno še s podatki o lastništvu, znamki, barvi in podatkom o tem, kdo je vozilo upravljal. Preiskovalni sodnik je izdal odredbo z isto opravilno številko potem, ko so ga o pomoti obvestili policisti, vendar to dejstvo za presojo zakonitosti preiskave vozila ni več relevantno.

11. Kot tretje vložnica navaja, da je sodba višjega sodišča protispisna, ko to navaja, da je policija zabeležila nov podatek (novo registrsko številko) v zapisniku o zasegu, medtem ko je po mnenju vložnice nesporno, da je popravek izvršen po že končani preiskavi vozila. Poseganje v zapisnik o preiskavi je po mnenju vložnice kaznivo dejanje ponarejanja uradne listine.

12. Tudi v tem delu očitkom ne gre pritrditi. Tudi te navedbe sodišče ni moglo presojati kot zatrjevanje kršitve po 11. tč. 1. odst. 371. člena ZKP, t.j. kot nasprotje o odločilnih dejstvih med razlogi in listinami oziroma zapisniki o izpovedbah, ker se očitek ne nanaša na katero od odločilnih dejstev. Zato je Vrhovno sodišče te navedbe presojalo skupaj s trditvami o nedovoljenosti dokazov, pridobljenih s preiskavo vozila, ki ga je upravljal obsojenec ob času storitve kaznivega dejanja. Pri tem je najprej treba ugotoviti, da vprašanje, ali je pri tem bilo pri pisanju zapisnika o preiskavi storjeno kaznivo dejanje, ni relevantno. Za presojo je odločilno, ali so policisti pri pisanju zapisnika o preiskavi ravnali v skladu z ZKP in ali morebitne kršitve pomenijo, da je preiskava nezakonita, zaseženi predmeti pa nedovoljen dokaz.

13. Zakon o kazenskem postopku v 81. členu določa, da se v zapisniku ne sme ničesar izbrisati, dodati ali spreminjati, morebitne spremembe, popravke ali dodatke se vpiše na konec zapisnika in jih morajo potrditi tisti, ki zapisnik podpišejo. Ravnanje policistov, ko so v zapisniku o preiskavi preko napačne registrske številke ... zapisali pravilno številko ..., ni v skladu z 81. členom ZKP. Vendar pa taka kršitev ne vpliva na zakonitost preiskave vozila ali morebitno nedovoljenost dokazov, in zato tudi ne na zakonitost sodbe. Kljub nepravilnemu vnosu pravilne registrske številke ni dvoma, da je bilo pregledano prav vozilo, ki ga je ob storitvi kaznivega dejanja upravljal voznik in za katerega je bila izdana odredba za preiskavo, niti ni sporno, da je bil obsojeni navzoč ob preiskavi in je lahko neovirano na zapisnik podajal pripombe. Zato zatrjevana kršitev ni vplivala na zakonitost prvo ali drugostopenjske sodbe.

14. V zvezi z zadnjim očitkom vložnica navaja, da sta nižji sodišči o obsojenčevem vedenju o tem, daje storil nekaj prepovedanega, sklepali brez dokazov. To naj bi po mnenju vložnice veljalo tako za vprašanje, ali je obsojeni vedel, kaj prevaža, kot za sklepanje o tem, da mamila prevaža zaradi nadaljnje prodaje. Sklepanje višjega sodišča o teh dejstvih je protispisno, ker to hkrati ugotavlja tudi, da dokazi o tem niso bili izvedeni. Obe sodišči naj bi ravnali zoper načelo in dubio pro reo.

15. Uvodoma Vrhovno sodišče opozarja, da očitane protispisnosti oziroma nasprotja v razlogih sodbe ni. Ko višje sodišče zapiše, da državni tožilec ni predlagal izvedbe dokazov in da jih sodišče tudi ni izvedlo, se ugotovitev nanaša na dokaze glede dejstev, od kod se je obsojeni pripeljal, kdo je pred njim vozil vozilo idr. Obe sodišči sta sprejeli stališče, da ta dejstva niso relevantna. Nasprotno pa sta obe sodišči precejšnjo pozornost namenili ugotavljanju dejstev, na katera opozarja zagovornica, t.j. vedenju obsojenca, da je prevažal prepovedana mamila, namenu nadaljnje prodaje in zavesti o prepovedanosti ravnanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da imata tako sodba okrožnega kot tudi sodba višjega sodišča izčrpne razloge, ko sklepata o tem, da je obsojeni vedel, da prevaža prepovedana mamila, in da jih je prevažal z namenom nadaljnje prodaje. Sodišči sta svoje sklepe oprli na naslednja ugotovljena dejstva: količino zaseženih mamil (ki po ugotovitvah sodišča presega običajno dnevno količino), zdravstveno stanje obsojenca med priporom (v katerem ni kazal znamenj abstinenčne krize ali se celo podvrgel zdravljenju odvisnosti), okoliščine, v katerih so bila mamila najdena (vozilo je obsojeni upravljal sam), vidnosti mamil v vrečkah, in obnašanje obsojenca ob stiku s policisti. Na ta dejstva sta sodišči sklepali iz zapisnikov o preiskavi vozila in zasegu mamil ter izpovedb obeh prič in na tej podlagi utemeljili sklep, da je obsojeni vedel, da prevaža prepovedana mamila, da jih prevaža zaradi nadaljnje prodaje, in da je vedel, da je njegovo ravnanje protipravno. Zato očitek zahteve, da sodišči nista imeli podlagi za tak sklep, ne drži.

B - II 16. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

17. V skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi 92. in 1. odst. 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo še, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer na 800 EUR odmerjeno povprečnino. Kot je mogoče ugotoviti iz podatkov v spisu, ima obsojeni končano rudarsko šolo in je bil pred prestajanjem kazni zaposlen. Zato sodišče ocenjuje, da bo stroške postopka, kot so bili odmerjeni, zmogel plačati.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 252/2006
• Sodba I Ips 339/2009
• Sodba I Ips 86/2008