Sodba I Ips 411/2007

Jedro

V izreku sklepa o sodnem opominu se obdolženec ne spozna "za krivega" in se ga tudi ne "obsodi" na sodni opomin, temveč sodišče navede, da mu izreka sodni opomin, ker je storil kaznivo dejanje, pri čemer mora sodišče navesti konkreten opis tega kaznivega dejanja in njegovo zakonsko označbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega V.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obdolženec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je obdolžencu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ na podlagi 61. člena KZ izreklo sodni opomin, obdolženca pa oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, obdolženca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno odločbo je obdolženčev zagovornik dne 4.10.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi navaja, da sodišče v izreku izpodbijanega sklepa ni zapisalo, da je obdolženec kriv, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona. Obdolženec je ves čas postopka zanikal storitev očitanega mu kaznivega dejanja, sodišče ni razpolagalo z materialnimi dokazi, le z indici, vso vero je sodišče poklonilo oškodovancu, za katerega je obdolženec še vedno prepričan, da se je sam poškodoval. Zato je predlagal rekonstrukcijo dejanja, ki bi pomenila dodaten dokaz, da do poškodbe ne bi moglo priti na način, kot je opisal oškodovanec. Zato obdolženca tudi razlage višjega sodišča, čeprav jih je le-to opisalo na skoraj celi drugi strani svojega sklepa, kot češ, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, niso prepričale. Sodišče direktnega naklepa ni ugotovilo, zato je kršil po 17. člen KZ v zvezi s členom 372/I 1. in 2 KZ. Sodišče je napačno ocenilo dokaze, ki naj bi potrjevali, da je obdolženec grdo ravnal z oškodovancem in da mu je prav on povzročil poškodbe, s čimer je kršilo 7. in 11. točko 371. člena ZKP. Ker je sodišče zapisalo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom in ga zato spoznalo za odgovornega očitanega kaznivega dejanja, je kršilo 355. in 364. člen ZKP. Po navedbah vložnika je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP), ki so bila ugotovljena v izpodbijanem sklepu, zoper katerega vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti in pričakuje razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 5.11.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obdolženec dne 8.11.2007 in njegov zagovornik dne 9.11.2007 seznanjena ter se je zagovornik z vlogo z dne 19.11.2007 tudi pisno izjavil. V izjavi je navedel, da se je seznanil s podobnim primerom, vendar pa se je zadeva zaključila popolnoma drugače ter svoji izjavi priložil fotokopijo sodbe Okrajnega sodišča v Sežani, kjer je bil postopek na podlagi 5. točke 136. člena Zakona o prekrških zoper storilca ustavljen.

B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Zato je sklicevanje obdolženčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člena ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP) pojavi tak dvom. Če takega dvoma in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub obširnim navedbam zagovornika o dejanskem stanju v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje) zakaj ne; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2 6. Zakon o kazenskem postopku v XXVI. poglavju vsebuje posebne določbe o izrekanju sodnega opomina. Iz teh zakonskih določb izhaja, da mora sklep o sodnem opominu imeti enako kot sodba uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk. Pomembne razlike med sklepom o sodnem opominu in obsodilno sodbo so predvsem glede izreka. Tako po določbi 447. člena ZKP navede sodišče v izreku sklepa o sodnem opominu poleg osebnih podatkov obdolženca samo, da se obdolžencu izreka sodni opomin za dejanje, ki je predmet obtožbe in zakonsko označbo kaznivega dejanja. V obrazložitvi sklepa o sodnem opominu pa sodišče navede razloge, po katerih se je ravnalo pri izreku sodnega opomina. Glede na takšno zakonsko določbo se v izreku sklepa o sodnem opominu obdolženec ne spozna "za krivega" in se ga tudi ne "obsodi" na sodni opomin, temveč sodišče navede, da mu izreka sodni opomin, ker je storil kaznivo dejanje, pri čemer mora sodišče navesti konkreten opis tega kaznivega dejanja in njegovo zakonsko označbo. V obrazložitvi svoje odločbe pa mora sodišče navesti razloge za svojo presojo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje in da je podana njegova krivda. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o obdolžencu izrečenem sodnem opominu sodišče to tudi storilo ter v obrazložitvi sklepa navedlo tudi razloge o obdolženčevi krivdi. Zato ni moč pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče, ker v izreku izpodbijanega sklepa o sodnem opominu ni zapisalo, da je obdolženec kriv, kršilo določbe kazenskega zakona.

7. Navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prekršilo določbo 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je sodišče napačno ocenilo vrsto dokazov, ki naj bi potrjevali, da je obdolženec grdo ravnal z oškodovancem in da ni ugotovilo vzročne zveze med poškodbami in ravnanjem obdolženca, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Sodišče je o predmetu obtožbe (s čimer je mišljeno dejanje opisano v obtožnem aktu) odločilo z izrekom pravnomočnega sklepa o sodnem opominu obdolžencu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ storjenem dne 27.12.2004 na škodo A.G. in pri tem ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sklepom o sodnem opominu, saj je odločilo o dejanju kot je bilo opisano v obtožnem predlogu državnega tožilca z dne 16.2.2005. Prav tako pa je sodišče v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa o sodnem opominu navedlo tudi razloge za zaključek o krivdi (direktnem naklepu) obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe (str. 4 sklepa sodišča prve stopnje).

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb 355. člena in 364. člena ZKP z navedbo, da je "sodišče zapisalo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom in ga zato spoznalo za odgovornega očitanega kaznivega dejanja". V čem naj bi bila kršitev navedenih zakonskih določb, vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, zato takšnih nedoločnih navedb o kršitvah postopka Vrhovno sodišče niti ni moglo presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

9. Težišče navedb zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navaja, da je obdolženec ves čas postopka zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja, da sodišče ni razpolagalo z materialnimi dokazi le z indici, da je vso vero poklonilo oškodovancu, za katerega je obsojenec še vedno prepričan, da se je sam poškodoval, da je sodišče napačno ocenilo dokaze, ki naj bi potrjevali, da je prav obdolženec grdo ravnal z oškodovancem in mu povzročil določene poškodbe ter da ni sodišče ugotovilo vzročne zveze med poškodbami in ravnanjem obdolženca, predstavljajo nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe v izpodbijani pravnomočni odločbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne zagovornikove navedbe predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

10. Zatrjevane kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom (povprečnine), ker bi bilo lahko zaradi plačila le teh ogroženo vzdrževanje obdolženca, ki je brez zaposlitve in prejema socialno podporo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 395/2008
• Sodba I Ips 437/2008
• Sodba I Ips 328/2003