Sodba I Ips 174/2007

Jedro

S tem, da obsojencu med sojenjem ni bila zagotovljena učinkovita strokovna pomoč zagovornika, je bila kršena njegova pravica obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Izrek

Zahtevi obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo vojaškega sodišča v Sarajevu z dne 28.7.1983 je bil obsojeni A.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja odklonitve sprejema ali uporabe orožja po prvem odstavku 202. člena KZJ ter obsojen na kazen treh let in šestih mesecev zapora. V to kazen mu je bil vštet čas, ki ga je od 8.7.1983 dalje prebil v priporu. Odločeno je tudi bilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka ter plačati povprečnino v znesku 70.000 dinarjev.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 29.3.2007 vložil pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo vojaškega sodišča v Sarajevu spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma da obtožbo zavrne.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu, ki se je z vlogo z dne 22.5.2007 o njem izjavil in predlagal, da vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti kot utemeljeni ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Z navedbo, da ni imel statusa vojaške osebe, obsojenec uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pri tem se sklicuje na določbo petega odstavka 113. člena KZJ, po kateri se je med drugim štelo, da je vojaška oseba vojak, ki služi vojaški rok. Pri tem navaja okoliščine, ki po njegovi presoji kažejo le na status vojaškega obveznika ter opozarja na 11. člen Zakona o vojaški obveznosti. Po njegovem stališču je tudi uporaba prisile, da bi se vojaškega obveznika spremenilo v vojaško osebo, bila v nasprotju z 203. členom Ustave SFRJ iz leta 1974. Kršena mu je bila tudi pravica do obrambe, ker si iz finančnih in tudi drugih razlogov ni mogel najeti odvetnika, ki bi ga ustrezno zagovarjal. Postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, ki je bil vojaška oseba, je bila nepravilna. Zagovornik na glavni obravnavi ni aktivno sodeloval. Ker so pred vojaškimi sodišči veljale določbe ZKP, bi ga moral zagovarjati odvetnik, po možnosti tisti, ki bi si ga sam izbral. Zakon o vojaških sodiščih je določal tudi, da si obdolženec ne more sam izbrati zagovornika, kar je Ustavno sodišče SFRJ leta 1989 razglasilo kot protiustavno. Sodišče je tudi kršilo zakon, ker je samo ocenjevalo subjektivne elemente kaznivega dejanja. Vzelo si je namreč pravico, da je ocenjevalo njegovo psihično stanje. Dolžno je bilo takšno presojo sprejeti šele po predhodnem zaslišanju ustreznega izvedenca (psihologa ali psihiatra).

Glede na spisovne podatke, ki jih je deloma posredoval tudi obsojenec, zoper sodbo vojaškega sodišča v Sarajevu ni bila vložena pritožba. Zato in ob podatku, da je obsojenec bil po tej sodbi pogojno odpuščen s prestajanja kazni dne 1.4.1986, ni nobenega dvoma, da je izpodbijana sodba pravnomočna in da je obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.

Obsojeni A.V. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja odklonitve sprejema in uporabe orožja po prvem odstavku 202. člena KZJ. Kot je razvidno iz navedb vložnika zahteve in pravnomočne sodbe, je obsojencu bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti.

Zakon o vojaških sodiščih (Ur. l. SFRJ, št. 4/1977, popravek z dne 29.4.1977, Ur. l. SFRJ, št. 23/77 ter Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojaških sodiščih, Ur. l. SFRJ, št. 13/82 - ZVS) je v prvem odstavku 65. člena predpisoval, da ima obdolženec v postopku pred vojaškimi sodišči zagovornika. Drugi odstavek istega člena je določal, da je zagovornik obdolženca lahko odvetnik, vojaški zagovornik ali kakšna druga vojaška oseba, ki je diplomirani pravnik in zmožna obdolžencu pomagati pri obrambi. V primeru obvezne obrambe se je glede na določbo tretjega odstavka 65. člena ZVS uporabljal Zakon o kazenskem postopku. Po določbi drugega odstavka 70. člena tedaj veljavnega ZKP je obdolženec moral imeti zagovornika ob vročitvi obtožnice, če je šlo za kaznivo dejanje, za katero je bilo mogoče po zakonu izreči kazen deset let zapora ali hujšo kazen. Za vojaškega zagovornika je lahko bil postavljen oficir pravne službe, ki je diplomirani pravnik in je napravil izpit za majorja pravne službe ali pravosodni izpit (prvi odstavek 67. člena ZVS).

Glede na podatke uvodnega dela pravnomočne sodbe je obsojencu za zagovornika bila postavljena vojaška oseba, ki je bila diplomirani pravnik (poročnik pravne službe) in ne vojaški zagovornik s strokovno izobrazbo, zahtevano v prvem odstavku 67. člena ZVS. V formalnem pogledu je takšno postopanje bilo v skladu z navedenimi določbami ZVS.

Temeljni očitek vložnika zahteve je, da zagovornik na glavni obravnavi sploh ni aktivno sodeloval in ni v ničemer pripomogel k njegovi obrambi. Prvič in zadnjič ga je videl na glavni obravnavi in osebno sploh nista kontaktirala. V sodbi tudi z besedico ni omenjeno kakršnokoli njegovo izvajanje, kar je že po sebi zadosten dokaz, da o "kakšni obrambi" ne more biti govora. Po stališču obsojenca mu ni bila zagotovljena ustrezna obramba in vnaprej je bilo jasno, da bo obsojen. Trdi, da je s tem bil kršena njegova temeljna človekova in ustavna pravica do obrambe ter pravičnega sojenja, ki so jo sodišča dolžna upoštevati po uradni dolžnosti, kar jim je naloženo po zakonu, ustavi in mednarodnih predpisih o človekovih pravicah.

Na podlagi teh navedb, ki deloma izhajajo tudi iz razpoložljivih podatkov spisa, obsojenec po eni strani ni imel nobenega vpliva na postavitev zagovornika, po drugi strani pa je z njegovo postavitvijo bilo zadoščeno zakonskim pogojem le v formalnem pogledu. Glede na zagroženo kazen je namreč obtoženec oziroma obsojenec ob vročitvi obtožnice moral imeti zagovornika. Vložnik zahteve se ob tem sklicuje na popolno odsotnost aktivnosti zagovornika, na odsotnost komunikacije z obsojencem in dejansko tudi na opustitev procesnih dejanj. Na neaktivnost zagovornika namreč kaže tudi dejstvo, da kljub izrečeni kazni treh let in šestih mesecev zapora ni bila vložena zoper sodbo pritožba, očitno v posledici odsotnosti ustrezne in potrebne komunikacije z obsojencem. Že v času sojenja v tej zadevi je glede na določbe ZKP obdolženec imel pravico do učinkovite pravne pomoči, ki se je prav tako presojala po že navedenih kriterijih.

Vložnik zahteve je v zadostni meri izkazal, da mu med sojenjem ni bila zagotovljena učinkovita strokovna pomoč zagovornika. Slednje pomeni, da je bila kršena obsojenčeva pravica obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo poslalo Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na ugotovljeno kršitev se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi v zahtevi uveljavljanimi kršitvami.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 6/97
• Sodba I Ips 54/98
• Sodba I Ips 123/97