Sodba I Ips 461/2007

Jedro

Če obsojenec (s sostorilci) vdre v tuje bančne račune v sistemu on-line bančništva in prenese sredstva na svoj račun ter kasneje dvigne ta sredstva, izpolni vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Š.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.3.2007 obsojenega Š.F. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ ter mu izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je od 18.9.2006 od 15.15 ure dalje prebil v priporu. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovancem prisodilo priglašene premoženjskopravne zahtevke, po 69. členu KZ pa obsojencu odvzelo zneska 370.000 SIT in 1.607.768,56 SIT. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, odločilo pa, da mora povrniti nagrado in potrebne izdatke zagovornika. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ, po 3. točki 358. člena ZKP pa ga oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ ter odločilo, da se oškodovanec napoti na pravdo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom in da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.7.2007 zavrnilo pritožbi zagovornika in okrožne državne tožilke kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter odloči skladno s 426. členom ZKP.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču kršitev kazenskega zakona ni podana, glede navedbe, da je obsojenec lahko bil le pomočnik neznanemu storilcu, pa ocenjuje, da zahteva izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar ne more biti stvar presoje v tem postopku.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zahteve je podana kršitev kazenskega zakona, ker bi moralo sodišče v obravnavani zadevi pravilno uporabiti KZ, saj so za obstoj kaznivega dejanja prikrivanja po 221. členu KZ podani vsi elementi. Po drugi strani so v opisu dejanja podani elementi kaznivega dejanja neopravičenega vstopa v informacijski sistem po 225. členu KZ. Po mnenju vložnika zahteve so bili v sostorilstvu podatki v informacijskem sistemu neupravičeno uporabljeni, spremenjeni, prenašani, istočasno pa je v informacijski sistem bil vnešen podatek. To pa kaže, da sta prvo in drugostopenjsko sodišče napačno pravno opredelili obsojenčevo dejanje, opisano v izreku pravnomočne sodbe. Zahteva prav tako ocenjuje, da gre v tem primeru za kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 287. členu KZ. S tem, ko je obsojenec dvignil denarna sredstva, je zakril sledove oziroma drugače pomagal, da se sostorilcev ne bi odkrilo oziroma je s tem storil nekaj drugega z namenom, da se ne bi izvršila kazen, torej da ne bi prišlo do pregona. Obsojenec je vedel za predhodno storitev kaznivega dejanja, čeprav storilcev ne pozna, način njegovega delovanja pa kaže na obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja po 287. členu KZ.

Vložnik zahteve neutemeljeno očita sodišču, da ni pravilno pravno opredelilo kaznivo dejanje, opisano v obsodilnem delu izreka pravnomočne sodbe in da je s tem kršilo kazenski zakon iz 4. točke 372. člena ZKP. Bistvo očitka, ki ga vsebuje izrek izpodbijane sodbe, je v navedbi, da je obsojenec s sodelovanjem z neugotovljenimi sostorilci vzel tuje premične stvari z namenom protipravne prilastitve z vdorom v tuje bančne račune v sistemu on-line bančništva tako, da je v času od 6.9. do 18.9.2006 eden od neugotovljenih storilcev na neugotovljen način vdrl na on-line bančni račun različnih oškodovancev in z njihovega računa vzel ter prenesel na račun obsojenca v izreku navedene denarne zneske, nato pa je obsojenec po predhodnem obvestilu o prenosu denarja na njegov račun denarne zneske bodisi dvignil bodisi jih poskušal dvigniti, pri tem pa sebi in neznanim sostorilcem pridobil za 7.990.000 SIT protipravne premoženjske koristi.

Sodišče prve stopnje je takšno dejanje obsojenca pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. Na podlagi ugotovljenih dejstev, ki so skladna z opisom, je sklepalo, da je šlo za vdor v tuj zaprt prostor, in sicer v on-line sistem bank ... ter za nedovoljen vstop v zaščitene datoteke oškodovancev, na tak način pa za protipravno prilastitev denarja. Pri tem je zavzelo stališče, da je za presojo zakonskega znaka "drug zaprt prostor" odločilna ugotovitev, da so storilci prišli do stvari v zaprtem prostoru na nenavaden način in proti volji lastnikov ter da so morali premostiti določene težave, kar pomeni, da so morali pridobiti tajne podatke, pridobitev le-teh pa je pogoj za vstop v podatkovno bazo in naslovitev računalniških ukazov, na podlagi katerih banka prenese denarna sredstva iz računa imetnika na tretji račun, v tem primeru na obsojenčev račun. Sodišče druge stopnje je soglašalo s takšno presojo in poudarilo, da ni nobenega dvoma, da je v tej zadevi šlo za premagovanje določenih ovir brez uporabe sile oziroma za nenavaden način proti volji lastnika oziroma imetnika sredstev s ciljem protipravne prilastitve tujega denarja.

Kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP je podana, če sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabi kazenski zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, ali zakon, ki bi ga sicer moralo uporabiti, uporabi na zmoten način. Dejansko je rezultat takšnega postopanja sodišča nepravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja, ki je lahko v tem, da sodišče zmotno presodi, da obstaja določen kvalifikatorni znak ali da ni podan kateri od privilegiranih znakov kaznivega dejanja.

Po opisu, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, ima obsojenčevo ravnanje vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Za ugotovitev, ali je obsojenec storil to kaznivo dejanje, je odločilna presoja zakonskega znaka vdora v zaprt prostor z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Presoja, ki sta jo v zvezi s tem zakonskim znakom sprejeli nižji sodišči, je v skladu tako s stališčem kazenskopravne teorije kot tudi sodne prakse, zaradi česar jo sprejema tudi Vrhovno sodišče. Kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ je storjeno z vlomom, vdorom ali drugačnim premagovanjem večjih ovir v zaprt prostor. Za zaprt prostor pa se šteje vsak prostor (premičen ali nepremičen), ki je na mestu, namenjenem za odpiranje, na primeren način zavarovan pred nepooblaščenim vstopanjem in odpiranjem (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 31.5.2005, opr. št. I Ips 98/2004).

V tej zadevi je ugotovljeno, da je šlo za vdor v tuje bančne račune v sistemu on-line bančništva, ki so bili zavarovani na ustrezen način, kot izhaja iz izpovedb odgovornih oseb bank ... Pri tem je povsem jasno, da vdor v tak sistem pomeni premagovanje določenih ovir brez uporabe sile, in sicer na nenavaden način in proti volji oškodovancev. Naslednje odločilno dejstvo, ki kaže, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, pa je v zaključku, da je njegovo ravnanje bilo usmerjeno v odvzem tuje premične stvari, to je denarja oškodovancev, z namenom protipravne prilastitve. Zato sta nižji sodišči obsojenčevo ravnanje utemeljeno pravno opredelili kot kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ.

Sodišče je glede na vsa odločilna dejstva ugotovilo, da je obsojenec deloval kot sostorilec. Kaznivo dejanje prikrivanja po 221. členu KZ je akcesorne narave, saj predpostavlja obstoj drugega kaznivega dejanja. Sostorilec temeljnega kaznivega dejanja ne more biti storilec kaznivega dejanja prikrivanja. Povsem enako velja tudi za kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 287. členu KZ, katerega lahko stori vsakdo, ne pa storilec predhodnega kaznivega dejanja, sostorilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju. Zato že iz teh razlogov ni mogoče pritrditi stališču vložnika zahteve, da ima obsojenčevo ravnanje zakonske znake kaznivih dejanj prikrivanja ali pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja.

Kaznivo dejanje tatvine oziroma velike tatvine je premoženjski delikt, pri katerem je storilčevo ravnanje usmerjeno v protipravno prilastitev tuje premične stvari, medtem ko je v 225. členu KZ sankcioniran neupravičen vstop v informacijski sistem v izvršitvenih oblikah, predpisanih v prvem in drugem odstavku te določbe, storilec pa pri tem ne zasleduje pridobitve premoženjske koristi oziroma prilastitve premičnih stvari. Vdor v tuje bančne račune v sistemu on-line bančništva sam po sebi sicer lahko predstavlja neupravičen vstop v informacijski sistem banke, vendar v obravnavanem primeru pomeni le način izvršitve kaznivega dejanja velike tatvine, ki je omogočil protipravno prilastitev denarja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega Š.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Ker je po podatkih kazenskega spisa obsojenec brez zaposlitve in premoženja, ga je tudi Vrhovno sodišče po določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 225/2008
• VSRS Sodba I Ips 25261/2010-151
• Sodba I Ips 218/2007