Sodba I Ips 453/2007

Jedro

Vprašanja, ki niso v zvezi z zadevo oziroma s predmetom obtožbe, mora predsednik senata prepovedati in s tem ne krši pravic obrambe.

Sodišče ni dolžno zapisnika o glavni obravnavi prevesti v jezik, ki ga v postopku uporablja obtoženec in mu ga vročiti.

Izrek

Zahteva obsojenega S.N. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 8.12.2006 obsojenega S.N. spoznalo za krivega kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena, goljufije po prvem odstavku 217. člena in ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena KZ ter mu določilo posamezne kazni od dveh do enega leta in šestih mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in tri mesece zapora. Po 49. členu KZ je obsojencu v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas, ki ga je od 10.6.2006 od 21.45 ure dalje prebil v priporu, po prvem odstavku 40. člena istega zakonika pa mu je izreklo stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let. Na podlagi šestega odstavka 250. člena KZ mu je odvzelo vse ponarejene vrednostne papirje. Odločilo je tudi, da je dolžan posameznim oškodovancem plačati priglašene premoženjsko-pravne zahtevke. Po prvem odstavku 95. člena KZ je obsojencu odvzelo pridobljeno protipravno premoženjsko korist v zneskih 22.149,00 SIT, 186.745,65 SIT in 225.987,00 SIT. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 70.000 SIT povprečnine. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 18.7.2007 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je dolžan plačati povprečnino v znesku 500 EUR.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer v začetnem delu ne navaja konkretnih kršitev zakona (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zahteva ne vsebuje konkretnega predloga, iz katerega bi bilo razvidno, za kakšno odločitev se zavzema njen vložnik. Navaja le, da pričakuje in upa, da bo Vrhovno sodišče njegovo pritožbo podrobno pretehtalo in ga povabilo na razgovor pred dokončno odločitvijo.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo pritožbo, ki jo je šteti kot zahtevo za varstvo zakonitosti, zavrne kot neutemeljeno. Po njenem stališču niso podane kršitve zakona, uveljavljane v zahtevi.

Predlog vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki v izjavi navaja, da Vrhovno sodišče detajlno prouči potek dogodkov in sojenja ter sprejme dokončno odločitev. Predlaga tudi, da se ga pred odločitvijo povabi na razgovor, v katerem bo opozoril na vse, kar je pisal, vse dokaze ima v pisni obliki.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti je predpisan v določbah 420. do 428. člena ZKP. V teh določbah ni predpisano, da Vrhovno sodišče obvesti obsojenca o seji, na kateri odloča o tem izrednem pravnem sredstvu in da je na njej lahko navzoč. Zato Vrhovno sodišče ni imelo podlage za postopanje, ki ga predlaga obsojenec.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba opozoriti na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na takšno določbo, ki strogo predpisuje meje preizkusa, mora vložnik zahteve ne le navajati zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč konkretno navesti, v čem naj bi bile podane kršitve zakona. Posplošenih navedb o kršitvah zakona ni mogoče preizkusiti. V primeru, ko vložnik zahteve uveljavlja razlog iz tretje točke prvega odstavka 420. člena ZKP, pa mora utemeljiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe.

Vrhovno sodišče preizkusi v okviru navedb zahteve le zakonitost oziroma nezakonitost pravnomočne sodne odločbe, ne pa tudi pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za uporabo kazenskega oziroma procesnega zakona. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP namreč zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato navedb, s katerimi obsojeni S.N. napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe, sploh ni mogoče upoštevati.

Kljub formalnim pomanjkljivostim vložene zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče obravnavalo tiste navedbe, iz katerih je mogoče sklepati na konkretne kršitve zakona.

Sodišče druge stopnje je sejo pritožbenega senata opravilo po določbah 378. člena ZKP. Iz zapisnika o opravljeni seji je razvidno, da je postopalo v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena. Sledilo je obsojenčevemu predlogu za ponovno branje obrazložitve prvostopenjske sodbe (zadnji odstavek na 16. strani), obsojenec pa je glede na vsebino zapisnika imel možnost dati svoja pojasnila. Obsojencu je bilo pojasnjeno, da sodišče druge stopnje ne opravlja glavne obravnave in da je namen njegove udeležbe v tem, da dopolni svoja pritožbena izvajanja, nakar je izjavil, da nima kaj novega dodati, če je temu tako.

Po določbi tretjega odstavka 378. člena ZKP lahko stranke na seji pritožbenega senata predlagajo, naj se v dopolnitev poročila preberejo posamezni spisi in lahko dajo potrebna pojasnila za svoja stališča iz pritožbe, ne da bi ponavljale tisto, kar je vsebovano v poročilu. Postopanje sodišča druge stopnje je bilo skladno s to določbo, ki ni bila kršena. Določba 320. člena ZKP ureja povsem drugačno procesno situacijo, ki se nanaša na splošen pravni pouk, podan po predsedniku senata obdolžencu pred začetkom glavne obravnave.

Ko vložnik zahteve graja razloge sodbe pritožbenega sodišča, s katerimi je utemeljilo presojo pritožbenih navedb, povezanih z zatrjevanimi kršitvami 1., 2., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ostaja na ravni posplošenih trditev. To velja tudi za navedbo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je "sodba nerazumljiva". Sicer pa je sodišče druge stopnje navedbe pritožbe, ki zadevajo navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka presodilo in svojo presojo tudi ustrezno obrazložilo. S presojo, ki jo je v zvezi s temi kršitvami sprejelo sodišče druge stopnje, soglaša tudi Vrhovno sodišče. Slednje velja tako glede razlogov v zvezi z izločitvijo predsednice senata sodišča prve stopnje kot tudi glede odločitve, s katero je bil zavrnjen predlog za izločitev dokazov (drugi odstavek 7. strani prvostopenjske sodbe in 5. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe na 5. strani). Kar zadeva grajo vložnika zahteve v zvezi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in nakazovanje, da jo sodišče druge stopnje napačno razlaga, je treba pojasniti, da teh kršitev sodišče druge stopnje ne preizkuša po uradni dolžnosti, temveč jih mora vložnik zahteve izrecno uveljavljati in jih pri tem konkretno opredeliti ter izkazati vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo pravice obrambe in njenim vplivom na zakonitost in pravilnost sodbe. Kot je razvidno iz razlogov sodbe, je pritožbeno sodišče presojalo te kršitve tako v formalnem kot tudi v vsebinskem pogledu v skladu s takšnim pojmovanjem.

Izhajajoč iz poteka tega kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje, kot je razviden iz podatkov kazenskega spisa, v tej zadevi sodišče ni opravljalo prepoznave obsojenca po določbah 242. člena ZKP. Gre za zaslišanje prič, ki so se v svojih izpovedbah opredelile tudi glede tega vprašanja. Sodišče pa je lahko v okviru proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) ocenilo izpovedbe tistih prič, ki so izpovedale, da so prepoznale obsojenca in na kakšen način (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 28.1.2003, št. I Ips 169/2000). Zato bi v ugotovljeni procesni situaciji bilo mogoče izpodbijati le presojo izpovedb zaslišanih prič, torej uveljavljati zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Poleg splošnih določb, ki zadevajo zapisnike (79. člen ZKP in nadaljnji) veljajo za zapisnik o glavni obravnavi tudi določbe členov 314. do 317. ZKP (85. člen). V zapisnik o glavni obravnavi se praviloma vpisuje bistvena vsebina njenega poteka (prvi odstavek 314. člena ZKP). Le izjemoma, če gre za posebno pomembne izjave, se vpišejo dobesedno. Po prvem odstavku 315. člena ZKP mora biti zapisnik končan na koncu zasedanja, podpišeta pa ga predsednik senata in zapisnikar. Stranke imajo pravico pregledati končani zapisnik in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njihov popravek (drugi odstavek 315. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki jih vložnik zahteve v bistvu ponavlja, pri presoji zatrjevanih kršitev in pomanjkljivosti izhajalo iz vsebine zapisnikov o glavnih obravnavah in utemeljeno sklepalo, da obsojencu ni bila preprečena pravica pregledati zapisnike in dati pripombe, povezane z njihovo vsebino. Zato tudi na podlagi navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče sklepati na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Na glavnih obravnavah je obsojencu bilo zagotovljeno spremljati potek le-teh s pomočjo tolmača za hrvaški jezik. V skladu s takšno ureditvijo procesne določbe (8. in 9. člen ZKP) ne predpisujejo, da je sodišče dolžno zapisnik o glavni obravnavi prevesti v jezik, ki ga v postopku uporablja obtoženec in mu ga vročiti. Po petem odstavku 128. člena ZKP ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete. Podatki o poteku tega kazenskega postopka, kot izhaja iz kazenskega spisa in kot je utemeljeno zaključilo pritožbeno sodišče, kažejo, da je obsojencu bilo omogočeno uresničevanje te pravice in da sodišče tudi v tem pogledu ni kršilo procesnih določb. Prav tako ni razvidno, da prevajanje na glavnih obravnavah ni bilo popolno in da je zaradi tega obsojencu bila onemogočena učinkovita obramba.

Obsojencu je bila po uradni dolžnosti postavljena zagovornica. Soglašal je, da ga v tem postopku zagovarja odvetnica M.M. (zapisnik o obsojenčevem zaslišanju z dne 11.6.2006). Po njegovem zaslišanju pred preiskovalno sodnico je zagovornica utemeljila negativno stališče do predloga okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora. Zoper sklep o odreditvi pripora je vložila pritožbo, prav tako je pritožbo vložila zoper sklep o uvedbi preiskave, ki je sicer bila pravnomočno zavržena kot nedovoljena. Takšna odločitev je bila sprejeta, ker je preiskovalna sodnica sklep o uvedbi preiskave izdala po drugem odstavku 169. člena ZKP, ki je postal pravnomočen 30.5.2006 po nabitju na oglasno desko. V preiskovalnem postopku je bila zagovornica navzoča pri zaslišanju treh prič. Iz zapisnikov o glavnih obravnavah sledi, da je zagovornica bila aktivna med izvajanjem dokaznega postopka s postavljanjem vprašanj zaslišanim pričam ter z dokaznimi predlogi. Zagovornica je bila navzoča tudi na seji senata pritožbenega sodišča. Zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornica ni vložila pritožbe, pač pa je to storil obsojenec sam.

Po določbi četrtega odstavka 72. člena ZKP sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje obsojenec ni zahteval razrešitve zagovornice in tudi ni seznanil sodišča, da mu ne zagotavlja učinkovite obrambe oziroma da so podane okoliščine, zaradi katerih bi jo sodišče bilo dolžno razrešiti. Nezadovoljstvo nad njenim postopanjem je izrazil šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, slednje pa ponovil v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornici očita, da je bila na glavni obravnavi neaktivna, ni reagirala na ravnanje tolmača, ni opozarjala predsednice senata, ki ni upoštevala obsojenčeve zahteve, da se mu dostavijo zapisniki in da je "skorumpirana". Vsebina zapisnikov o glavni obravnavi in posplošeni očitki vložnika zahteve v zvezi z odsotnostjo reakcij zagovornice, niso zanesljiva podlaga za zaključek, da je neredno opravljala dolžnosti zagovornika. Zagovornica sicer ni vložila pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar ta okoliščina za presojo njenega ravnanja ni odločilna. Posebej še, ker ob navedbah zahteve in ob dejstvu, da se je obsojenec sam pritožil, ne gre za situacijo, v kateri bi zagovornica kljub obsojenčevi zahtevi opustila to procesno dejanje. Obsojenčevo sklepanje na "skorumpiranost" zagovornice pa v podatkih kazenskega spisa nima nobene realne podlage. Iz teh razlogov se vložnik zahteve neutemeljeno sklicuje, da mu s postavljeno zagovornico ni bila zagotovljena pravica do učinkovite strokovne pomoči. S trditvami, da je zagovornica zapustila zaslišanje prič (očitno v preiskovalnem postopku), ker ni hotela biti navzoča, na takšen način pa dovolila sodnici, da vpliva na priče, da mu je v zaporu svetovala, da mora dejanje priznati ter da po obsojenčevi privolitvi pri tem ni vztrajala, da je prišla po priznanje in da jo je "prebral", izraža vložnik zahteve svoje mnenje, ki ga glede na pomanjkanje objektivnih okoliščin ni mogoče preveriti. Ker gre hkrati za navedbe dejanske narave, jih tudi ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obsojenec v zahtevi ponovno problematizira vprašanje njegove pravice do postavljanja vprašanj pričam na glavni obravnavi in tudi postopanje predsednice senata, ko je podajal zagovor na glavni obravnavi 4.12.2006. Presoja pritožbenega sodišča, da obsojencu ni bila kršena pravica postavljati vprašanj posameznim pričam in interpretacija poteka tistega dela glavne obravnave, na katerem se je obsojenec zagovarjal, temelji na vsebini zapisnikov o poteku glavnih obravnav. Poudariti je treba, da je glede na določbo drugega odstavka 334. člena ZKP predsednik senata dolžan paziti, da stranke in drugi upravičenci pričam ne postavljajo nedovoljenih vprašanj in vprašanj, ki niso v zvezi z zadevo oziroma s predmetom obtožbe. Takšna vprašanja mora predsednik senata prepovedati, če je vprašanje že bilo postavljeno pa prepovedati odgovor nanj. Predsednica senata je postopala v skladu s to določbo in kot je utemeljeno presodilo tudi sodišče druge stopnje se je njena prepoved nanašala na vprašanja, ki niso bila v zvezi z zadevo. Zato obsojenčeva pravica obrambe ni bila kršena.

Na glavni obravnavi 4.12.2006 se je obsojenec zagovarjal tako, da je prebral pisni zagovor, katerega fotokopija je postala del zapisnika o glavni obravnavi. Zagotovljen je bil tudi prevod zagovora. Iz zapisnika sledi, da je sodišče prve stopnje preložilo glavno obravnavo na 8.12.2006, ker zaradi poteka delovnega časa ni bilo mogoče opraviti prevoda pisnega obsojenčeva zagovora, ki je obsegal 10 tipkanih strani in eno lastnoročno pisano stran. Obsojenec je v dokazne namene predložil tudi različne listine ter revije. Na nadaljevani glavni obravnavi dne 8.12.2006 je tolmačica za hrvaški jezik predložila prevod obsojenčevega zagovora, ki je bil v celoti prebran in je sestavni del zapisnika, nato pa je obsojenec dodal še ustna pojasnila in predlagal izvedbo dodatnih dokazov. Takšen potek postopka na glavni obravnavi kljub v zahtevi izraženemu nezadovoljstvu z razlogi drugostopenjske sodbe, ne kaže na nezakonito postopanje sodišča.

Protispisnost, na katero se sklicuje vložnik zahteve, je podana, če sodišče v obrazložitvi sodbe v zvezi z odločilnimi dejstvi povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju z njihovo dejansko. Pri tem ni upoštevno vsako nasprotje, temveč mora biti to nasprotje precejšnje (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Navedbe, s katerimi zahteva utemeljuje to kršitev, ne omogočajo sklepanja, da gre za protispisnost, temveč za oceno dokazov, kot jo vidi njen vložnik.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov utemeljilo (drugi odstavek na 6. strani in v prvem odstavku na 7. strani prvostopenjske sodbe). Višje sodišče je tudi v tem pogledu presodilo pritožbene navedbe ter zavzelo stališče, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter da tudi ni bilo s tako odločitvijo sodišča prve stopnje kršeno pravno jamstvo iz tretje alinee 29. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izvedba predlaganih dokazov nepotrebna, ker so vsa odločilna dejstva bila ugotovljena že z izvedenimi dokazi ter jih povsem določno navedlo. Predlog za zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da ni razlogov za dvom v obsojenčevo prištevnost. V zvezi s tem je Višje sodišče v skladu z ustavno in sodno prakso utemeljilo, da je sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) v ugotovljenem položaju smelo zavrniti predlagane dokaze. V zahtevi obsojenec ponavlja razloge, ki so po njegovem stališču narekovali izvedbo predlaganih dokazov, pri čemer po oceni Vrhovnega sodišča njihove pravne relevantnosti ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti. Zaradi tega z odločitvijo sodišča ni bila kršena obsojenčeva pravica obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Navedbe zahteve v zvezi z nabitjem sklepa o uvedbi preiskave na sodno desko in v zvezi z zavrženjem zagovorničine pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave niso v zadostni meri opredeljene ter jih zato ni mogoče preizkusiti. Ni namreč dovolj jasno navedeno, s katerim konkretnim postopanjem in katere postopkovne določbe je pri tem kršilo sodišče prve stopnje in prav tako ni obrazloženo, ali in kako so te kršitve vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Glede na razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP ob takem nejasnem utemeljevanju ne zadošča sklicevanje na "napačno in protizakonito uporabo ZKP".

V kritiki zahteve, ki zadeva razloge, s katerimi je sodišče druge stopnje (točka 9. obrazložitve drugostopenjske sodbe) presodilo pritožbene navedbe glede očitkov, naslovljenih na predsednico senata in okrožnega sodnika M.G., na državnega tožilca oziroma državno tožilko ter zagovornico, tudi glede na siceršnjo neopredeljenost ni razvidna kršitev zakona, ki naj bi jo storilo sodišče. Nobenih pomislekov tudi ni v zvezi s presojo pritožbenega sodišča, da gre v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje glede datuma storitve dejanja, opisanega pod III. točka 7, za očitno pisno pomoto. Na to kaže tudi nadaljnja obrazložitev sodbe (drugi odstavek na 17. strani prvostopenjske sodbe). V tem delu sodišče našteva dokaze, na katere je oprlo krivdni izrek za to kaznivo dejanje in povsem določno in v skladu z izrekom na dveh mestih ugotavlja kot čas storitve 12.3.2004. Ni tedaj podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, medtem ko dejanskih ugotovitev v zvezi s tem dejstvom z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje je sodbo razglasilo 8.12.2006, predsednica senata je odredila vročitev pisnih odpravkov sodbe 21.3.2004 (list. št. 634). Glede na to sodba ni bila izdelana v roku, predpisanem v prvem odstavku 363. člena ZKP. Zagovornici je sodba bila vročena 28.3.2007, obsojencu pa 22.3.2007 oziroma 28.3.2007 (vročilnice na list. št. 634). Daljše pisanje sodbe kot je predpisano v navedeni zakonski določbi, je bilo očitno pogojeno z obsežnostjo in v dokaznem pogledu zahtevnejšo zadevo, kar je razvidno nenazadnje tudi iz obsega obrazložitve sodbe. Prekoračitev roka sicer predstavlja kršitev zakona, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ni bistvena, ker ni vplivala na zakonitost sodbe.

Z odločitvijo višjega sodišča je postala sodba pravnomočna in je ni mogoče več izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Zato sodba sodišča druge stopnje v takih primerih ne vsebuje pouka o pravici do pritožbe. Očitek vložnika zahteve, da mu višje sodišče ni dalo pravnega pouka in nakazovanje, da je "na to pozabilo iz sovraštva", je zaradi navedenega povsem neutemeljen.

Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve obravnavnih kaznivih dejanj. Po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP sodišče v tem primeru izreče, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki obsegajo tudi plačilo povprečnine (1. do 6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z navedenimi določbami, sodišče druge stopnje pa tudi v skladu z določbo prvega odstavka 98. člena ZKP. Zato je pravnomočna sodba tudi glede odločbe o stroških kazenskega postopka zakonita. Z navedbami, da je upokojenec, da je dolgo v priporu in da nima denarja, obsojenec uveljavlja okoliščine, na podlagi katerih se lahko po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Gre za dejanske okoliščine, povezane z odločitvijo o stroških kazenskega postopka, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Sicer pa sme po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP predsednik senata s posebnim sklepom oprostiti obsojenca povrnitve stroškov kazenskega postopka, če bi plačilo le teh ogrožalo vzdrževanje njega ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, pa se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločbe o stroških.

Vse ostale navedbe, s katerimi vložnik zahteve napada oceno posameznih dokazov, zlasti izpovedb prič in presojo njegovega zagovora, pomenijo v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in predvsem okoliščine, da mu je bila izrečena daljša zapora kazen, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 155/2009
• VSRS sodba I Ips 15991/2010-267
• Sodba I Ips 317/2006