<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 397/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.397.2005
Evidenčna številka:VS24071
Datum odločbe:08.11.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - opis kaznivega dejanja - sodba - sestavine sodbe - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - prepovedan prehod čez državno mejo - zakonski znaki kaznivega dejanja - hudodelska združba - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - pomoč - nedovoljen promet z orožjem - blanketna norma - protipravnost - odločba o kazenski sankciji - vštevanje pripora

Jedro

Če je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da se je obsojenec s sostorilcem, ki je organiziral ilegalni prehod tujcev iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo vnaprej dogovoril, da bo poskrbel za njihov prevzem, kar je tudi storil s tem, da se je za nadaljnjo pot in ilegalni prehod v Italijo dogovoril z drugim sostorilcem, je določno opredeljena obsojenčeva udeležba kot člana hudodelske združbe pri izvršitvi enega od več kaznivih dejanj po 311. členu KZ, storjenega v okviru združbe, in podrobnejše opredeljevanje organizacijske strukture hudodelske združbe ni potrebno. Obsojenčev prispevek je bil odločilen pri uresničevanju načrta spravljanja tujcev čez mejo in torej ni šlo zgolj za pomoč, ne glede na to, ali je pri tem neposredno sodeloval in ali je s tujci prišel v stik.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih J.L. in M.L. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati povprečnino, obsojeni J.L. 2.500 EUR, obsojeni M.L. pa 1.500 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani sta bila obsojena J.L. in M.L. spoznana za kriva: obsojeni L. kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ (točka I/1 prvostopenjske sodbe) ter kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ (točka IV); obsojeni M.L. pa nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ (točka I/1 in I/2) ter kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ (točka V). Obsojenemu L. sta bili za kaznivi dejanji določeni kazni eno leto in pet mesecev zapora ter šest mesecev zapora in izrečena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora, obsojenemu L. pa eno leto in devet mesecev zapora ter šest mesecev zapora in nato izrečena enotna kazen dve leti zapora. Obsojencema je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega obsojenemu L. 450.000 SIT povprečnine, obsojenemu L. pa 250.000 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbama zagovornikov obsojenih L. in L. deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu L. določeni kazni znižalo na eno leto in dva meseca zapora ter tri mesece zapora, enotno kazen pa na eno leto in štiri mesece zapora; obsojenemu L. pa je za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ kazen znižalo na dva meseca zapora, enotno kazen pa na eno leto in deset mesecev zapora. V ostalem je pritožbi njunih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih (in nerazveljavljenih delih) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenih J.L. in M.L. vložili zahtevi za varstvo zakonitosti: zagovorniki obsojenega L. zaradi kršitve kazenskega zakona, zagovornik obsojenega L. pa "skladno s 420. in 421. členom ZKP". Predlagajo, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa spremeni odločbo o kazenski sankciji (zagovorniki obsojenega J.), oziroma izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (zagovornik obsojenega M.).

Na obe zahtevi za varstvo zakonitosti je dne 3.1.2006 odgovorila vrhovna državna tožilka A.M., spec. in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi zavrže kot nedovoljeni, ker je izpodbijana sodba le delno pravnomočna (iz podatkov spisa izhaja, da je sodba med tem v celoti postala pravnomočna dne 6.9.2007) ali pa ju zavrne kot neutemeljeni, ker zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencema in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

I. K zahtevi zagovornikov obsojenega J.L.

1. Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona (6. točka 372. člena ZKP), ker sodišče druge stopnje obsojenemu L. v izrečeno kazen zapora naj ne bi vštelo tudi časa, prestanega v priporu, kar je bilo skladno s prvim odstavkom 49. člena KZ dolžno storiti. Ni dvoma, da je sodišče na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ dolžno všteti v izrečeno kazen zapora med drugim tudi čas, prestan v priporu in da prekršitev določb o vštevanju pripora in prestane kazni pomeni kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena ZKP. V obravnavani zadevi takšne kršitve zakona niso podane.

Sodišče prve stopnje je obsojenemu J.L. za kaznivo dejanje pod točko I/1 določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko IV pa kazen šest mesecev zapora ter mu izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo čas pripora od 27.11.2000 od 6.00 ure do 15.1.2002 do 14.50 ure. Sodišče druge stopnje (točka III izreka sodbe) je deloma ugodilo pritožbi zagovornikov ter obsojencu posamezne kazni znižalo na eno leto in dva meseca zapora ter tri mesece zapora, enotno kazen pa na eno leto in štiri mesece zapora, v ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zakon o kazenskem postopku predpisuje sestavine pisno izdelane sodbe, med drugim tudi sestavine izreka obsodilne sodbe (prvi odstavek 359. člena ZKP v zvezi s 364. členom ZKP). Iz teh določb izhaja, da predstavljata odločbi sodišča o kazenski sankciji in o vštetju pripora različni (samostojni) odločbi, z različnim pravnim temeljem. Zato so te kršitve v zakonu opredeljene tudi kot dva različna načina kršitev kazenskega zakona (5. in 6. točka 372. člena ZKP). Sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje posebej presoja vsako od navedenih kršitev materialnega zakona in tudi odloča o vsaki posebej, tako da bodisi spremeni ali potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Ob upoštevanju navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje s svojo odločbo poseglo zgolj v odločbo o kazni, ne pa tudi v odločbo o vštetju pripora. Slednjo je v celoti potrdilo, torej je ostala nespremenjena. To pomeni, da je bila obsojenemu L. s sodbo višjega sodišča zaporna kazen znižana, na podlagi nespremenjene in potrjene odločbe sodišča prve stopnje pa je bil v to kazen vštet tudi pripor v navedenem trajanju.

2. V zvezi s pravno presojo obsojenčeve udeležbe zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona (smiselno 1. točko 372. člena ZKP), ker obsojenec naj ne bi izpolnil nobenega od zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem in tretjem odstavku 311. člena KZ. Trdijo, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi med sostorilci obstajala hudodelska združba, katere temeljna značilnost naj bi bila, kot navajajo, natančna in vnaprejšnja razdelitev vlog med njenimi udeleženci, ki morajo delovati usklajeno v smeri istega cilja, to je izvrševanje določenih kaznivih dejanj. Po mnenju zagovornikov opisano dejanje teh značilnosti nima, saj ni jasno, kdo je združbo organiziral in vodil ter kdo je bil zgolj njen član ali pa le pomagač. Vložniki menijo, da gre v obravnavanem primeru zgolj za ad hoc dogovor med storilci o konkretnem kaznivem dejanju, pri katerem pa obsojeni L. naj ne bi izpolnjeval nobenih zakonskih znakov, niti naj ne bi imel odločilne vloge; storil je zgolj to, da je pri kaznivem dejanju, ki je bilo storjeno že prej s spravljanjem tujcev čez hrvaško - slovensko mejo, vnaprej obljubil in dal na razpolago sredstva (voznika in vozilo) za njihov prevoz od L. do Italije. Zato gre v opisanem primeru po mnenju zagovornikov kvečjemu za pomoč pri izvršitvi temeljne oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ, za katero pa je predpisana nižja kazen, sodišče pa sme pomagača kaznovati tudi mileje.

Pred uveljavitvijo novele KZ (KZ-B z dne 2.4.2004) je bila razlaga pojma hudodelska združba prepuščena doktrini in sodni praksi. S to novelo (ki v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj še ni veljala), pa je bila hudodelska združba opredeljena kot skupina najmanj treh ljudi, ki so se združili za izvrševanje kaznivih dejanj, za katere se sme izreči kazen več kot tri leta zapora (petnajsti odstavek 126. člena KZ). Pri razlagi pojma hudodelske združbe kot kvalifikatorne okoliščine pri posameznih kaznivih dejanj se sodna praksa pred uveljavitvijo novele ni bistveno razlikovala od kasneje sprejete zakonske opredelitve hudodelske združbe. Štela je, da hudodelsko združbo kot kvalifikatorno okoliščino povezujejo naslednji elementi: 1. najmanj tri osebe, 2. njihova povezanost zaradi izvrševanja kaznivih dejanj (po noveli KZ nad tri leta zapora) in 3. kot nujen pogoj, udeležba (v širšem ali ožjem smislu) pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Kar zadeva notranjo strukturo hudodelske združbe (v smislu položaja, notranjih razmerij in odgovornosti njenih članov) sodna praksa pojem hudodelske združbe tudi doslej ni razlagala tako ozko kot vložniki zahteve, ki izpostavljajo njeno čvrsto organiziranost, povezanost članov, notranjo hierarhijo in natančen načrt izvrševanja kaznivih dejanj. Za obstoj hudodelske združbe (v okviru obravnavane inkriminacije tretjega odstavka 311. člena KZ) zadošča združitev (začasna ali naključna) najmanj treh oseb, ki jih povezuje skupen namen izvršiti več kaznivih dejanj, pri čemer ni potrebno, da so konkretizirana oziroma natančno določena, morajo pa biti istovrstna. Stopnja organiziranosti takšne hudodelske združbe je lahko minimalna, omejena s tehnologijo konkretnih storjenih kaznivih dejanj, oziroma kolikor je nujno za skupinski kriminalni podvig več oseb, ki jih povezuje isti cilj. V subjektivnem pogledu ni potrebno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj. Nepomembno je tudi, kakšno vlogo je imel posameznik v notranji hierarhiji hudodelske združbe.

Vsako sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja v združbi ne pomeni nujno sostorilstva, lahko gre tudi za prispevek v obliki udeležbe v ožjem pomenu (pomoč, napeljevanje). Udeležba v pomenu sostorilstva se lahko kaže v dveh oblikah (25. člen KZ): bodisi v skupni izvršitvi dejanja, (kjer vsak sostorilec skupaj z drugim v celoti ali deloma izpolni zakonske znake kaznivega dejanja na podlagi delitve vlog in z zavestjo o skupnem delovanju), ali pa v drugačnem (odločilnem) prispevku h kaznivemu dejanju. Ta mora biti neposreden, dan v času storitve kaznivega dejanja in po svojih učinkih enakovreden izpolnjevanju znakov kaznivega dejanja, predvsem pa mora biti odločilen v tem smislu, da sostorilci brez njega ne bi mogli storiti kaznivega dejanja na način, kot se kaže v konkretnem primeru.

Pomoč kot najmanj intenzivna oblika udeležbe se bistveno razlikuje od sostorilstva. V objektivnem pogledu po tem, da dejanje pomoči ni odločilno pri izvršitvi kaznivega dejanja in da ne povečuje možnosti uspešne izvršitve. Pomeni zgolj dejavno podporo storilcu in ustvarja ugodnejše pogoje za izvršitev kaznivega dejanja. V subjektivnem pogledu pa pomoč pomeni sodelovanje pri tujem in ne pri svojem kaznivem dejanju, pri čemer naklep pomagača obsega zavest in voljo glede lastnega prispevka v sklopu tujega kaznivega dejanja.

Iz podrobnega in obsežnega opisa kaznivega dejanja (točka I/1-7) izhaja, da je enajst obsojencev, ki so se združili za izvrševanje takih kaznivih dejanj, iz koristoljubja storilo šest kaznivih dejanj (po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ) v različnih medsebojnih povezavah, pri čemer je vsak od njih imel vnaprej dogovorjeno vlogo, kot izhaja iz opisa posameznih kaznivih dejanj. Obsojeni J.L. je kaznivo dejanje, opisano pod točko I/1, storil skupaj s še petimi sostorilci. Bistvo kazenskopravnega očitka je v tem, da se je vnaprej dogovoril z D.Š., ki je organiziral ilegalni prehod petnajstih kitajskih državljanov iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo, da bo poskrbel za njihov prevzem, kar je tudi storil s tem, da je za nadaljnjo pot in ilegalni prehod v Italijo angažiral M.L., s katerim se je dogovoril o nadaljnji organizaciji ilegalnega prehoda beguncev iz Slovenije v Italijo. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja določno izhaja, da je bil obsojeni L. udeležen kot član hudodelske združbe pri izvršitvi enega od več kaznivih dejanj po 311. členu KZ, storjenega v okviru združbe. V opisu dejanja je združba kot kvalifikatorna okoliščina določno in primerno opredeljena, z vsemi potrebnimi elementi. Podrobnejše razčlenjevanje v smislu organizacijske strukture ter natančnega načrta njenega delovanja glede na navedena pravna izhodišča odločanja ni potrebno. Zato zahtevi, ko izpodbija obstoj hudodelske združbe v opisu kaznivega dejanja, ni bilo mogoče pritrditi. V tem smislu sta tako sodišče prve stopnje kot tudi višje sodišče pravilno ugotovili, da je bilo kaznivo dejanje, kot je opisano, storjeno v hudodelski združbi, torej v okoliščinah iz tretjega odstavka 311. člena KZ.

Nesprejemljivo je tudi pravno stališče zahteve, da obsojenemu J.L. glede na ugotovljena dejstva ni mogoče očitati sostorilstva v hudodelski združbi, pač pa kvečjemu pomoč k storitvi kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. člena KZ.

Kaznivo dejanje po drugem odstavku 311. člena KZ (veljavnem v času storitve kaznivega dejanja) stori, kdor se ukvarja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije ali kdor iz koristoljubnosti spravi drugega čez mejo ali spravi čez mejo več oseb. Če kdo dejanje stori kot član združbe za izvrševanje takih dejanj ali če je bila s tem dejanjem pridobljena velika premoženjska škoda, gre za kaznivo dejanje po tretjem odstavku citirane določbe.

Sodna praksa je besedni zvezi "spravljanje čez mejo" v okviru dovoljene jezikovne razlage dala širši pomen; opredelila ga je kot vsako prizadevanje oziroma posredovanje pri prehajanju meje Republike Slovenije iz države ali v njo. Med takšna ravnanja je denimo štela organizacijo oziroma vodenje preko meje, organiziranje prevoznih sredstev in voznikov, prevažanja preko ozemlja države do kraja prestopa meje, itd. V primeru več udeležencev, ki skupaj izvršujejo kaznivo dejanje, sodna praksa ravnanje ostalih, ki ne delujejo pri neposrednem spravljanju tujcev čez mejo, obravnava bodisi kot pomoč ali kot sostorilstvo, če gre za njihov odločilen prispevek (25. člen KZ) oziroma glede na krajevne in časovne okoliščine za nujen sestavni del nezakonite dejavnosti, ki obsega tako vstop tujcev v državo kot tudi prevoz in izstop iz države, brez katere načrtovanega kriminalnega podviga ne bi bilo mogoče uresničiti.

Sodišči prve in druge stopnje sta glede pravnega vrednotenje obsojenčeve udeležbe navedli prepričljive razloge in skladno s predstavljenim pravnim okvirom odločanja v tej odločbi pravilno ugotovili, da je bil obsojenčev prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja v okviru hudodelske združbe (točka I/1) glede na ugotovljene okoliščine odločilen pri uresničevanju načrta spravljanja tujcev čez mejo in da torej ne gre zgolj za pomoč, kot trdi zahteva. Pri tem ni pomembno, ali je obsojeni J.L. pri spravljanju tujcev čez mejo neposredno sodeloval ali če je z njimi prišel v stik. Nestrinjanje vložnikov zahteve z oceno višjega sodišča, da je obsojenec s potrditvijo prevzema "pokrenil celotno akcijo", pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je zato neupoštevno. Kršitve kazenskega zakona, ki jih v zvezi s pravno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja uveljavlja zahteva, po navedenem niso podane.

3. V zvezi s kaznivim dejanjem nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ (točka IV), zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona (smiselno 1. točke 372. člena ZKP), ker opis naj ne vseboval vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. V opisu, ki je blanketna določba, po navedbah zahteve ni konkretizirano, na kakšen način oziroma pod kakšnimi pogoji je omejen promet orožja in streliva, ki naj bi ga obsojenec hranil in v čem je podana obsojenčeva kršitev zakona oziroma protipravnost njegovega ravnanja. Zgolj sklicevanje na 9. člen Zakona o orožju (ZOro) po mnenju vložnikov ne zadošča.

Zahteva pravilno ugotavlja, da je določba 310. člena KZ blanketna kazenskopravna norma, to je predpis, ki ga dopolnjuje predpis drugega pravnega področja. Točneje, v tem primeru gre za tako imenovano "tiho" blanketno normo, za katero je značilno, da se le smiselno sklicuje na pojme, ki so podrobneje urejeni z drugimi pravnimi prepisi in imajo praviloma v celotnem pravnem sistemu enak pomen, razen, če njegov pomen za kazensko pravo ne določa posebna razlagalna norma (126. člen KZ).

V obravnavanem primeru je protipravnost obsojenčevega ravnanja utemeljena z očitkom, da je ravnal (hranil orožje in strelivo) v nasprotju s predpisi, ki določajo, kdaj je promet orožja omejen. Ugotovljeno je, da je hranil strelno orožje in strelivo, ne da bi imel dovoljenje pristojnega organa za posest orožja in streliva, čeprav to zahteva 9. člen ZOro (v povezavi s še nekaterimi drugimi določbami, kot npr. 12. člen in 19. člen istega zakona), ki na ta način omejuje promet orožja. Glede na naravo obravnavane kazenskopravne določbe konkretizacija protipravnosti (z dejstvi in okoliščinami) v opisu dejanja ni potrebna. Praviloma se izrazi iz abstraktnega (zakonskega) dejanskega stanu, kot so npr. "protipravno", "neopravičeno", "brez privolitve", itd. v opisu ne konkretizirajo, ker ne gre niti za izvršitveno dejanje, niti za prepovedano posledico, in ker se šteje, da že zakonski pojmi jasno in določno označujejo te prvine zakonskega opisa kaznivega dejanja. Pač pa je treba v razlogih sodbe, na primer z navedbo predpisa in njegovih posameznih določb ter dejstev in okoliščin pojasniti vsebino takega očitka v konkretnem primeru.

Ugotoviti je treba, da v obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja, v katerem je trditev o protipravnosti obsojenčevega ravnanja podkrepljena še z navedbo konkretne zakonske določbe, v celoti zadosti uveljavljenim procesnim standardom za konkretizacijo opisa. Pri tem je treba upoštevati, da je protipravnost obsojenčevega ravnanja v prvostopenjski sodbi tudi primerno obrazložena, sodišče druge stopnje pa je takšno presojo ocenilo kot pravilno. Zato tudi v tem primeru uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana.

II. K zahtevi zagovornika obsojenega M.L.

1. Zagovornik (enako kot v pritožbi) navaja, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP), ker dejanje, opisano pod točko I/1, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 311. člena KZ. Trdi, da obsojenec naj ne bi storil nobenega dejanja, ki pomeni uresničevanje zakonskih ali naravnih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, pač pa je bil s strani obsojenega J.L. zgolj angažiran za organizacijo nadaljnjega prehoda tujcev iz Republike Slovenije v Republiko Italijo.

Iz podrobnega opisa kaznivega dejanja (točka I/1), v katerem so natančno opredeljene vloge šestih sostorilcev pri tem kaznivem dejanju, med drugim izhaja, da je obsojeni J.L. za organizacijo skrivališča, prevoza do slovensko - italijanske meje ter ilegalnega prehoda tujcev angažiral M.L., da se je z njim tudi sestal in se dogovoril, da jih bo v Ljubljani prevzel, jih (z neugotovljenimi osebami in vozili) odpeljal proti Republiki Italiji in jim omogočil ilegalni prehod; do tega pa ni prišlo, ker je policija vozilo z begunci med prevozom ustavila, o čemer je obsojeni J.L. obsojenega M.L. tudi obvestil.

V točki I/2 obrazložitve te odločbe (v zvezi s pravno opredelitvijo udeležbe obsojenega J.L.) je bil pojasnjen pravni okvir za obravnavo posameznih oblik udeležbe (sostorilstvo, pomoč) in načina izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja v okviru hudodelske združbe, kar vse je relevantno tudi za odločanje o tej zahtevi za varstvo zakonitosti.

Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je bil obsojeni M.L. v zvezi s spravljanjem čez mejo 15 državljanov Republike Kitajske zadolžen za njihov prevzem, organizacijo skrivališč, prevoze in nadaljnje spravljanje v Republiko Italijo. Vse je to je bilo dogovorjeno v okviru delovanja hudodelske združbe, kjer so bile vloge posameznih sostorilcev vnaprej opredeljene. Ravnanje obsojenega L. presega pomen psihične podpore pri storitvi kaznivih dejanj drugih, gre za aktivno ravnanje (sestajanje s sostorilcem, dogovarjanje, medsebojno obveščanje med izvrševanjem kaznivih dejanj), ki je pomenilo, kot je pravilno ugotovila izpodbijana sodba, odločilen prispevek pri nezakonitem spravljanju tujcev v Republiko Slovenijo in iz nje. Glede na takšno obliko sostorilstva so neupoštevne navedbe zahteve, da obsojenec ni uresničil "nobenega zakonskega znaka" kaznivega dejanja, saj se mu to niti ne očita. V tem smislu pa je tudi že sodišče druge stopnje utemeljeno in argumentirano zavrnilo kot neutemeljene pritožbene navedbe obrambe, da opis dejanja ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja.

Zahteva sodišču druge stopnje tudi neutemeljeno očita nejasnost in nerazumljivost razlogov sodbe (in s tem bistveno kršitev določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), ko odgovarja na pritožbeni očitek o nejasnosti opisa kaznivega dejanja (drugi odstavek na 7. strani sodbe). Razloge sodbe sodišča druge stopnje je mogoče razumeti le v pomenu, da opis dejanja, kljub temu, da je "na prvi pogled res nekoliko težje razumljiv", in da bi lahko bil tudi boljši, zato še ni nerazumljiv in da takšen kot je tudi ne vpliva na "jasnost in razumljivost" opisov ravnanj obtožencev.

Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko enako procesno kršitev uveljavlja tudi iz razloga, ker naj bi višje sodišče v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje in brez dokazne podlage sklepalo na pristanek M.L. in ugotovilo, da ta ni sporen. Izpodbijana ugotovitev sodišča druge stopnje pomeni zgolj logičen sklep na podlagi znanih in ugotovljenih dejstev, to je telefonskega pogovora, v katerem je obsojeni J.L. Obvestil M.L., da je zadeva propadla, in da naj to sporoči naprej. Sicer pa si je že pojmovno težko predstavljati (uspešno) angažiranje nekoga brez njegovega pristanka.

Iz smiselno enakih razlogov je treba zavrniti tudi zagovornikovo problematiziranje razlogov sodišča druge stopnje "da je možno, da je obdolženec uporabljal (za dogovarjanje z drugimi) kak drug neidentificiran telefon, da se je o tem dogovarjal osebno ..., ali pa uporabil kako drugo komunikacijsko sredstvo". Sodišče druge stopnje namreč izrecno poudarja, da ugotavljanje tovrstnih komunikacij obsojenega M.L. z drugimi ni predmet kazenskega postopka, da je takšno dogovarjanje potekalo, pa sodišče zopet logično sklepa na podlagi naročila J.L. M.L., da naj o propadli zadevi obvesti naprej. V navedeni obrazložitvi ni nikakršnega odmika od temeljnih načel kazenskega prava (v smislu dokazovanja odločilnih dejstev), kot zatrjuje vložnik zahteve.

Zagovornik uveljavlja tudi kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena s kritiko opisa kaznivega dejanja, ki pa je tako splošna oziroma nekonkretizirana, da je ni mogoče preizkusiti.

Vse ostale navedbe zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/1 sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jih Vrhovno sodišče ni preizkušalo.

Iz enakih razlogov Vrhovno sodišče tudi ni preizkušalo utemeljenosti zahteve v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/2. Zagovornik namreč tudi v tem delu, četudi se sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, neprikrito izpodbija zgolj ugotovljeno dejansko stanje, na katero je Vrhovno sodišče vezano, saj se izrecno zavzema za izrek oprostilne sodbe po načelu in dubio pro reo.

Po vsebini enak nedovoljen razlog, ki sega na področje dejanskega stanja, zagovornik uveljavlja tudi, ko sodišču očita, da je zaporna kazen za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po 310. členu KZ (točka V) "prehuda in preoster ukrep", da pomeni odstop od siceršnje sodne prakse, in da bi sodišče moralo uporabiti institut dejanja majhnega pomena (14. člen KZ), glede na to, da obsojenec še ni bil kaznovan. S tem v zvezi je sodišče druge stopnje zavrnilo enake pritožbene navedbe zagovornika, izpostavilo okoliščine tega kaznivega dejanja in ocenilo, da ne gre za dejanje majhnega pomena; kot je mogoče sklepati iz obrazložitve sodbe iz razloga, ker ugotovljena dejstva ne dosegajo objektivnih in subjektivnih meril, ki so pogoj za uporabo instituta dejanja majhnega pomena.

Ker zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojencev, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema ter trajanja in zamotanosti postopka.


Zveza:

ZKP člen 359, 359/1, 364, 371, 371/1-11, 372, 372/1-1, 372-6, 420, 420/2.KZ člen 25, 27, 49, 49/1, 126, 126/15, 310, 310/1, 311, 311/2, 311/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjg1Mg==