zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Na naših spletnih straneh uporabljamo naslednje vrste piškotkov:
  • Sejni piškotki (sodisce_utf8): služijo za shranjevanje začasnih informacij.
  • Google Analytics (__utma, __utmb, __utmc, __utmz, __utmv):služijo za anonimno zbiranje podatkov in poročanje o uporabi spletišča brez prepoznavanja posameznih obiskovalcev.
  • hideECLI : piškotek beleži, ali se pri dokumentih sodne prakse prikazuje identifikator ECLI.
  • __stid, __uset: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, ki doda možnost uporabe družbenih omrežij.
  • UID, UIDR: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, in so povezani s scorecardresearch.com ki meri število uporabnikov sharethis.com vtičnika.
  • important-automatic, important-stuff-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikaza pomembnih sporočil.
  • help-show: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja pomoči.
  • system-messages-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja sistemskim obvestil.
  • YouTube (PREF, VISITOR_INFO1_LIVE, YSC,..): služjo za beleženje stastisike ogledov, za sledenje preferenc uporabnikov in za razvrščanje oglasov povezanih z YouTube posnetki.
  • Google prevodi (PREF): služjo za beleženje, kako se vtičnik uporablja.


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS24066

Odločba:Sodba I Ips 83/2007
 ECLI:
Oddelek:Kazenski oddelek
Datum seje senata:06.12.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - predkazenski postopek - nedovoljen dokaz - zaseg predmetov - pravica do zasebnosti - ogled - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nadaljevano kaznivo dejanje - neupravičen promet z mamili - obstoj kaznivega dejanja - pregled prevoznih sredstev - kolektivno kaznivo dejanje - preiskava vozila - pooblastila policije
Zveza:ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/2, 164, 164/2, 215, 215/6, 220, 371, 371/1-8, 372, 372-1.KZ člen 196, 196/1.
JEDRO:
Pregled prevoznega sredstva obsega vizualno kontrolo in izključuje odpiranje, preiskovanje notranjih delov vozila in prtljage, odstranjevanje raznih avtomobilskih delov, prelaganje stvari in podobno. Storilec izvrši eno (kolektivno) kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ z enim ali več izvršitvenimi dejanji, ki so našteta alternativno.

IZREK:
Zahteva zagovornikov obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

OBRAZLOŽITEV:
Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.4.2005 obsojenega M.S. pod točko I/1 in 2 spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, pod točko II pa kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje je obsojencu po prvem odstavku 196. člena KZ določilo kazen dve leti zapora, za drugo pa po drugem odstavku 197. člena KZ eno leto zapora ter mu po 47. členu KZ izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora. Pogojnih obsodb, izrečenih obsojencu s pravnomočnima sodbama z dne 8.1.2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 9.4.2003 in Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 30.10.2002, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 3.9.2003 obsojencu ni preklicalo. Po četrtem odstavku 196. člena in po tretjem odstavku 197. člena KZ je obsojenemu M.S. odvzelo 858 tablet ecstasyja, po prvem odstavku 69. člena KZ pa tudi zaseženi prenosni telefon N., s pozivno kartico. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo tudi pritožbo zagovornikov obsojenega M.S. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu M.S. je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega M.S. zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navajajo, da je policija opravila preiskavo osebnega vozila G., ne da bi tako preiskavo odredilo sodišče z obrazloženo pisno odredbo, in obsojencu zasegla 857 tablet prepovedane droge - ecstasy. Poudarjajo, da vsebina PVC vrečke, ki se je nahajala na sovoznikovem sedežu in je bila nedvomno osebna prtljaga potnikov v vozilu, s prostim očesom policistom ni mogla biti vidna. Vložniki navajajo, da ima policija pravico in tudi dolžnost brez pisne odredbe zaseči predmete, ki so v povezavi s kaznivim dejanjem, na katere naleti pri izvrševanju službenih dolžnostih "s tehniko proste zaznave," vendar pa da konkretni življenjski primer nikakor ni tak. Po stališču vložnikov je zato policija s preiskavo vozila z zasegom PVC vrečke kršila obsojenčevo ustavno pravico iz 35. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Ker se sodba opira na tak dokaz, je po videnju vložnikov podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijana pravnomočna sodba o nezakoniti preiskavi vsebnosti PVC vrečke nima nikakršnih razlogov, zato je podana tudi bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prvotno kriminalno dejavnost so imeli policisti pod nadzorom, zato ni bilo nobene nevarnosti odlašanja, ki je podlaga za zaseg po 220. členu ZKP, ko policija postopa po 164. členu istega zakona. Obsojenčevi zagovorniki tudi poudarjajo, da je sodišče v napadeni pravnomočni sodbi napačno uporabilo materialno pravo, ker dejanje opisano pod točko I/1 prvostopenjske sodbe, ni kaznivo dejanje, saj da predstavlja pripravljalno dejanje h kaznivemu dejanju, opisanemu pod točko I/2 iste sodbe in ga zato ni mogoče samostojno obravnavati, niti sankcionirati. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornikov obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Obsojenčevi zagovorniki v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke navajajo, da je predlog nasprotne stranke v celoti neobrazložen. Vztrajajo pri navedbah v zahtevi in se zavzemajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je italijanska finančna straža dne 18.5.2000 naši policiji posredovala zaprosilo za mednarodno sodelovanje, iz katerega je izhajalo, da je njihov tajni policijski sodelavec na italijanskem ozemlju spoznal osebo z imenom A.R., z vzdevkom A., ki mu je ponujal v nakup večjo količino tablet ecstasyja (5 do 10.000 tablet). Pri tem je A.R. tajnemu policijskemu sodelavcu zaupal, da ga s tem mamilom oskrbuje dobavitelj iz Slovenije, ki naj bi imel celo svoj laboratorij za proizvodnjo tablet. Na podlagi omenjenega zaprosila je generalni direktor policije po 49. členu Zakona o policiji (ZPol) dne 23.5.2000 izdal dovoljenje za izvajanje tajnega opazovanja, na isti zakonski podlagi pa dne 29.5.2000 dovolil tudi uvedbo tajnega opazovanja zoper obsojenega M.S.. Okrožni državni tožilec v Kopru je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZKP dne 29.5.2000 dovolil, da policija izvrši enkraten navidezen odkup mamila MDMA - ecstasyja - predvidoma 3.000 tablet od M.S. in A.R. To dovoljenje je policija prevzela istega dne ob 10.15 uri. Da bi bili ti ukrepi odrejeni ali izvajani nezakonito, zahteva ne zatrjuje. Iz napadane pravnomočne sodbe je razvidno, da se je obsojeni M.S. dne 29.5.2000 ob 13.00 uri pred igralnico v Novi Gorici sestal s tajnima policijskima sodelavcema ter jima ponudil v prodajo 2.000 tablet ecstasyja po 10.000 italijanskih lir za tableto in jima je povedal, da ima možnost dobiti tablete pri svojem dobavitelju v Ljubljani ter jih še istega dne dostaviti v Koper. Tajni policijski sodelavec je ob 15.48 uri z obsojenčevega telefona prejel SMS sporočilo, da je obsojenec odpotoval v Ljubljano ter da se bosta slišala, ko pride v Koper. Okoli 19.00 ure je tajni policijski sodelavec prejel obsojenčev klic, da bo prišel približno ob 19.30 uri, okoli 20.00 ure pa se je obsojeni M.S. na parkirišče pred hotelom v Kopru pripeljal kot sopotnik v osebnem avtomobilu znamke G., katerega je vozil obsojeni M.P. Obsojeni M.S. je policijskega sodelavca vprašal, ali ima s seboj denar za nakup mamil, tajni policijski sodelavec pa njega, če ima ecstasy. Pri tem je obsojeni M.S. iz hlač potegnil PVC vrečko, v kateri je bila večja količina tablet oranžne barve, brez logotipa in tajnemu policijskemu sodelavcu povedal, da je v vrečki 1.000 tablet in mu nato izročil vzorec tablete, pri čemer so se dogovorili, da se ponovno dobijo čez 30 minut. Ob določenem času sta se obsojeni M.S. in M.P. vrnila na kraj, vendar do prodaje tablet ni prišlo, ker so ju policisti pred tem prijeli. Iz zapisnika o ogledu kraja izhaja, da je bila PVC vrečka, v kateri je bilo najdenih 857 tablet ecstasyja, na prednjem sovoznikovem sedežu osebnega avtomobila, kar potrjujejo tudi fotografije v albumu fotografij. Iz vsebine zapisnika o ogledu kraja je tudi razvidno, da so bila voznikova in sovoznikova vrata na osebnem avtomobilu, ko so pristopili policisti in pričeli z ogledom, odprta. O dogodku je bila obveščena dežurna preiskovalna sodnica L.D., vendar se je odločila, da ne bo opravila ogleda in je izvedbo tega procesnega dejanja prepustila policiji.

Po drugem odstavku 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih pravic in svoboščin ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Ravnanje sodišča, ki je v nasprotju s to določbo, je sankcionirano kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 11.12.2002, opr. št. I Ips 210/98, zapisalo, da je v takih primerih pri presoji zakonitosti ravnanja policije treba izhajati iz ustavnih določb, ki zagotavljajo nedotakljivost stanovanja in varstvo pravic zasebnosti, kot jo ureja Ustava. Po 36. členu Ustave je stanovanje nedotakljivo in nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje prostore ali druge tuje prostore niti jih ne sme preiskovati. Po stališču pravne teorije gre pri taki ureditvi le za teritorialno koncepcijo varstva stanovanja in drugih prostorov, kot širšega kroga zasebnosti, ki je vsakomur zagotovljena v 35. členu Ustave. Zasebnost je lahko ogrožena tudi z vdorom in preiskavo posameznikovega osebnega vozila. Zato je v šestem odstavku 215. člena ZKP predpisano, da se določbe tega in ostalih členov, ki se nanašajo na hišno preiskavo, smiselno uporabljajo tudi za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev. Pri presoji pravice do varovanega zaprtega prostora je zato treba izhajati tudi iz pravice vsakogar do razumno pričakovane zasebnosti. Za odgovor na vprašanje ali je za poseg policije v to pravico potrebna odločba sodišča, je odločilnega pomena razlikovanje med pregledom prevoznih sredstev, potnikov in prtljage, ki ga sme po drugem odstavku 148. člena ZKP opraviti policija na eni in (hišno) preiskavo vozila na drugi strani. Pregled prevoznih sredstev kot preiskovalno pravilo namreč ni identičen s preiskovalnim dejanjem preiskave stanovanja in drugih prostorov (hišno preiskavo). Hišna preiskava je preiskovalno dejanje, za katerega Zakon o kazenskem postopku predpisuje poseben formaliziran postopek, ki se razen v primerih, naštetih v 218. členu ZKP, opravlja na podlagi (predhodne) pisne odredbe sodišča. Razliko med tema dvema dejanjema je treba iskati v stopnji pregledovanja oziroma preiskovanja. Pregled obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta. Izključuje odpiranje in preiskovanje notranjih delov vozila in prtljage, odstranjevanje raznih avtomobilskih delov, prelaganje stvari in podobno. V naštetih primerih gre za preiskovanje in s tem za globlji poseg v posameznikovo pravico do zasebnosti, ki je dovoljen le na podlagi odredbe sodišča in pod pogoji, ki jih določa procesni zakon.

V konkretnem življenjskem primeru se je PVC vrečka s tabletami ecstasy nahajala na sovoznikovem sedežu, z ničemer pokrita ali zakrita in zlahka zaznavna s prostim očesom. Policija je na podlagi podatkov, ki jih je posredoval tajni policijski sodelavec, ne le vedela, da se oranžne tablete ecstasy nahajajo v PVC vrečki, ampak je bila ta vrečka prozorna, kar je razvidno iz fotografij in vsebine zapisnika o ogledu. Zato bi bil zaseg mamila zakonit, četudi bi ga policija po 220. členu ZKP zasegla ob pregledu vozila po drugem odstavku 148. člena ZKP. Glede na to, da se je preiskovalna sodnica odločila in s tem seznanila policijo, da ogleda ne bo opravila, so bili izpolnjeni tudi vsi pogoji iz drugega odstavka 164. člena ZKP, da je policija ogled opravila sama. Zato ni mogoče pritrditi vložnikom, da je šlo v konkretnem primeru za nezakonito preiskavo, kot pravno napačno pa je treba zavrniti tudi njihovo stališče, da v okoliščinah, kot so razvidne iz izpodbijane pravnomočne sodbe, policija vrečke z mamilom, brez odredbe sodišča ne bi smela zaseči. V pravnomočni sodbi so navedeni razlogi o vseh tistih odločilnih dejstvih, ki omogočajo presojo zakonitosti zasega 857 tablet ecstasyja obsojenemu M.S., ki ga je na ugotovljeni način opravila policija. Zato je treba trditve zahteve, da sta podani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeni.

Vložniki tudi ne morejo biti uspešni, ko glede dejanja, opisanega pod točko I/1 prvostopenjske sodbe, uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP; ker da dejanje tako kot je opisano pomeni zgolj pripravljalno dejanje za kaznivo dejanje pod točko I/2 iste sodbe in da ga zato ni mogoče samostojno obravnavati, niti sankcionirati. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi dejanji opisani pod točko I/1 in 2 opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena ZKP; kar je pravno napačno, saj gre v bistvu za eno (kolektivno) kaznivo dejanje. Zakonska dikcija pri tem kaznivem dejanju je taka, da so pri naštevanju izvršitvenih oblik uporabljeni nedovršni glagoli, pri čemer storilec izvrši eno kaznivo dejanje z enim ali več izvršitvenimi dejanji. Zaradi uporabljene konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja kazenski zakon v obsojenčevo škodo ni bil kršen, saj ostaja kriminalna količina enaka, enaka pa je tudi pravna opredelitev. Ni pa točno, kar pravijo vložniki, da dejanje opisano pod točko I/1 prvostopenjske sodbe nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, ampak da gre zgolj za pripravljalno dejanje. Ponujanje mamila na prodaj je namreč ena od alternativno naštetih izvršitvenih oblik storitve kaznivega dejanja iz prvega odstavka 196. člena KZ in bi bil M.S. zanjo lahko obsojen, četudi dejanja, opisanega pod točko I/2 sploh ne bi storil. Zato gre za dokončano, samostojno izvršitveno dejanje, v okviru kolektivnega kaznivega dejanja, ki vsebuje vse zakonske znake neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Kolikor vložniki trdijo drugače in na tej podlagi uveljavljajo navedeno kršitev kazenskega zakona, jim zato ni mogoče pritrditi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega M.S., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni M.S. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zamotanost zadeve, gledano z vidika odločanja v tej fazi postopka.

Bolj greši avtor kot storilec.
Plus peccat auctor quam actor.