<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 392/2007

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.392.2007
Evidenčna številka:VS24059
Datum odločbe:24.01.2008
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zagovornik - način obrambe - zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Če ima obdolženec zagovornika po pooblastilu, ne more uspeti z zatrjevanji, da je pravnomočna sodba nezakonita, ker je zagovornik opustil določena procesna dejanja oziroma zastavil napačno taktiko obrambe.

Izrek

Zahteva obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 4.5.2006 obsojenega D.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe z uporabo 2. točke 42. člena in 4. točke 43. člena KZ izreklo 150.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v skupnem znesku 138.523,60 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika C.L., odvetnika v L., kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 600 EUR.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni D.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da sodišče v dokaznem postopku ni obravnavalo dejstva, da ga je tistega dne M.S. pozval, naj pride po denar, prav tako se ni ukvarjalo z vprašanjem ali je bilo sploh mogoče, da bi zoper oškodovanca na ugotovljeni način izvajal nasilje, saj mu je ta prišel odpret vrata ograje, ki so približno 35 metrov oddaljena od hiše, ki jo je varoval tudi nemški ovčar. Izpostavlja, da ga je zagovornik zagovarjal v celoti napačno, da se počuti zavedenega, saj mu je zagovornik v fazi preiskave svetoval naj molči. Šele ko mu je bila vročena drugostopenjska sodba je spoznal, da je bila ta izdana na podlagi zavajanj in indicev, ne pa na podlagi dokazov. V postopku pred sodiščem je bilo v ospredju vprašanje obstoja dolga, popolnoma ob strani pa je ostalo ugotavljanje dejstev, ki bi kazala na uporabo groženj za njegovo izterjavo. Vložnik zahteva rekonstrukcijo dogodka na kraju samem, ker je sodišče v celoti sledilo izpovedbam M.S., ne da bi zato od njega zahtevalo kakršnekoli oprijemljive dokaze, da pa je verjelo priči A.S., ki je privilegirana priča, je skrajno neresno. Svojo trditev utemeljuje tudi s skico in posnetki dvorišča, ki jih je priložil k zahtevi. Zahteva predloga ne vsebuje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložnik pa jo je vložil tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Obsojeni D.V. se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni preizkusa po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti. To pa pomeni, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

S trditvami, da se sodišče v dokaznem postopku ni ukvarjalo z raziskovanjem dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o dokazanosti resne grožnje, kot zakonskega znaka kaznivega dejanja izsiljevanja, obsojenec uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za navedbo, da zahteva rekonstrukcijo dogodka na kraju samem in utemeljevanje svojih trditev s sklicevanjem na skico in posnetka dvorišča hiše, v kateri živi oškodovanec M.S. Obsojenčeve navedbe je mogoče razlagati zgolj kot izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, saj niti ne zatrjuje, da je te dokazne predloge podal v rednem postopku in da jih je sodišče zavrnilo ter na ta način prekršilo njegovo pravico do obrambe. Zahteve tudi ni mogoče razumeti, kot v odgovoru nanjo navaja vrhovni državni tožilec, to je, da obsojenec smiselno trdi, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj v izrednem pravnem sredstvu določno izpostavlja samo to, da se sodišče v dokaznem postopku z ugotavljanjem okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju resne grožnje sploh ni ukvarjalo. V tem obsegu zato zahteva uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Nova dejstva in novi dokazi so lahko le podlaga za morebitno vložitev zahteve za obnovo kazenskega postopka.

Zagovornik v kazenskem postopku ni zastopnik obdolženca, ki bi lahko namesto njega podal zagovor, priznal kaznivo dejanje ter se udeleževal procesnih dejanj tako, kot lahko pooblaščenec zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca opravlja procesno dejanje namesto stranke, ki jo zastopa. Zagovornik je strokovni pomočnik obdolženca, ki mu s svojim pravnim znanjem in izkustvom pomaga pri njegovi obrambi, hkrati pa je samostojen subjekt kazenskega postopka, ki ima po zakonu številne pravice in dolžnosti, ki jih izvršuje v korist obdolženca(1). V kazenskem postopku tožilec postavi obtožbeno tezo, ki se ji obramba zoperstavi z antitezo, sodišče pa v postopku, v katerem subsidiarno velja tudi instrukcijska maksima, odloči o obtožbi. Ugotavljanje utemeljenosti obtožbe je dinamičen proces v katerem tudi obramba glede na stanje stvari prilagaja procesno taktiko. Od odločitve sodišča v postopku je odvisno ali je bila pri tem uspešna, vendar le na podlagi naknadne presoje, da je bila taktika obrambe napačna, zakonitosti pravnomočne sodbe ne more izpodbiti. Če ima obdolženec zagovornika po pooblastilu, ne more uspeti z zatrjevanji, da je pravnomočna sodba nezakonita, ker je zagovornik opustil določena procesna dejanja oziroma zastavil napačno taktiko obrambe. Vložnik tudi ne pove, katero kršitev zakona uveljavlja z utemeljevanjem navedb s katerimi zavrača obrambo svojega zagovornika, ki da ga je, celovito gledano, v postopku zagovarjal napačno.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni D.V. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni D.V. po 98. a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 800 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, dejstvo in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za nezahtevno zadevo.

--- . ---

Op.št.(1):Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana 2004, stran 155


Zveza:

ZKP člen 67, 67/1, 420, 420/2, 424, 424/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjg0MA==