Sodba I Ips 407/2007

Jedro

Če se je priča na glavni obravnavi sklicevala na izpoved, ki jo je dala sicer kot obdolženec pred preiskovalnim sodnikom in jo na glavni obravnavi potrdila, sodišče lahko presoja njeno izpoved v celotnem obsegu. Taka odločitev bi lahko bila vprašljiva le, če se priča ne bi sklicevala na izpovedbo, dano v svojstvu obdolženca, ali v primeru, če bi šlo za pričo, ki je oproščena dolžnosti pričevanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.200 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 13.9.2005 obsojenega R.B. spoznalo za krivega kaznivih dejanj posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 52. člena KZ SRS in neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter mu določilo posamezni kazni šest let zapora ter eno leto in šest mesecev zapora in mu nato po prvem odstavku 48. člena KZ ob upoštevanju enotne kazni treh let in šestih mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 5.9.2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 13.4.2005 izreklo enotno kazen deset let zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je v to kazen vštelo čas odvzema prostosti in čas, ki ga je prebil v priporu. Po četrtem odstavku 196. člena in prvem odstavku 69. člena KZ mu je odvzelo 7,69 g heroina, 21 tablet metadona ter dva šiberna naboja kalibra 12/12 znamke W. Po drugem odstavku 96. člena KZ je obsojencu naložilo plačilo zneska 932.280 SIT, ki ustreza s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ doseženi premoženjski koristi. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 200.000 SIT povprečnine. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 31.1.2007 zavrnilo pritožbo obsojenca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati odločilo, da je dolžan plačati povprečnino v znesku 500 EUR. S sklepom pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrglo kot prepozno.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vložnik zahteve uveljavlja:

1. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker – se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo glede na resnost očitkov in neverjetno visoko kazen, izrečeno za časovno že zelo odmaknjeno kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe, z navedbami obrambe glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka; – navajanje pritožbenega sodišča, da brcanje oškodovanca v svoji izpovedbi poleg priče B.M. omenja tudi N.P., ne ustreza vsebini zapisnikov o izpovedbi te priče in ker je navedba, da priča V.Č. ni nikjer izpovedala, da bi slišala, da je nekdo izmed navzočih pred njenim blokom, ko je opazovala dogajanje, nekomu zagrozil, da če ne bo tiho, da ga bo ubil, v nasprotju z vsebino zapisnika o njeni izpovedbi; – izrek prvostopenjske sodbe v zvezi s kaznivim dejanjem posebno hude telesne poškodbe nasprotuje sam sebi, v uvodnem delu izreka je navedeno, da je obsojenec udaril R.K. dvakrat s plosko roko in dvakrat s pestjo v obraz ter ga najmanj dvakrat brcnil v zgornjo polovico telesa, tako da je ta padel, pri tem pa utrpel ......, v zaključku izreka pa, da je do poškodbe prišlo zaradi oškodovančevega udarca z zatiljem ob trdo podlago spričo padca po udarcih, zadanih mu v obraz in pa zaradi močne brce v desni temenski predel glave. Močna brca v desni temenski del glave pa v začetnem delu izreka ni navedena; – izrek sodbe je tudi v nasprotju z njenimi razlogi.

2. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZKP, ki predpisujejo, kdaj se smejo v postopku prebrati zapisniki o prejšnjih zaslišanjih in sicer s tem, ko je zagovore B.M. kljub nasprotovanju obrambe prebralo, predočilo za obsojenca obremenilne dele teh zagovorov priče M. in doseglo ob pomoči državne tožilke, da je slednji večkrat izjavil, da je ob podaji zagovorov govoril samo in izključno po resnici, takšno izpovedbo pa upoštevalo pri odločitvi.

3. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker način zaslišanja priče B.M., vsebuje elemente postopanja iz 11. člena ZKP.

4. Glede na izvedene dokaze obstaja resen dvom v pravilen zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem posebno hude telesne poškodbe, pri čemer vložnik zahteve obširno predstavi svojo presojo izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja dr. B.

V zvezi s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa z mamili zahteva očita izreku pravnomočne sodbe pod točko I/2a nesklepčnost, v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/2b pa uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da se sodba v tem delu opira na nedovoljen dokaz in sicer na hišno preiskavo, ki je bila opravljena v nasprotju z določbo prvega odstavka 216. člena ZKP. Po stališču zahteve je obsojencu bila kratena pravica, da je navzoč pri hišni preiskavi.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču z zahtevo uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji v izjavi nasprotuje stališčem vrhovnega državnega tožilca, povezanim z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter navaja razloge, zaradi katerih v zahtevi opozarja na ugotovitve izvedenca sodno medicinske stroke dr. J.B. V ostalem se sklicuje na navedbe zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pritožbo, ki jo je obsojenčev zagovornik vložil zoper prvostopenjsko sodbo zavrglo kot prepozno. Vložnik zahteve sicer ne izpodbija takšne odločitve pač pa dejansko nakazuje, da bi pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje moralo ugotoviti kršitve, na katere je opozorila obramba. Po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, po uradni dolžnosti pa jo preizkusi le v obsegu, ki je predpisan v 1. in 2. točki prvega odstavka in v drugem odstavku tega člena. Sodišče druge stopnje je opravilo preizkus v okviru navedb pritožbe, ki jo je vložil obsojenec. Izrecno pa je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da je preizkus prvostopenjske sodbe opravilo tudi v mejah 383. člena ZKP in da pri tem ni ugotovilo nikakršnih nepravilnosti. V dani situaciji sodišče druge stopnje ni postopalo nezakonito in zato tudi ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Prav tako ni utemeljena trditev glede protispisnosti v sodbi pritožbenega sodišča. Protispisnost je podana, če je v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe povzelo izpovedbo, ki jo je dala N.P. v preiskavi, v skladu z vsebino zapisnika o njenem zaslišanju (list. št. 120-121 in 301-304 v povezavi z izpovedbo na list. št. 653). Sodišče druge stopnje je ob presoji pritožbenih navedb glede okoliščine, povezane z obsojenčevim brcanjem oškodovanca, obrazložilo, da se izpovedba za obsojenca obremenilne priče B.M. ujema z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke dr. J.B., ki je glede odrgnin desno na temenu, na bradi, prsnem košu in krvavitev v oporku ugotovil, da so posledica brcanja v telo z obuto nogo. Na podlagi tega je presodilo, da ne držijo obsojenčeve pritožbene navedbe, da oškodovanca ni brcal in da mu je dal le dve klofuti ter da brcanje omenja v svoji izpovedbi tudi N.P. Ne gre tedaj za povzemanje izpovedbe priče N.P. v sodbi pritožbenega sodišča na način, ki bi omogočal zaključek o protispisnosti, temveč kvečjemu za zmotno oceno njene izpovedbe, ki ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Povsem enako velja za izpovedbo priče V.Č., ki v drugostopenjski sodbi sploh ni povzeta. Sodišče druge stopnje je presodilo, da iz izpovedbe te priče ni zaslediti, da je nekdo izmed navzočih pred njenim blokom nekomu zagrozil, da če ne bo tiho, ga bo ubil. Takšna presoja pa ni v nasprotju z zapisnikom o njenem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Glede moških, ki sta po njeni izpovedbi spremljala oškodovanca in ga pustila pred vhodom v stanovanjski blok, je pojasnila, da sta "prišla sama nazaj", šla do sosedove ograje ob parkirišču pred blokom in se pogovarjala. Takrat je slišala, da je eden dejal, da bo nekaj naredil in da bo šel sedet, nato je tega, ki je to rekel, videla, kako je sedel na klopco na vrtu pred blokom, drugi pa se je odpeljal. V kontekstu vseh ostalih dejanskih ugotovitev in zaključkov pa navedena okoliščina sploh ni odločilna.

Ni mogoče sprejeti stališča vložnika zahteve, da izrek pravnomočne sodbe v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe, nasprotuje sam sebi. Zaključni del opisa tega kaznivega dejanja vsebuje le prikaz obsojenčevih konkretnih ravnanj (oškodovančev udarec z zatiljem ob trdo podlago spričo padca po udarcih, zadanih mu v obraz in močna brca v desni temenski del glave), zaradi katerih je oškodovanec dobil poškodbe, ki so v vzročni zvezi z njegovo smrtjo. Takšen izrek ni v nasprotju s predhodnim opisom obsojenčevega ravnanja, v katerem se obsojencu očitajo udarci s plosko roko in s pestjo v oškodovančev obraz ter najmanj dvakratna brca v zgornjo polovico njegovega telesa. Ni tedaj podano takšno nasprotje v izreku samem, ki bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nespretnost ali ne povsem zadostna sistematičnost v opisu namreč ne pomeni zatrjevane pomanjkljivosti, posebej ne v tem primeru, ko je opis obsojenčevega dejanja opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami ter je iz njega dovolj jasno razvidna povezava med posameznimi ravnanji in povzročenimi posledicami.

B.M. je sodišče kot pričo zaslišalo na glavni obravnavi. Med ostalim je navedel, da je "o zadevi že govoril" in da "v celoti vztraja pri tistem, saj je že takrat povedal tako, kot je bilo". Na vprašanje, ali je govoril povsem po resnici, ko je bil prejšnjič v tej zadevi zaslišan kot obdolženec in kasneje kot obtoženec, je odgovoril pritrdilno. V zvezi s posameznimi okoliščinami inkriminiranega dogodka je B.M. odgovarjal tudi na vprašanja državne tožilke, zagovornice in predsednice senata in prav tako obsojenca. Ponovil je, da je o zadevi že izpovedal, govoril je tako, kot se je dejansko pripetilo in da je po tolikem času lahko že kaj zamešal. Iz zapisnika o glavni obravnavi (glavna obravnava dne 21.6.2005 in 28.6.2005) sledi, da je B.M. v pretežnem delu odgovarjal na posamezna vprašanja, deloma pa tudi ob predočenju njegove izpovedbe, ki jo je dal kot obdolženec pred preiskovalnim sodnikom. Okrožna državna tožilka je glede na vztrajanje B.M., da je zaslišan kot obdolženec govoril resnico, predlagala, da se prebere takšna njegova izpovedba. Obsojenčeva zagovornica je nasprotovala predlogu, menila, da za kaj takega ni pravne podlage, ker je B.M. bil zaslišan kot obdolženec in ni bil deležen pravnega pouka, ki je predpisan za priče in ker je na prejšnji glavni obravnavi izjavil, da se ne spominja, kaj je tedaj izpovedal. Predsednica senata je glede na razlike med izpovedbami priče in glede na izrecno izjavo, da je v svojstvu obdolženca govoril vse po resnici, prebrala zapisnik o njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. B.M. je nato izjavil, da "drži", kar je bilo prebrano.

Takšno stanje zadeve ne omogoča sklepanja, da gre za procesni položaj, ki ga predpisujejo določbe prvega in drugega odstavka 340. člena ZKP. V bistvu se je B.M. skliceval na izpovedbo, ki jo je dal kot obdolženec pred preiskovalnim sodnikom in jo na glavni obravnavi tudi potrdil. Sodišču prve stopnje, ki je v dani situaciji presojalo izpovedbo te priče v celotnem obsegu, ni mogoče pripisati nezakonitega postopanja. Odločitev sodišča bi lahko bila vprašljiva le v primeru, če se priča ne bi sklicevala na izpovedbo, dano v svojstvu obdolženca, ali v primeru, če bi šlo za pričo, ki je oproščena dolžnosti pričevanja (236. člen ZKP).

Zato po presoji Vrhovnega sodišča nista podani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi ne iz drugega odstavka istega člena. Sicer pa je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana le, če se sodba med ostalim opira na nezakonito pridobljene dokaze ali dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov. Določbe procesnega zakona ne predpisujejo izločanja zapisnikov o zaslišanju obdolžencev, ki so pozneje zaslišani kot priče, saj ne gre za nedovoljene dokaze. Glede na to ni mogoče sklepati na navedeno postopkovno kršitev, temveč bi lahko bila podana le bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ob predpostavki, da bi šlo za drugačno procesno situacijo, kot je ugotovljena v tej zadevi.

Za očitek, da je bila kršena določba 11. člena ZKP, po kateri je prepovedano izsiljevati od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v postopku priznanje oziroma kakšno drugo izjavo, ni podlage v podatkih kazenskega spisa. Iz poteka glavne obravnave namreč ni razvidno, da bi izpovedba B.M. bila posledica uporabe nedovoljenih sredstev ali nedovoljenega oziroma zavajajočega načina zasliševanja in s tem odločilnega vplivanja na svobodno voljo priče.

Po določbi 427. člena ZKP Vrhovno sodišče poseže v pravnomočno sodbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva. Po razlagi, sprejeti v sodni praksi in procesni teoriji, se vložnik zahteve ne more sklicevati, da v pravnomočni sodbi ali sklepu obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev in Vrhovno sodišče tudi ni zavezano, da posebej presoja in odgovarja na predlog, ki ga v tej smeri podajo stranke. Tudi sicer Vrhovno sodišče ne preizkuša celotnega dejanskega stanja, temveč le pravilnost tistih odločilnih dejstev, na katera se opira zakon, ki naj bi bil po navedbah zahteve kršen, pri čemer sme razveljaviti pravnomočno odločbo le, če ugotovi precejšen dvom.

Očitka, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, vložnik zahteve ni obrazložil. Zato te kršitve ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

V obsegu, v katerem vložnik zahteve napada presojo izvedenskega mnenja dr. B. in tudi presojo ostalih dokazov, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

V zvezi s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ vložnik zahteve opozarja na nesklepčnost izreka pod točko I/2a. V čem naj bi bila nesklepčnost in kakšno kršitev predstavlja, zahteva ne obrazloži. Trdi, da je izrek neverjeten in da ni dokazan, hkrati pa se sklicuje na oceno izpovedbe G.K., ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v prvem sojenju ter navaja, da v ponovljenem sojenju ni moglo preveriti izpovedbe, ker je umrl in je njegovo izpovedbo in izpovedbi prič I.K. ter M.K., ki sta tudi že pokojna, le prebralo na glavni obravnavi. V nadaljevanju pa očita sodišču prve stopnje, da je v tem delu popolnoma zmotno ocenilo izvedene dokaze. Glede na to in glede na obrazložitev, ki temu sledi, vložnik zahteve tudi v tem delu v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP napada dejanske zaključke izpodbijane sodbe.

Stališče zahteve, da se pravnomočna sodba glede kaznivega dejanja pod točko I/2b izreka prvostopenjske sodbe opira na nedovoljen dokaz in da je sodišče zato bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni sprejemljivo. Pri tem je namreč treba izhajati iz ugotovljenih procesnopravnih relevantnih dejstev in na tej podlagi razlikovati vstop kriminalistov v obsojenčevo stanovanje ter samo izvršitev odredbe o hišni preiskavi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (pri čemer se je oprlo tudi na obsojenčev zagovor), da so kriminalisti s preiskavo pričeli šele po prihodu prič, ki sta to dejstvo potrdili z zagotovilom, da kriminalisti obsojencu niso ničesar podtaknili, da sta zapisnik o preiskavi prebrali, preden sta ga podpisali. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem vprašanjem presodilo pritožbene navedbe ter zaključilo, da po pregledu spisovnih podatkov ni našlo nikakršnih nepravilnosti pri opravi tega preiskovalnega dejanja. Tak svoj zaključek je tudi obrazložilo.

Iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča je razvidno, da je poleg dveh prič pri preiskavi bil navzoč tudi obsojeni R.B., ki je zapisnik podpisal. V njem je tudi navedeno, da navzoče osebe, torej tudi obsojenec, na vsebino zapisnika niso imele ugovorov oz. pripomb. Glede na to in ob upoštevanju izpovedb kriminalistov, ni podlage za sklepanje, da med opravljanjem hišne preiskave obsojenec ni bil navzoč ter da je za to pravico bil prikrajšan (prvi odstavek 216. člena ZKP). Hišna preiskava je bila opravljena zakonito, zaradi česar ni podana v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega R.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP). Glede na podatke kazenskega spisa obsojenec sicer nima nepremičnega premoženja in tudi ni redno zaposlen, vendar po lastni izjavi ustvarja mesečno vsaj 2.000 EUR dohodka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 172/2008
• Sodba I Ips 451/2008
• Sodba I Ips 86/2007