Sodba I Ips 452/2007

Jedro

Napad v smislu kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, je vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe, ne le taka, ki je bila storjena z namenom "ogrozitve" uradne osebe; kaznivo dejanje se lahko stori z dvema alternativno določenima oblikama, z napadom ali z resno grožnjo z napadom, ne pa samo s kumulacijo obeh izvršitvenih oblik.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega V.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu V.K. zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 303. člena KZ izrečena kazen dveh mesecev zapora, plačila stroškov postopka pa je bil oproščen.

Zagovorniki obsojenca so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršitev kazenskega zakona, namreč določb prvega odstavka 303. člena KZ, vidijo v tem, da po njihovem stališču paznik v zaporu ni uradna oseba, paznik, ki spremlja obsojenca zunaj zavoda za prestajanje kazni zapora, ne opravlja nalog javne varnosti, saj je v 235. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) določeno, da pazniki opravljajo svoje naloge v zavodih, in da ravnanje obsojenca, ki je paznika le odrinil, ne pomeni napada v smislu 303. člena KZ, saj fizična sila ni bila uporabljena z namenom, da ogrozi uradno osebo. Obsojenec se v času dejanja ni zavedal, da je bil L.G. paznik v zaporu in naj bi opravljal naloge javne varnosti, zato dejanja ni storil naklepoma. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obliki krivde in tudi nima dokazne ocene izpovedb D.B. in O.K., pritožbeno navedbo o tej napaki sodbe sodišča prve stopnje pa je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo s trditvijo, da sodba vsebuje tako dokazno oceno.

Vrhovna državna tožilka navedbe v zahtevi ocenjuje kot neutemeljene. Po določbah 214. člena ZIKS so pazniki pooblaščene uradne osebe, ki po določbah 235. člena istega zakona med drugimi nalogami tudi spremljajo obsojence zunaj zavoda. Trditev zahteve, da obsojenec dejanja ni storil naklepno, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodba ima razloge o obsojenčevem direktnem naklepu in dokazno oceno izpovedb D.B. in O.K. in tudi za zaključek, da jima ne more slediti, ki je v povezavi z dokazano oceno izpovedbe L.G., ki jo je sodišče sprejelo.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva zagovornikov obsojenega V.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovorniki vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva prvenstveno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, namreč določb prvega odstavka 303. člena KZ na način, ki je predviden v 1. točki 372. člena ZKP, vendar neutemeljeno. Zmotno je stališče zahteve, da paznik v zavodu za prestajanje kazni zapora ni uradna oseba. Po določbah 3. točke drugega odstavka 126. člena KZ je uradna oseba tista, ki opravlja uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, katera ji daje zakon. Po izrecni določbi drugega odstavka 214. člena ZIKS so pazniki zavodov za izvrševanje kazenskih sankcij uradne osebe s posebnimi pooblastili in s posebno izkaznico (220. člen), dolžni so opravljati vse uradne naloge, čeprav se pri tem izpostavljajo življenjski nevarnosti (219. člen) so oboroženi in uniformirani (234. člen ZIKS). Njihova naloga je (med drugimi) tudi spremljanje obsojencev zunaj zavoda (prvi odstavek 235. člena ZIKS). Na podlagi teh določb je bil torej L.G. kot paznik v Zavodu za prestajanje kazni zapora L., v Oddelku N.m. pooblaščena uradna oseba, ko je spremljal D.B., ki je prestajal kazen zapora v tem oddelku od stavbe zaporov v Zdravstveni dom N.m.

Zahteva tudi nima prav, da paznik, ko spremlja obsojenca zunaj zavoda, ne opravlja nalog javne varnosti. Naloge javne varnosti niso opredeljene celovito ne v KZ ne v kakšnem drugem zakonu. Pomenijo zelo različne in široke ukrepe državnih organov, najpogosteje policije za preprečitev in obvladovanje pojavov, s katerimi se ogroža ali posega v pravno varovane pravice ljudi in njihovega premoženja, javni red in mir. Naloge policije za zagotavljanje javne varnosti so določene v 3. členu Zakona o policiji, naloge paznikov kot pooblaščenih uradnih oseb za zagotavljanja reda in discipline med izvrševanjem kazni zapora, ki je tudi ena od nalog javne varnosti za obvladovanje kriminalitete in prekrškov, pa v drugem odstavku 214. člena ZIKS. Po teh določbah pazniki opravljajo naloge varovanja in nadzora. Med take ukrepe spadajo tudi ustne odredbe paznikov za spoštovanje reda in discipline, po katerih se morajo obsojenci ravnati (prvi odstavek 86. člena ZIKS). Te naloge opravljajo pazniki tudi med spremljanjem obsojencev zunaj zavoda na podlagi prvega odstavka 235. člena ZIKS zaradi izvajanja zdravstvene dejavnosti po petem odstavku 59. člena istega zakona. Nadziranje in varovanje obsojencev med spremljanjem za izvajanje zdravstvene dejavnosti sta zato nalogi javne varnosti, ki ju je paznik L.G. opravljal kot pooblaščena uradna oseba, ko ga je obsojenec napadel.

Zahteva zmotno razlaga pomen izraza "napad" v prvem odstavku 303. člena KZ. Napad je vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe, ne le taka, ki je bila storjena z namenom "ogrozitve" uradne osebe, torej ko bi bil fizični napad hkrati z grožnjo. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 303. člena KZ se namreč lahko stori z dvema alternativno določenima oblikama, z napadom ali z resno grožnjo z napadom, ne pa samo s kumulacijo obeh izvršitvenih oblik.

S trditvami, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obliki obsojenčeve krivde, zahteva uveljavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar neutemeljeno: razlogi o obliki krivde so navedeni v četrtem odstavku na 4. strani sodbe.

S trditvijo, da sodba sodišča prve stopnje nima dokazne ocene izpovedb D.B. in O.K., zahteva uveljavlja kršitev določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP, da mora sodba navesti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, kar bi lahko bila bistvena kršitev postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, če bi vplivala na zakonitost sodbe. Toda trditev ni utemeljena. Sodba sodišča prve stopnje v tretjem in četrtem odstavku na 3. strani navaja, da tema pričama, ki sta potrdili zagovor, "ni poklonilo vere", ker je njima nasprotno izpovedbo L.G. ocenilo kot "prepričljivo in natančno".

S trditvami, da se obsojenec ni zavedal, da napada uradno osebo in da ta opravlja naloge javne varnosti, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev sodb, da se je obsojenec zavedal tudi teh okoliščin, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

V zahtevi za varstvo zakonitosti so zagovorniki tudi predlagali, da se izvršitev izrečene kazni odloži. Temu predlogu je ugodilo že sodišče prve stopnje, zato se Vrhovno sodišče o njem ni odločalo.

Po določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z neuspelo zahtevo za varstvo zakonitosti, po določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP pa lahko sodišče obsojenca oprosti plačila stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, če bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. V rednem postopku sta sodišči obsojenca oprostili plačila stroškov postopka, ker je nezaposlen in brez sredstev, dolžan pa je vzdrževati tudi tri mladoletne otroke. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugačnih premoženjskih razmer obsojenca ga je oprostilo plačila povprečnine tudi v tem postopku.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 391/2007
• Sodba I Ips 388/2007
• Sodba I Ips 129/2007