Sodba I Ips 160/2007

Jedro

Sodišču ni mogoče očitati pristranskosti zgolj zaradi tega, ker je izvedenstvo zaupalo izvedenki, ki je zaposlena na Centru za kriminalistično tehnične preiskave.

Če se z odločbo ustavnega sodišča pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, se določbe KZ in ZKP o zastaranju uporabijo le, če je kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila razveljavljena.

Institut nadaljevanega kaznivega dejanja bi bil v neskladju z načelom zakonitosti, če bi v škodo obdolženca spreminjal obseg inkriminacij oziroma njihov domet ter kaznovalni okvir do te mere, da obdolženec ne bi mogel predvideti, katera od njegovih dejanj bodo imela kazenskopravne posledice in kakšna grožnja s kaznijo spremlja taka ravnanja.

Izrek

I. Zahteva obsojenega E.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega E.K. se oprosti plačila stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3.10.2001, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.11.2006, je bil obsojeni E.K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odst. 217. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odst. 256. čl. KZ, zavrnjena pa je bila obtožba za kaznivo dejanje velike tatvine po tč. 3 1. odst. 212. čl. KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen 5 let in 2 mesecev zapora. Obsojenemu je bil izrečen tudi odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. Plačati mora tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. V njej predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijani sodbi okrožnega in višjega sodišča razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem v skladu s 423. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Višje sodišče je namreč pravilno ocenilo, da ni razlogov za izločitev sodnice J.Š., zbrani dokazi pa kažejo, da je obsojenec izvršil vsa očitana mu dejanja, kar je tudi v redu obrazloženo. Tudi stališče Višjega sodišča v zvezi z ugovorom zastaranja je pravilno, pa tudi druge kršitve ZKP in KZ, zatrjevane v zahtevi, niso podane.

B-I 4. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja vrsto očitkov. Izpodbijani sodbi napada iz naslednjih razlogov:a) iz razloga po 2. tč. 1. odst. 371. člena ZKP, ker naj bi na pritožbeni seji sodelovala višja sodnica J.Š., ki bi morala biti izločena, oziroma bi moral biti izločen celoten senat višjega sodišča, pri čemer naj bi višje sodišče kršilo tudi pravico do nepristranskega sojenja po 1. odst. 23. čl. Ustave Republike Slovenije (URS) in 1. odst. 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/1994; EKČP); b) zaradi kršitve pravice do obrambe z zagovornikom po lastni izbiri v pritožbenem postopku, kar po mnenju pritožnika predstavlja kršitev 1. odst. 12. člena ZKP, 22. člena URS, 1. in 2. alinee 1. odst. 29. člena URS in tč. 3 3. odst. 6. člena EKČP, ker sodišče ni razrešilo zagovornice, postavljene obsojencu po uradni dolžnosti, niti ni na sejo vabilo zagovornika, ki ga je pred sejo pooblastil sam obsojeni, s tem pa zagrešilo tudi kršitev po 3 tč. 1. odst. 371. člena ZKP, ker na pritožbeni seji ni sodeloval pooblaščeni zagovornik, pa bi moral; c) zaradi kršitev kazenskega zakona po 5. tč. 372. člena ZKP, ker višje sodišče pri izreku kazenske sankcije ni upoštevalo odloka predsednika republike o pomilostitvi z dne 26. aprila 2004; d) zaradi kršitve pravil o zastaranju, saj naj bi v času odločanja višjega sodišča pregon glede vseh obtožb absolutno zastaral; e) iz razloga po 8. tč. 1. odst. 371. člena ZKP, ker sta tako prvo kot drugostopenjsko sodišče svojo sodbo oprli na dokaze, ki so bili po vložnikovem mnenju pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma se sodbi že po določbah ZKP ne bi smeli opirati nanje, t.j. dokaz z izvedencem za grafološke preiskave pisav in dokumentov in dokaz z branjem strokovnega mnenja Centra za kriminalistično tehnične preiskave (CKTP, danes Center za forenzične preiskave) o identičnosti prstnih sledi; f) zaradi kršitve pravice do nepristranskega sojenja (23. člen URS), ker so o pritožbi odločali sodniki, ki so se seznanili z dokazi, na katere se njihova odločitev ne bi smela opirati; g) iz razloga po 11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izrek sodbe nasprotuje sam sebi, obstaja pa tudi precejšnje nasprotje med razlogi v sodbi; h) zaradi kršitev kazenskega zakona iz 1. tč. 1. odst. 372. člena ZKP, ker KZ ne določa kot kaznivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije oziroma nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin, s čimer je kršeno tudi načelo zakonitosti (28. člena URS); i) zaradi kršitve kazenskega zakona, ker naj bi sodišče napačno opredelilo kazniva dejanja goljufije po 2. odst. 217. člena KZ, ne pa po 1. odst. 217. člena KZ; j) zaradi kršitve prepovedi ponovnega sojenja v isti zadevi, ki naj bi jo prvo in drugostopenjsko sodišče zagrešili s tem, da sta obsojenca spoznali za krivega goljufije po 2. odst. 217. čl. KZ in ponarejanja listin po 256. členu KZ, pri čemer drugo predstavlja izvršitveno dejanje prvega, ki ga drugače niti ne bi bilo mogoče storiti; k) zaradi kršitev 22. in 29. člena URS, ker so bile oškodovanke A.G., P.H., A.M. in B.V. kot priče zaslišane zunaj glavne obravnave, ne da bi bil o tem obveščen obsojeni; l) ker so bile priče, navedene pod k) zaslišane s strani strokovnih sodelavk; m) zaradi kršitve pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe, ki naj bi jo storila sodišče, ker obsojencu v času pritožbenega roka ni omogočilo vpogleda v spis; n) zaradi kršitve pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe, ker višje sodišče sodbe obsojencu ni poslalo.

K točki a)

5. V zvezi z očitkom po a) vložnik zahteve navaja, da bi višja sodnica J.Š. morala biti izločena iz razloga po 5. tč. 39. člena ZKP, ki določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije v konkretni zadevi, "če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti." Višja sodnica J.Š. je namreč v isti zadevi že sodelovala pri izdaji sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27.9.2001, s katerim je višje sodišče zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika. Vložnik navaja, da bi se navedeni sklep lahko izpodbijal z zahtevo za varstvo zakonitosti, kar naj bi predstavljalo izločitveni razlog po 5. tč. 39. člena ZKP.

6. Navedbe, da je višja sodnica J.Š. sodelovala tako pri izdaji navedenega sklepa kot tudi pri izdaji izpodbijane sodbe, nedvomno držijo. Vendar pa vložniku ni mogoče pritrditi v delu, ko navaja, da je iz tega razloga podan izločitveni razlog po 5. tč. 39. člena ZKP. Omenjeni izločitveni razlog namreč preprečuje, da bi v postopku s pravnimi sredstvi v isti zadevi sodeloval sodnik, ki je že sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča (torej izpodbijani odločbi), ali pa da bi isti sodnik odločal o pritožbi ali zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločbo, izdano pri istem sodišču. Zadnje navedeni razlog, na katerega se sklicuje vložnik, pride torej v poštev le v primerih, ko je isto sodišče pristojno tako za izdajo izpodbijane odločbe kot tudi za odločitev v postopku s pritožbo oziroma zahtevo za varstvo zakonitosti (torej v primeru t.i. nedevolutivnih pravnih sredstev). Gre za primere, ko o pritožbi zoper odločbe, izdane pri okrožnem sodišču, odloča zunajobravnavni senat, oziroma ko vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločbe, ki jih je izdalo samo. Očitno je, da v situaciji, ki jo navaja vložnik, ne gre za omenjena primera, zaradi česar je višje sodišče ravnalo pravilno, ko zahtevi za izločitev iz tega razloga ni ugodilo.

7. Tudi očitku, da je višje sodišče z zavrnitvijo zahteve za izločitev višje sodnice kršilo pravico do sojenja pred nepristranskim sodiščem po 23. členu Ustave RS v zvezi s 1. odst. 6. čl. EKČP, ne gre pritrditi. Vložnik se v tem delu sklicuje na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Hauschildt v. Danska(1) in zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za bistveno podobno dejansko stanje, t.j. da je sodnica J.Š. zaradi njenega sodelovanja pri izdaji sklepa o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora imela pri odločanju o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo že vnaprej ustvarjeno mnenje (bila naj bi torej "psihološko okužena" v smislu odločbe Ustavnega sodišče Republike Slovenije (US RS) št. U-I-92/96-27, z dne 22.3.2002(2)), zaradi česar ni mogla nepristransko razsojati.

8. Dejstva, ki so bila pomembna v zadevi Hauschildt v. Danska, so naslednja (tč. 10-15 obrazložitve citirane sodbe): a) v predhodnem postopku pred danskimi pristojnimi organi je bil obdolženi priprt, pripor pa je bil večkrat podaljšan, pri čemer je o odreditvi in podaljšanju večkrat odločal isti sodnik; b) prav ta sodnik je predsedoval senatu sodišča prve stopnje, ki je odločalo o obtožbah zoper obdolženca in ga tudi spoznalo za krivega: c) v pritožbenem postopku je v senatu treh poklicnih sodnikov sodeloval sodnik, ki je v zadevi že sodeloval pri odločanju o zasegu pisem in druge dokumentacije obdolženega.

9. ESČP je vprašanje nepristranskosti sodišča presojalo s takrat že uveljavljenimi kriteriji subjektivnega in zlasti objektivnega testa, ki ju je sprejelo v zadevah Piersack(3) in De Cubber(4) in ki ju sprejema tudi slovenska sodna praksa. Ključno merilo, ki ga moramo v zvezi z objektivnim testom uporabiti, je merilo okoliščin, ki narekujejo (opravičljivo) bojazen pristranskosti sodnika v konkretni zadevi. Nedvomno je v tem pogledu pomemben tudi vtis, ki si ga o sojenju ustvari obdolženec. Vendar pa ta vtis - kot poudari EKČP v zadevi Hauschildt - ni nujno odločilen; odločilno je, da je mogoče bojazen pristranskosti objektivno utemeljiti (tč. 48-49 obrazložitve). Podobno stališče zavzame tudi US RS v zadevi št. U-I-92/96-27: "Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločiti nepristransko." V citirani zadevi pa ESČP poudari, da opisana dejstva in opisani način sodelovanja v kazenskem postopku sama zase še ne pomenijo, da o obtožbah ni sodilo nepristransko sodišče, pač pa je o tem potrebno soditi na podlagi okoliščin posameznega primera.

10. Pri presoji, ali je o obtožbi odločalo nepristransko sodišče, so v zvezi s prejšnjim sodelovanjem sodnika v zadevi pomembne naslednje okoliščine (tč. 50 in nasl. cit. zadeve):* vloga sodnika v zadevi;* narava vprašanj, o katerih sodnik odloča;* odsotnost posebnih okoliščin, ki bi vendarle - izjemoma - narekovale bojazen pristranskega odločanja.

11. Uvodoma velja poudariti, da se v obravnavani zadevi dejansko stanje bistveno razlikuje od okoliščin v zadevah De Cubber, Piersack in Hauschildt. V vseh citiranih zadevah so sodišča vprašanje (ne)pristranskosti sodnika presojala v kontekstu njihove udeležbe v postopku pred glavno obravnavo, na kateri so kasneje tudi sami odločali o obtožbi. V zadevah Piersack in De Cubber je bilo za sodišče odločilno, da je sodnik, ki je odločal o obtožbi na prvi stopnji, pred tem v isti zadevi že sodeloval kot preiskovalni sodnik oziroma kot tožilec. V zadevi Hauschildt pa je bilo za sklep o kršitvi pravice do nepristranskega sodnika odločilno, da v danskem postopku ni mogoče potegniti jasne ločnice med vprašanji, do katerih se mora opredeliti sodnik, kadar v predhodnem postopku odloča o priporu, in vprašanji, do katerih se mora opredeliti, kadar odloča o obtožbi (tč. 52 cit. zadeve). Višja sodnica J.Š. ni sodelovala pri odločanju na glavni obravnavi, v čemer se obravnavana zadeva bistveno razlikuje od citiranih odločb. Višje sodišče tako v zadevi ... kot tudi I Kp 144/2006 tudi ni samo ugotavljalo dejstev, pomembnih za odločitev o obtožbi, kar je naloga sodišča prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi. V obeh primerih je višje sodišče, v katerega senatu je sodelovala višja sodnica, odločalo na podlagi dejstev, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, bodisi tistih, ki so pomembna za sklep o podaljšanju pripora, bodisi tistih, ki so pomembna za odločitev o obtožbi. Že to po presoji Vrhovnega sodišča narekuje drugačno presojo v obravnavani zadevi.

12. V danem primeru je mogoče jasno ločiti med vprašanji, o katerih je odločala v zadevi ..., in vprašanji, o katerih je odločala v zadevi I Kp 144/2006. Odločanje o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po pravnomočnosti obtožnice, pri katerem je sodelovala višja sodnica J.Š., ki v splošnem in v okviru pritožbenih navedb obsega odločanje o nadaljnjem obstoju pogojev za pripor in pripornih razlogov, t.j. vprašanjih nujnosti pripora za zagotovitev varstva ljudi oziroma premoženja ali za zagotovitev nemotenega poteka kazenskega postopka, ne pa tudi presoje dokaznega standarda. Presoji utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita v obtožbi, je namreč namenjena faza ugovora zoper obtožbo, zaradi česar se smejo sodišča pri presoji utemeljenosti suma ob podaljšanju pripora po pravnomočni obtožnici praviloma nanjo tudi sklicevati.(5) V tem se njena vloga pri odločanju v postopku podaljšanja pripora še dodatno razlikuje od njene vloge pri odločanju o pritožbi zoper obsodilno sodbo v zadevi I Kp 144/2006. Obseg odločanja o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo na splošno, seveda v mejah preizkusa, lahko pomeni opredeljevanje tako do dejanskih kot tudi do pravnih vprašanj, od katerih je odvisna utemeljenost obtožbe, in s tem terja od višjega sodišča, da se opredeli do pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske sodbe. Pri tem zavzame tudi stališče o utemeljenosti obtožbe, česar pa, kot rečeno, v postopku podaljšanja pripora po pravnomočnosti obtožnice, ni dolžno.

13. In končno, kot merilo presoje nepristranskosti višje sodnice Š. je odločilno, da pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbah zoper sklep - torej tudi v zadevi ... - opravi preizkus le v okviru pritožbenih navedb, ne pa tudi po uradni dolžnosti (arg. 1. odst. 403. čl. ZKP), zaradi česar je v konkretni zadevi treba preučiti, v kolikšni meri je sodnica J.Š. sploh imela priložnost opredeljevati se do podobnih vprašanj, kot so se postavila pri odločanju o pritožbi zoper obsodilno sodbo. Iz pritožbe zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.9.2001 izhaja, da se pritožbene navedbe zagovornika nanašajo izključno na vprašanja obstoja pripornih razlogov in presoje sorazmernosti pripora. Višje sodišče se je torej pri odločanju o pritožbi smelo opredeliti le do teh vprašanj, specifičnih za odločanje v postopku o priporu in njegovem podaljšanju, ne pa tudi o vprašanjih, ki so sicer predmet odločanja o obtožbi.

14. Iz navedenih razlogov tudi ni mogoče sprejeti trditev, da je izločitev sodnice J.Š. - oziroma celotnega senata ter predsednika Višjega sodišča v L. - nujna iz razlogov, ki naj bi izhajali iz odločbe US RS št. U-I-92/96-27. Stališče, ki ga je sprejelo US RS v omenjeni odločbi je v tem, da ni ustavno skladen položaj, v katerem se lahko razpravljajoči sodnik seznani z obvestili - torej gradivom, zbranim v predhodnem postopku - ki bi morala biti izločena in se nanje sodba ne sme opirati, ker v okviru načela proste presoje dokazov ni mogoče zagotoviti, da bi spoznanje o vsebini takega gradiva ne bi vplivalo na proces odločanja (20. in 23. tč. obrazložitve cit. odločbe). Iz navedb zahteve v tem delu pa je razvidno le, da vložnik "psihološko okužbo" J.Š. utemeljuje z njenim ravnanjem v nasprotju s pravnimi stališči vložnika oziroma njegovem nestrinjanju z odločitvijo senata, v katerem je sodelovala (str. 10 zahteve), ter argumentom, da si je sodnica J.Š. pri odločanju o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora že vnaprej ustvarila mnenje o zadevi, nato pa to "prenesla" tudi na ostale člane senata. Ugotoviti velja le, da zgolj iz različnih pravnih mnenj stranke in sodišča oziroma odločitev, s katero se stranka ne strinja, ne moremo sklepati, da je sodnik ali sodišče ravnalo pristransko, medtem ko na posplošeno in nepojasnjeno trditev o "prenosu" psihološke okužbe na druge sodnike v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni mogoče odgovoriti. O relevantnosti predhodnega sodelovanja sodnika v isti zadevi pa se je sodišče že opredelilo zgoraj.

K točki b)

15. Očitek, da mu je bila kršena pravica do obrambe z zagovornikom, ki si ga sam izbere (1. odst. 12. člena ZKP, tč. c) 3. odst. 6. člena EKČP), vložnik utemeljuje z naslednjimi trditvami:* v postopku s pritožbo je bila obsojenemu po uradni dolžnosti postavljena zagovornica odvetnica N.V., * obsojeni se je želel braniti z zagovornikom, ki si ga je izbral sam, t.j. odvetnikom Z.K., * odvetnik K. je sprejel pooblastilo in o njem obvestil višje sodišče, * višje sodišče kljub temu ni razrešilo postavljene zagovornice in prestavilo pritožbene seje, pač pa je sejo izvedlo v navzočnosti obsojenca in postavljene zagovornice, vendar v nenavzočnosti zagovornika, ki si ga je obsojeni izbral sam (kar naj bi pomenilo absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka po 3. tč. 1. odst. 371. člena ZKP), * pri čemer obramba s strokovno pomočjo postavljene zagovornice ni bila ne dejanska ne učinkovita iz razlogov, ki jih je vložnik navedel v zahtevi.

16. S tem ravnanjem naj bi višje sodišče obsojencu preprečilo, da bi učinkovito uveljavljal pravico, da se brani z zagovornikom, ki si ga izbere sam, zaradi neučinkovite obrambe postavljene zagovornice in nemožnosti, da sam izbere zagovornika, ki mu zaupa, pa je bil postavljen tudi v neenakopraven položaj z nasprotno stranko. Po vložnikovem mnenju je pravica do proste izbire zagovornika časovno in tudi sicer neomejena.

17. Vrhovno sodišče se uvodoma pridružuje stališču US RS, ki je - med drugim v zadevi U-I-345/98(6) - sprejelo stališče, da določba 29. člena URS našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku z namenom zagotoviti poštenost sojenja pred neodvisnim sodiščem in jo je zato treba razlagati v povezavi z 22. in s 23. členom URS, s katerima je opredeljena temeljna pravica do poštenega sojenja. Pravna jamstva, ki so primeroma našteta v 29. členu URS, niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka, zaradi česar jih je nadalje treba razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku - ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, pa je odvisna od presoje postopka kot celote. Ustavno sodišče v nadaljevanju zavzame stališče, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistven element pravice do poštenega sojenja, katere namen je zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku, s tem da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom, ta pa bo praviloma (ne pa nujno) bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam in pričakovati je mogoče, da bo zagovornik, ki si ga obdolženec sam izbere, lahko bolje opravljal svojo funkcijo kot postavljeni zagovornik.

18. Glede na povedano je v obravnavanem primeru treba odločiti, ali je bila obsojencu kršena pravica do proste izbire zagovornika. Vendar pa ugotovitev, da kršitve v tem pogledu ni, še ne pomeni, da je bila obsojencu zagotovljena učinkovita obramba s postavljeno zagovornico, zaradi česar je treba presojati tudi to vprašanje.

Kršitev pravice do proste izbire zagovornika:

19. Kot ugotavlja že US RS v zadevi Up-204/99,(7) je primere, ko je obramba z zagovornikom nujna oziroma obvezna, ker je le na ta način mogoče vzpostaviti dejansko enakost strank v postopku, z vidika vprašanja, kdo izbere zagovornika, treba obravnavati drugače kot primere, ko obramba ni obvezna. V zadevi Croissant v. Nemčija(8) je ESČP jasno zavzelo stališče, da pravica do proste izbire zagovornika, kljub pomembnosti zaupnega odnosa med stranko in zagovornikom, ne more biti absolutna. Pravica do izbire zagovornika je omejena v primerih brezplačne pravne pomoči in v primerih, ko je obramba z zagovornikom, postavljenim po uradni dolžnosti, v interesu pravičnosti (torej tudi v primerih obvezne formalne obrambe). Četudi so v tem kontekstu sodišča dolžna upoštevati želje obdolženca glede izbire odvetnika, ki naj v takih primerih opravlja vlogo zagovornika, smejo ravnati zoper obdolženčevo voljo, če obstajajo zadostni relevantni razlogi, zaradi katerih je takšno ravnanje nujno in v interesu pravičnosti (tč. 29 obrazložitve).

20. Za oceno o pravilnosti ravnanja višjega sodišča so po presoji Vrhovnega sodišča pomembna naslednja dejstva:* Okrožno sodišče v Ljubljani je sklep o preiskavi v zadevi ... izdalo že dne 15.10.1997; * vložniku je bilo v postopku po uradni dolžnosti dodeljenih 5 zagovornikov (odvetnik B.D., z odredbo Okrožnega sodišča V Ljubljani z dne 9.10.1997; odvetnik D.D., z odredbo istega sodišča z dne 27.2.1998 v okviru pridruženega postopka, oba razrešena s sklepom na glavni obravnavi dne 6.4.2001, ker je vložnik sam pooblastil odvetnika; odvetnica T.A. z odredbo dne 29.7.2004 in razrešena z odredbo 1.9.2005 zaradi porodniškega dopusta; odv. A.S. z odredbo z dne 1.9.2005, razrešen z odredbo z dne 22.12.2005 zaradi okrnjenega zaupanja med vložnikom in odvetnikom, ker je že ob prvem stiku prišlo do konflikta; odvetnica N.V. z odredbo z dne 29.12.2005; * v postopku je vložnik v marcu 2001 sam pooblastil kot zagovornika: odvetnika R.C. (iz zapisnika o gl. obravnavi z dne 6.4.2001, list. št. 445), ta pa je po izdaji sodbe, s katero je bil vložnik spoznan za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, vložil odpoved pooblastila, prejeto pri prvostopenjskem sodišču dne 12.12.2001; * vložnik je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo v skladu s 1. odst. 378. čl. ZKP zahteval, da se ga o datumu pritožbene seje obvesti; * o pritožbeni seji v zadevi I Kp 144/2006 sta bila vložnik in njegova zagovornica odvetnica V., po obvestilu o njenem imenovanju za zagovornico z dne 5.1.2006, obveščena 20.10.2006 oziroma 27.10.2006, kot je razvidno iz vročilnic v spisu; * z zagovornico sta se sestala 7.11.2006, t.j. 9 dni pred sejo; do sestanka je - kot je navedel vložnik - prišlo šele po usklajevanju in njegovem prigovarjanju, saj ni bilo jasno, ali bo vložnika zastopala postavljena zagovornica osebno ali ne; vložnik navaja, da naj bi na tem sestanku izvedel, da se odvetnica V. ukvarja pretežno z davčnim pravom; * dne 14.11.2006, dva dneva pred razpisano sejo pritožbenega sodišča, je vložnik pooblastil odvetnika Z.K. za zastopanje v zadevi I Kp 144/2006, katerega pooblastilo je Višje sodišče v Ljubljani prejelo 15.11.2006, skupaj s prošnjo za preložitev pritožbene seje, ker je pooblaščeni zagovornik v istem terminu že vabljen na narok v drugi zadevi in ker čas od pooblastila do seje ne zadošča za pripravo obrambe na pritožbeno sejo; * dne 16.11.2006 je senat višjega sodišča opravil pritožbeno sejo, na kateri pooblaščeni zagovornik ni bil navzoč, čeprav je bil z datumom seje očitno seznanjen; * še pred pritožbeno sejo je vložnik predlagal, da senat preloži sejo, ker je pooblastil zagovornika odvetnika K., kateremu po lastnih besedah zaupa, medtem kot postavljeni zagovornici ne, in da senat razreši postavljeno zagovornico, ker naj bi bila njena obramba le "teoretična"; * prav tako pred začetkom seje je vložnik sporočil, da je med prekinitvijo seje med njim in zagovornico prišlo do konflikta, zaradi česar je zaupanje med njima porušeno, to pa naj bi bil dejanski razlog za njeno razrešitev; zagovornica pojasni, da z vložnikom ni v konfliktu, vložnikova ocena nezaupanja pa je stvar njegove presoje; na tej podlagi je senat zahtevo za razrešitev zagovornice zavrnil kot neutemeljeno; * na sami seji ne zagovornica ne obdolženi nista zahtevala dopolnitve poročila; zagovornica je senatu predlagala, da očitana dejanja obravnava posebej in ne v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, kar bi vodilo v sklep, da je pregon za posamezna dejanja zastaral; obdolženi se je z izvajanjem zagovornice strinjal.

21. Na podlagi omenjenih dejstev je treba skleniti, da višje sodišče ni ravnalo v skladu s 1. odst. 72. člena ZKP, ko ni razrešilo postavljene zagovornice. Vendar pa zgolj zaradi te opustitve še ni mogoče trditi, da je bila vložniku kršena pravica do obrambe. Posledica te kršitve višjega sodišča je namreč položaj, v katerem je imel vložnik dva zagovornika. To situacijo pa kaže presojati po 2. odst. 68. člena ZKP: če ima obdolženi več zagovornikov, se šteje, da je obramba zagotovljena, če v postopku sodeluje vsaj eden izmed njih.

22. Za presojo kršitve pravice do proste izbire zagovornika pa je pomembno, da višje sodišče zagovorniku, ki si ga je izbral vložnik, ni dalo možnosti, da je navzoč na pritožbeni seji, pri čemer bi moralo zagotoviti tudi ustrezen čas in možnosti za pripravo obrambe. Dejstvo, da je višje sodišče izvedlo pritožbeno sejo v navzočnosti postavljene zagovornice, ne pa tudi v navzočnosti izbranega zagovornika, pomeni, da višje sodišče pri zagotavljanju obrambe, ko je ta obvezna, ni upoštevalo osebnih želja obsojenca, pač pa je obsojenčevega zagovornika dejansko izbralo samo. Ravnanje višjega sodišča je torej v bistvenem podobno situaciji, ko sodišča pri imenovanju zagovornikov po uradni dolžnosti ravnajo zoper obdolženčevo željo, četudi je bila ta jasno izražena. Glede na to velja presoditi, ali so izpolnjeni kriteriji, ki jih je za dopustnost takega ravnanja oblikovalo ESČP v zadevi Croissant.

23. Pravica do proste izbire zagovornika bo v primeru obvezne formalne obrambe, ki se zahteva glede na določbo 3. odst. 70. čl. ZKP tudi v tem primeru, lahko omejena, če se s tem sodišče izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera (tč. 28 obrazložitve cit. sodbe). Sodišče bo torej ravnalo pravilno, če je ocenilo, da je obramba z zagovornikom brez upoštevanja volje obdolženca potrebna, da se izogne nepotrebnemu zavlačevanju postopka, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, kot so njegova zapletenost in trajanje postopka. Sodišče mora pri tem torej tehtati med omenjenimi interesi izvedbe konkretnega postopka in na drugi strani pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obdolženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe. Prav slednje je storilo višje sodišče, ko je na seji zavrnitev zahteve za razrešitev zagovornice utemeljilo, s tem, da so bile stranke o datumu seje obveščene pravočasno, v sodbi pa poudarilo tudi oceno zagovornice, da med njo in vložnikom ni prišlo do konflikta, hkrati pa sklenilo, da je vložniku zagotovljena ustrezna, kvalificirana obramba.

24. Ne da bi se sodišče opredeljevalo do razumnosti trajanja postopka velja poudariti, da je v obravnavanem primeru očitno, da je bilo potrebno o zadevi odločiti v čim krajšem času. Prav tako je treba upoštevati, da trajanja postopka ne gre skrajševati na račun učinkovite obrambe obdolženca, v funkciji katere je zaupen odnos med stranko in zagovornikom. Za presojo dopustnosti ravnanja višjega sodišča pa je odločilno, s kakšnimi podatki o odnosu med stranko in postavljeno zagovornico je razpolagalo, glede tega pa je breme v prvi vrsti na obdolžencu oziroma zagovornici, da s takimi okoliščinami seznanita sodišče. V zadevi Kamasinski v. Avstrija(9) je ESČP namreč poudarilo, da država ne more biti odgovorna za vse slabosti postavljenega zagovornika. Državni organi - v tem primeru sodišče - so dolžni reagirati na neučinkovitost obrambe s postavljenim zagovornikom le, če je ta očitna ali pa so bili o neučinkovitosti strokovne pomoči imenovanega zagovornika na kakšen drug način v zadostni meri obveščeni (tč. 65 obrazložitve cit. sodbe). V obravnavanem primeru višje sodišče s podatki o porušenem oziroma ne vzpostavljenem zaupanju med vložnikom in odvetnico V. pred samo sejo sploh ni razpolagalo. Od obdolženega, ki se brani z zagovornikom, postavljenim po uradni dolžnosti, je mogoče pričakovati, da o okoliščinah, relevantnih za njun odnos, obvesti sodišče brez odlašanja. To velja toliko bolj v primerih, kadar relevantne okoliščine nastopijo v obdobju neposredno pred razpisanim narokom oziroma drugim rokom. V konkretnem primeru vložnik višjega sodišča o stikih z odvetnico V. ni obvestil niti po njunem sestanku dne 7.11.2006. Tudi iz vloge pooblaščenega odvetnika K. take okoliščine niso razvidne, pa čeprav so bile take narave, da so obsojenca vodile v pooblastilo zagovornika po lastni izbiri. Na podlagi takega molka vložnika, v postopku in procesni situaciji, ki narekuje posebej skrbno ravnanje od vseh udeležencev postopka, ob upoštevanju dejstva, da si je vložnik izbral zagovornika šele dva dneva pred razpisanim datumom seje, je zato višje sodišče po presoji vrhovnega sodišča pravilno odločilo, da prednost da interesom učinkovite in hitre izvedbe postopka, ne pa pravici vložnika, da se upošteva njegova želja pri izbiri zagovornika. Zato višje sodišče ni kršilo pravice obsojenca do obrambe z zagovornikom po lastni izbiri, ko ni ugodilo njegovi zahtevi za razrešitev postavljene zagovornice in predlogu obsojenca in pooblaščenega zagovornika, naj preloži pritožbeno sejo, ker se je ta na razpisani datum ni mogel udeležiti, pritožbeno sejo pa je izvedlo le v navzočnosti obsojenca in postavljene zagovornice. Ker je na seji pritožbenega sodišča bila navzoča obsojenčeva zagovornica, tudi ni mogoče sprejeti stališča, da je višje sodišče kršilo kazenski postopek v smislu 3. tč. 1. odst. 371. člena ZKP.

Učinkovitost obrambe s strokovno pomočjo postavljene zagovornice:

26. Slednje pa, kot že omenjeno, ne pomeni, da je bila vložniku zagotovljena tudi učinkovita pravica do obrambe. Vrhovno sodišče sprejema stališče ESČP, zavzeto v zadevi Artico v. Italija(10) in na katerega opozarja tudi sam vložnik, po katerem golo imenovanje zagovornika ne zagotavlja učinkovite strokovne pomoči postavljenega zagovornika. ESČP primeroma našteva okoliščine, ki bi lahko ovirale učinkovitost take formalne obrambe, npr. smrt ali huda bolezen zagovornika, dalj časa trajajoča nezmožnost za delo ali celo izmikanje dolžnostim (tč. 33 obrazložitve cit. zadeve). Upoštevajoč stališče, da je država dolžna reagirati na neučinkovitost obrambe s postavljenim zagovornikom le, če je ta očitna ali pa so bili o neučinkovitosti strokovne pomoči imenovanega zagovornika na kakšen drug način v zadostni meri obveščeni, se je treba vprašati: prvič, ali je višje sodišče v času odločanja o zahtevi za razrešitev postavljene zagovornice razpolagalo z zadostnimi podatki o obsegu in okoliščinah, v katerih daje postavljena zagovornica strokovno pomoč obsojencu; in drugič, ali gre za okoliščine, ki kažejo na to, da bi bilo dolžno postavljeno zagovornico razrešiti.

27. Ali je bilo višje sodišče dolžno ukrepati, je odvisno od podatkov o odnosu med vložnikom in njegovo zagovornico, s katerimi je razpolagalo. Sodišče ponovno ugotavlja, da o njunih stikih od dne, ko je bila odvetnica V. postavljena za zagovornico, pa do dneva seje, vse do same pritožbene seje višje sodišče ni bilo obveščeno. O pogostosti in naravi stikov med njima je bilo višje sodišče obveščeno šele na sami seji, zaradi česar bo za presojo dopustnosti višjega sodišča relevantno predvsem, s kakšnimi podatki je sodišče razpolagalo po oklicu naroka in med samo sejo.

28. Višjemu sodišču so bili šele preko pisne vloge, ki jo je vložnik vložil na sami seji, znani način in število stikov, ki sta jih imela zagovornica in vložnik po njenem imenovanju za zagovornico. Glede na to po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti nedopustno, da se sodišču omogoči, da se o kvaliteti njene obrambe prepriča na sami seji senata, na podlagi njenih procesnih dejanj in drugih okoliščin, ki pričajo o odnosu med zagovornico in obtožencem. V tem pogledu so pomembne navedbe vložnika, da se je zagovornica po prejetem obvestilu o seji z njim sestala, višje sodišče pa se je na sami seji prepričalo, da zagovornica aktivno prispeva k obsojenčevi obrambi. Ugovarjala je namreč pravni kvalifikaciji prvostopenjskega sodišča, ki bi vodila v odločitev, ki je za obdolženca najugodnejša, t.j. zavrnilno sodbo. K pozitivni oceni o njeni učinkovitosti prispeva tudi dejstvo, da je aktivno sodelovala v postopku, ki je tekel na podlagi pritožbe nekdanjega obsojenčevega zagovornika, odv. C., in je torej niti ni vložila sama.

29. Ker je pogoj za kvalitetno obrambo z zagovornikom tudi njun (zaupen) odnos, mora sodišče upoštevati tudi način, kako odnos ocenjujeta obe stranki. Tudi o tem se je moglo višje sodišče prepričati šele na sami seji. Iz zapisnika seje izhaja, da je med zagovornico in obsojencem med prekinitvijo seje pred sejno dvorano prišlo do spora, ki pa mu senat višjega sodišča ni bil priča. V nadaljevanju seje je vložnik ocenil, da zaradi konflikta pred sejno dvorano med njim in zagovornico ni več zaupanja, medtem ko je bila ocena zagovornice drugačna: menila je, da med njima ni spora. Ni nepomembno, da v postopku med vložnikom in postavljenim zagovornikom odvetnikom S. že prišlo do spora, zaradi česar je mogoče sklepati, da je verjetnost konflikta med stranko in zagovornikom v konkretnem primeru večja, prav tako pa je večja tudi verjetnost, da bo ocena vložnika o odnosu med njim in zagovornikom negativna. Upoštevati pa velja zlasti to, da ta konflikt ni prerasel v položaj, ko bi bilo kvalitetno izvajanje obrambe na pritožbeni seji onemogočeno: vložnik se je namreč na pritožbeni seji strinjal z navedbami zagovornice. Dejstva, da se je hkrati branil tudi sam, pa ni mogoče razlagati kot izraz nezaupanja med njima.

30. Opisane okoliščine se bistveno razlikujejo od okoliščin iz citiranih sodb ESČP, v katerih se za zagotavljanje učinkovite obrambe s pomočjo postavljene zagovornice zahteva ukrepanje državnih organov, torej tudi sodišč. Vrhovno sodišče ocenjuje, da opisane okoliščine primera niso narekovale ukrepanja višjega sodišča zaradi neučinkovitosti obrambe z zagovornikom. Obsojeni v tem pogledu zato ni bil postavljen v neenak položaj pred višjim sodiščem, zaradi česar tudi ni mogoče sklepati na kršitev pravice do enakega sodnega varstva (22. člena URS).

K točki c)

31. V zvezi z očitki, da je višje sodišče v zadevi I Kp 144/2006 storilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, velja poudariti, da je citirana določba namenjena saniranju položajev, ko sodišče pri izrekanju sankcij prekorači dovoljeni (splošni ali posebni) minimum oziroma maksimum zakonskega okvira, v katerem je upravičeno izrekati sankcijo. V konkretnem primeru vložnik zatrjuje, da je višje sodišče s tem, da ni upoštevalo odloka o pomilostitvi predsednika republike, kršilo kazenski zakon v smislu citirane 5. tč. 372. člena ZKP. Položaja, kakršnega zatrjuje vložnik, pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče sanirati, pač pa je v ta namen predvideno posebno pravno sredstvo po 407. členu ZKP, t.j. sprememba sodbe brez obnove iz razloga po 3. točki 1. odst. 407. člena ZKP. Zato je zahtevo tudi v tem delu treba zavrniti.

K točki d)

32. V zvezi s trditvijo v zahtevi, da je kazenski pregon glede vseh kaznivih dejanj, vsebovanih v napadenih sodbah, zastaral, vložnik pravilno ugotavlja, da takšne situacije, kot je omenjena, ureja načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS, dne 16. 6. 1999. Glede na to velja opozoriti na 2. odst. 110. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.), po katerem so na sprejeta načelna pravna mnenja vezani vsi senati vrhovnega sodišča. Zato Vrhovno sodišče na tem mestu ponavlja stališče, sprejeto na omenjeni občni seji, po katerem s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena. V opisanem primeru je prvostopenjska sodba postala pravnomočna dne 11.9.2003, ko je bila izdana sodba Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi ... in je s tem dnem prenehal teči rok zastaranja kazenskega pregona. Višje sodišče je v zadevi I Kp 144/2006 po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ugotovilo, da velja kot podobno obravnavati situacijo, ko je sodba razveljavljena z odločbo ustavnega sodišča. Tudi v tem primeru velja določbe KZ in ZKP o zastaranju uporabiti le, če je kazenski pregon zastaral pred pravnomočnostjo sodbe, kar je višje sodišče storilo v delu, s katerim je pritožbi vložnika ugodilo in del sodbe spremenilo tako, da se obtožba zaradi zastaranja pregona zavrne.

33. Vložnik navaja, da je višje sodišče prekršilo določbe o zastaranju kazenskega pregona in da je pregon za vsa dejanja iz obtožbe že zastaral. Iz enakih razlogov nasprotuje tudi citiranemu načelnemu pravnemu mnenju, in sicer:* da je stališče nekoherentno, ker priznava določeno pravno pomembnost razveljavljenemu aktu, ki pravnih posledic po razveljavitvi ne bi smel imeti; * da je Vrhovno sodišče s takim stališčem prevzelo vlogo zakonodajalca, saj je razširilo določbo o nezastarljivosti pregona nekaterih najhujših kaznivih dejanj na vsa ostala; * da je Vrhovno sodišče napačno razlagalo določbo KZ o absolutnem zastaralnem roku, da kazenski pregon po preteku določenega časa zastara "v vsakem primeru"; * da je stališče v nasprotju s prepovedjo ponovnega sojenja (31. člena URS), je v skladu s tem stališčem novo sojenje mogoče opredeliti le kot "ponovno" sojenje, zaradi česar bi po mnenju vložnika moralo obveljati stališče, da se kazenski postopek po razveljavitvi z zahtevo za varstvo zakonitosti "nadaljuje", kazenski pregon pa "oživi", zaradi česar je treba tudi v nadaljevanju uporabiti določbe KZ o zastaranju, in ne le, če je pregon zastaral pred pravnomočnostjo.

34. Vrhovno sodišče na tem mestu v odgovor na navedene trditve navaja utemeljitev načelnega pravnega mnenja:* določbe KZ o absolutnem zastaranju je treba razlagati ob upoštevanju določb ZKP, ki omogočajo državnemu tožilcu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti brez časovnih omejitev, in 559. člena ZKP, po kateri so v času med 1.1.1995 in 31.12.1996 tudi obsojenci, zagovorniki in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vlagali zahteve za varstvo zakonitosti, ne glede na potek roka iz drugega odstavka 421. člena ZKP; * stališče, da rok zastaranja kazenskega pregona neha teči z dnem pravnomočnosti, izhaja že iz določb KZ, saj logična razlaga določb ne dopušča, da bi zastaranje pregona in zastaranje izvršitve kazenske sankcije tekla hkrati; * v primeru razveljavitve sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pomeni postopek po razveljavitvi, četudi pred sodiščem, pristojnim za izdajo razveljavljene sodbe, postopek, namenjen preizkusu zakonitosti razveljavljene sodbe in sanaciji ugotovljenih kršitev; * pri čemer je Vrhovno sodišče ocenilo, da je tako stališče zaradi interesa po delni ali celo popolni rehabilitaciji v postopku po razveljavitvi večje, kot interes v primeru, da obsojenci take možnosti ne bi imeli, in v tej luči razlagalo postopek po razveljavitvi tudi v luči prepovedi ponovnega sojenja (31. člen URS), ki bi v takem okviru učinkoval v škodo prizadetim osebam.

K točki e)

35. Trditve, da se sodbi opirata na nedovoljena dokaza, t.j. mnenje sodne izvedenke T.M. in strokovno mnenje takratnega Centra za kriminalistično-tehnične preiskave (CKTP), niso utemeljene.

36. Sklep, da je izvedensko mnenje sodne izvedenke T.M. nedovoljen dokaz, vložnik opira na odločbo US RS, št. U-I-132/95 in na dejstvo, da je postavljena izvedenka bila zaposlena na CKTP. V citirani odločbi US poudarja posebno aktivno vlogo izvedenca, ki ima v slovenski ureditvi položaj pomočnika sodišču pri izvrševanju njegove funkcije, zaradi česar se tudi za izvedenca zahteva, da je nepristranski. Tega v skladu s odločbo US ni mogoče trditi za organizacijo, ki ji je na podlagi zakona zaupano sodelovanje pri pregonu, saj taka organizacija v vlogi izvedenca ne zagotavlja videza nepristranskega sodišča, obdolženca pa postavlja v neenakopraven položaj.

37. Vložnik sicer pravilno ugotavlja, da se določbe o izločitvi sodnika uporabljajo tudi za izvedence in za strokovnjake (1. odst. 44. člena ZKP). Vendar pa se položaj, ko je za izvedenca imenovana oseba, zaposlena pri državnem organu, ki mu je zaupan pregon, razlikuje od položaja, ko je za izvedenca imenovan sam državni organ oziroma institucija. Imenovanje državnega organa, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju pregona, je nedopustno z vidika objektivnega elementa nepristranskosti sodišča, t.j. ali sodišče - tudi z vidika izvajanja funkcije in notranje organizacije - daje zadostna jamstva, ki izključujejo legitimen dvom v sodnikovo nepristranskost. Pri presoji imenovanja izvedenke v tem primeru pa sodišče ocenjuje, da zgolj zaposlitev na CKTP ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala takšen videz izvajanja sodne funkcije, da je mogoče sodišču z objektivnega vidika očitati pristranskost, obdolženca pa bi postavljala v neenakopraven položaj s tožilcem. Vrhovno sodišče opozarja na stališče ESČP v zadevi Brandtstetter v. Avstrija.(11) V citirani zadevi je ESČP - sklicujoč se na že citirano zadevo Hauschildt v. Danska - poudarilo pomen utemeljenosti obdolženčevih pomislekov, tudi glede nepristranskosti izvedenca. V tej zadevi je ESČP ugotovilo, da avstrijska sodišča niso ravnala v nasprotju s 6. členom EKČP, ko so za izvedenca v konkretnem primeru postavila osebo, zaposleno pri organizaciji, ki je podala kazensko ovadbo zoper obdolženega. Glede na zakonsko pooblastilo policije za vložitev kazenske ovadbe (9. odst. 148. čl. ZKP) je torej citirana zadeva podobna obravnavanemu primeru, ko je kot izvedenka nastopila oseba, zaposlena pri takratnem Centru za kriminalistično-tehnične preiskave, ki deluje v okviru Generalne policijske uprave. Kot poudarja ESČP, golo dejstvo zaposlitve v citiranem primeru ne vzbuja objektivno opravičljive bojazni, da ne bi izvedenec mogel delovati nepristransko (tč. 44 obrazložitve cit. zadeve).

38. Vrhovno sodišče sprejema opisano stališče ESČP in pri tem še poudarja naslednje okoliščine. Prvič, izbira osebe, ki bo opravljala izvedensko delo, je bila v celoti prepuščena sodišču. Drugič, za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo tudi pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu. Naloge izvedenca namreč ta oseba opravlja zunaj svoje zaposlitve, t.j. brez nadzorstva in brez navodil delodajalca, kar sta sicer konstitutivna elementa delovnega razmerja. In tretjič, postavljena izvedenka je stalno zaprisežena, s čimer se je zavezala izvedensko delo opravljati nepristransko in v skladu s pravili stroke (1. odst. 88. člena Zakona o sodiščih). Na pristranskost izvedenca bi bilo tako - poleg okoliščin, navedenih v tč. 1.-5. 39. člena ZKP - mogoče sklepati iz drugih okoliščin, ki bi kazale na osebno sodbo izvedenke v konkretnem primeru (torej v okviru presoje subjektivnega elementa nepristranskosti), ki jih je mogoče zatrjevati v okviru 6. tč. 39. čl. ZKP. Teh pa vložnik v postopku, pa tudi ne v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni navajal (podobno tudi ESČP v cit. zadevi, tč. 45 obrazložitve).

39. Podobno stališče velja tudi glede strokovnega mnenja o identičnosti prstnih sledi. Odločitev sodišča, da strokovno mnenje prebere v dokaznem postopku, ni v nasprotju s stališčem, ki ga o izvedencu in njegovi vlogi zavzame Ustavno sodišče. Strokovnega mnenja prvostopenjsko sodišče ne obravnava kot izvedenskega mnenja, pa tudi CKTP v konkretnem postopku nima položaja izvedenca, t.j. položaja pomočnika sodišču, ki bi imel aktivno vlogo v postopku, in katerega nepristranskost je zagotovilo za enakopraven položaj strank v postopku. Glede na ti okoliščini, ki sta odločilni za presojo dovoljenosti strokovnega mnenja CKTP, je treba odločiti, da ne gre za položaj, kot ga obravnava odločba US RS, št. U-I-132/95. Ker je sodišče je pri odločitvi, kaj vse obsega dokazovanje (329. čl. ZKP), omejeno le z dokaznimi prepovedmi (2. odst. 18. člena ZKP in drugi), do zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic v smislu citirane odločbe US pa ni prišlo, je ravnalo pravilno, ko je strokovno mnenje obravnavalo kot listino, ki jo je prebralo v dokaznem postopku in ocenilo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

K točki f)

40. Glede na to, da izvedensko mnenje T.M. in strokovno mnenje CKTP nista nedovoljen dokaz, tudi ne gre sprejeti očitka, da je podana kršitev pravice do nepristranskega sodišča zaradi "psihološke okužbe" sodnikov prvo- in drugostopenjskega sodišča. V okviru odločbe US RS št. U-I-92/96-27 je namreč o slednji mogoče govoriti le v primerih, ko se sodniki - preden sami sodelujejo pri odločanju o pritožbi - seznanijo z gradivom, na katerega ne smejo opreti sodne odločbe, t.j. z nedovoljenimi dokazi.

K točki g)

41. Tudi očitek, da je podana kršitev po 11. tč. 1 odst. 371. člena ZKP, ker izrek nasprotuje sam sebi, razlogi prvostopenjske sodbe pa naj bi bili v precejšnji meri med seboj v nasprotju, ne drži.

42. S sodbo sodišča prve stopnje je bil vložnik pod tč. I izreka spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odst. 217. člena KZ, ki ga je storil tako, da je sestavil lažne prodajne pogodbe o prodaji delnic, tako da je vnesel podatke imetnikov delnic, ponaredil njihove podpise, nato pa jih izročal D.J., ki jih je predložila uslužbencem borznoposredniške hiše. Pod tč. II pa je bil vložnik spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odst. 256. čl. KZ, ki ga je storil s tem, da je krive listine uporabil kot prave, ko jih je preko D.J. predložil uslužbencem borznoposredniške hiše. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po tč. II predstavlja način izvršitve dejanja goljufije, opisanega v izreku pod tč. I, ki po presoji sodišča v tem primeru ni konzumirano v dejanju goljufije in je ohranilo svojo samostojnost. Zatrjevano nasprotje ni podano; opis tistih izvršitvenih ravnanj dejanja goljufije, ki v okviru tč. II izreka predstavljajo nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin, ustreza opisu izvršitvenih ravnanj tega kaznivega dejanja. V čem naj bi si v precejšnji meri nasprotovali razlogi sodbe, pa vložnik ne konkretizira in navedb sodišče ni moglo preizkusiti.

K točki h)

43. Vložnik prvo in drugostopenjski sodbi očita kršitev načela zakonitosti iz razloga, ker je bil spoznan za krivega kaznivih dejanj "nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin" in "nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije", pri čemer KZ pojma "nadaljevanega kaznivega dejanja" ne pozna, to pa naj bi bila kršitev 28. člena Ustave RS in kršitev kazenskega zakona po 1. tč. 1. odst. 372. člena ZKP.

44. Načelo zakonitosti v 1. odst. 28. člena URS določa, da "nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno." Vsebino načela zakonitosti v kazenskem materialnem pravu je konkretiziralo med drugim tudi Ustavno sodišče v zadevi U-I-335/02.(12) To načelo vsebuje naslednje omejitve kazenskopravne represije:* prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta); * prepoved analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta); * prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege certa); * prepoved povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia).

45. Iz trditev v zahtevi je razvidno, da vložnik sklep o neskladnosti z 28. členom Ustave izvaja predvsem iz stališča, da bi moralo biti "nadaljevano kaznivo dejanje" predvideno z zakonom in da ta institut, ker se je izoblikoval v sodni praksi, ni dopusten.

46. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je smisel načela zakonitosti, zlasti ko prepoveduje določanje kaznivih dejanj in kazni z običajnim pravom, predvsem v tem, da se naslovnikom kazenskopravnim norm zagotovi, da bodo mogli vnaprej predvideti, katera njihova ravnanja bodo predmet kazenskopravne reakcije in kakšni so okviri sankcij, ki se jim lahko izrečejo. Načelo zakonitosti se nanaša na prepoved določanja kaznivih dejanj (zakonskih znakov) in kazni zanje, pri čemer pa je v teoriji splošno sprejeto stališče, da načelo zakonitosti ne preprečuje uporabe pravnih pravil, ki so se sicer izoblikovala v teoriji ali sodni praksi. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja bi bil v neskladju z načelom zakonitosti, če bi v škodo naslovnika materialne kazenskopravne norme spreminjal obseg inkriminacij oziroma njihov domet ter kaznovalni okvir do te mere, da naslovniki ne bi mogli predvidevati, katera od njihovih dejanj bodo imela kazenskopravne posledice in kakšna grožnja s kaznijo spremlja taka ravnanja.

47. Po ustaljeni sodni praksi se institut nadaljevanega kaznivega dejanja uporablja takrat, kadar sodišče ugotovi, da gre pri dejanjih, ki se očitajo obdolžencu, za več istovrstnih ravnanj, ki so storjena v določenem časovnem obdobju tako, da je mogoče razbrati časovno kontinuiteto ravnanja obdolženca, pri čemer mu je mogoče do teh ravnanj očitati enoten psihični odnos (t.i. konstantni elementi nadaljevanega kaznivega dejanja). Poleg tega sme sodišče uporabiti ta institut le, če je mogoče pri ravnanjih razbrati nekatere skupne značilnosti, ki so lahko različne od primera do primera (t.i. variabilni elementi), pa dodatno povezujejo ravnanja v eno celoto. Pogoj, da sodišče uporabi to konstrukcijo, je ta, da v vsakem ravnanju, vključenem v nadaljevano kaznivo dejanje, prepozna izpolnjene zakonske znake v skladu s kazenskim zakonom, veljavnim v času izvršitve. Okvir kazenske sankcije je glede na povedano za obdolženca ugodnejši, ki je sicer predviden za primere, ko bi sodišče obravnavalo posamezna ravnanja kot samostojna kazniva dejanja, t.j. od pravil izrekanja sankcij za dejanja v stekih po 47. členu KZ. Izrekanje kazni v okviru instituta nadaljevanega kaznivega dejanja pomeni namreč izrekanje po načelu kumulacije, saj so v najhujšo sankcijo vključena vsa ostala dejanja, s čimer je ugodnejše od načela asperacije, ki bi sicer praviloma prišlo v poštev (2. tč. 2. odst. 47. člena KZ), in ki kot zgornjo mejo izrečene kazni predvideva seštevek vseh določenih posameznih kazni.

48. Zato je treba skleniti, da uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja ni v nasprotju z načelom zakonitosti (nullum crimen sine lege certa), saj odgovora na vprašanje, katera ravnanja so kazniva in kakšna je zagrožena kazen zanje, ne spreminja. Poleg tega je konstrukt v izrazito korist obdolžencem, saj poleg nižje izrečene kazni preprečuje tudi kasnejši pregon zaradi drugih dejanj, ki bi sicer sodila v celoto, ki jo nadaljevano kaznivo dejanje zajema, sodišču pa po stališču sodne prakse hkrati ne preprečuje, da ne bi za posamezna ravnanja iz te celote presodilo, da je kazenski pregon že zastaral (stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 274/2004 z dne 9.2.2006).

49. Ker se na očitek nedopustnosti uporabe instituta nadaljevanega kaznivega dejanja navezuje tudi vložnikova trditev, da je pregon za posamezna ravnanja zastaral, sodišče na tem mestu opozarja na to, da vprašanje zastaranja ni relevantno iz razlogov, ki so bili v zvezi z načelnim pravnim mnenjem z dne 16. 6. 1999 že navedeni.

K točki i)

50. Tudi očitek, da je prvostopenjsko sodišče napačno kvalificiralo ravnanje po 2. odstavku 217. člena KZ, in s tem storilo kršitev kazenskega zakona po 1. tč. 372. čl. KZ, ni utemeljen. Prvič, kršitev naj bi bila podana zato, ker z nobenim od posameznih ravnanj, vključenih v nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, ni bila povzročena velika premoženjska škoda. In drugič, sodišče naj bi napačno izenačilo pridobitev velike premoženjske koristi s povzročitvijo velike premoženjske škode.

51. V zvezi s prvim očitkom je Vrhovno sodišče že v sodbi z dne 22.9.2005, opr. št. I Ips 99/2005, zavzelo stališče, da temeljna oblika kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena KZ lahko preraste v kvalificirano obliko po 2. odstavku, ker je storilec s posameznimi istovrstnimi dejanji ob seštevku povzročil veliko premoženjsko škodo, če je podan direkten naklep storilca v odnosu do skupne škode oziroma skupne vrednosti. Taka razlaga je v skladu s splošno veljavnim načelom kazenskega prava, po katerem storilca ni mogoče kaznovati za nekaj, kar ni bilo obseženo z njegovo krivdo. Za naklep pri kaznivem dejanju goljufije je potrebna zavest storilca o tem, da z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin ali njihovim prikrivanjem povzroči zmoto ali pusti v zmoti drugo osebo (oškodovanca) in da jo s takšnim delovanjem zapelje k ravnanju, ki ima za posledico oškodovanje njenega ali tujega premoženja. Pri storilcu mora biti podan tudi namen pridobitve protipravne premoženjske koristi in s tem tudi zavest, da nima pravice do zasledovane premoženjske koristi. V 2. odstavku 217. člena KZ predpisana strožja kazen, če je storilec z dejanjem iz 1. odstavka povzročil veliko premoženjsko škodo. Glede na navedeno besedilo mora biti storilec do prepovedane posledice v prikazanem krivdnem odnosu. V primerih, v katerih gre za kontinuirano kriminalno dejavnost, sestavljeno iz več dejanj, pri katerih z vsakim posameznim dejanjem ni povzročena velika premoženjska škoda, je sodna praksa ob upoštevanju temeljnih izhodišč kazenskega prava sprejela stališče, da je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti storilčev subjektivni odnos do povzročitve velike premoženjske škode. Če so podane v teoriji in praksi uveljavljene sestavine nadaljevanega kaznivega dejanja, se glede na obrazloženo vrednosti iz posameznih kaznivih dejanj, ki so dosegle veliko premoženjsko škodo in se je storilec tega zavedal in hotel, da nastane takšna posledica, lahko seštevajo in na tej podlagi uporabi strožja pravna opredelitev, kot je bilo storjeno tudi v konkretni zadevi.

52. Glede na povedano je treba opozoriti na naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče: pri izvrševanju kaznivih dejanj je šlo za serijsko, časovno zgoščeno in kontinuirano dejavnost obsojenca; način ravnanj in predmet napada je v vseh opisanih primerih enak; izvršitev kaznivih dejanj je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča zahtevala temeljito predpripravo, t.j. spoznavanje mehanizma prodaje vrednostnih papirjev, vključitev D.J., ki je sodelovala pri vseh posamičnih ravnanjih preknjižbe delnic in končnemu nakazilu kupnin, pridobivanje osebnih podatkov oškodovancev in oškodovank, kar velja tudi pri poskusu prikritja kaznivih dejanj. Vsa ta dejstva kažejo na prepričljiv sklep o tem, da je pri obsojencu že od samega začetka podan enoten naklep do skupne koristi, katere pridobitev pomeni velike premoženjske škode. Zato je sodišče pravilno in utemeljeno kvalificiralo ravnanja, opisana v izreku sodbe, kot eno (nadaljevano) kaznivo dejanje goljufije po 2. odst. 217. člena KZ.

53. Tako tudi stališču vložnika, da je sodišče napačno odločilo, da je s svojim ravnanjem povzročil veliko premoženjsko škodo, ni mogoče pritrditi. Iz dejstev, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče izhaja, da je obsojeni premoženjsko korist pridobil na škodo oškodovancev. Znesek, za katerega so bili oškodovani oškodovanci, znaša po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča 15.175.608,63 SIT, kolikor znaša seštevek kupnin, ki so bile po opravljenih preknjižbah delnic in njihovi nadaljnji prodaji na podlagi naročila D.J., ki je delovala po navodilih obsojenca, nakazane na hranilno knjižico, skoraj vsa sredstva (15.174.741,00 SIT) pa je dvignila D.J. in jih izročila obsojencu. Na podlagi teh dejstev je treba ugotoviti, da je sodišče pravilno kvalificiralo obsojenčevo ravnanje: premoženjske koristi ni mogel pridobiti drugače, kot da je s tem povzročil premoženjsko škodo v višini, ki jo je kvalificirati kot veliko premoženjsko škodo.

K točki j)

54. Nadaljnji očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti se nanaša na kršitev kazenskega zakona in kršitev prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari (31. člen Ustave RS), ki je po vložnikovem mnenju v tem, da bi ga sodišče smelo obsoditi samo za eno kaznivo dejanje, in sicer goljufije, v okviru katerega uporaba ponarejenih dokumentov predstavlja izvršitev goljufije, tega pa drugače ni bi bilo mogoče izvršiti. Pri tem navaja sodbo Višjega sodišča v Celju, ki sprejema to stališče, in hkrati zatrjuje, da sta bila zaradi domnevno drugačnega pravnega stališča sodišč v obravnavani zadevi kršena 14. in 22. člen Ustave RS.

55. Na tej točki sodišče ugotavlja, da je očitek vložnika presplošen, da bi ga bilo mogoče natančno preučiti in o njem odločiti. Očitek o kršitvi pravice do enakega sodnega varstva (22. člen Ustave), ki v tem pogledu konkretizira 14. člena Ustave, bi bilo mogoče presojati, če bi vložnik zatrjeval, da v tem pogledu obstaja enotna, ustaljena sodna praksa, sodišča v tej zadevi pa so od take enotna sodne prakse brez navajanja razlogov, odstopila. Tega vložnik ne zatrjuje, na podlagi citiranja ene sodne odločbe sicer višjega sodišča pa ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso.

56. Tudi glede pravnega stališča vložnika, da gre za kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, velja le pripomniti, da konstrukcija t.i. idealnih ali realnih stekov, ni v neskladju s prepovedjo ponovnega sojenja v isti zadevi. Gre za primere, ko sodišča prepoznajo v enem ali več ravnanjih storilca znake več kaznivih dejanj ter ravnanje temu ustrezno tudi kvalificirajo. Vrhovno sodišče opozarja na stališče ESČP v zadevi Oliveira v. Švica,(13) v skladu s katerim ni neskladno s prepovedjo ponovnega sojenja v isti stvari, kot je določena v 4. členu 7. Protokola k EKČP, katerega vsebina v bistvenem sovpada z 31. členom Ustave RS, če sodišča v enem ravnanju prepoznajo znake več kaznivih dejanj, t.j. kot uporabijo pravila o idealnem steku. Prav slednje pa je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je kot samostojno kaznivo dejanje opredelilo dejanje ponarejanja listin, četudi je del ravnanja, v katerem je hkrati prepoznalo znake kaznivega dejanja goljufije.

K točki k)

57. Očitek glede kršitve 22. in 29. člena Ustave RS se navezuje na trditve, da sodišče o zaslišanju oškodovank P.H. in A.M. ni vabilo vložnika (vabilo pa je zagovornika), o zaslišanju A.G. in B.V. pa nista bila obveščena ne vložnikov zagovornik ne vložnik sam, zaradi česar je bil vložnik prikrajšan do pravice neposredno postavljati vprašanja zaslišanim pričam.

58. Opisana primera velja obravnavati različno. V primeru oškodovank P.H. in A.M. je bil o njunem zaslišanju obveščen obsojenčev zagovornik. Potrebno je torej presoditi, ali za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe in 29. člena URS, katere element je po presoji US RS tudi pravica do neposrednega zaslišanja priče po tč. d) 3. odst. 6. čl. EKČP (gl. odločbe US RS Up-518/03(14) in Up-719/03(15)), zadošča, da je ta možnost dana le zagovorniku. Pri tem se je Vrhovno sodišče oprlo na stališče ESČP v že citirani zadevi Kamasinski v. Avstrija, ki je pri presoji podobnega primera zavzelo stališče, da je v primeru obrambe z zagovornikom obdolženi pri presoji kršitev tega jamstva velja obdolženega in njegovega zagovornika obravnavati kot eno (tč. 91 obrazložitve cit. zadeve). Učinkovitost omenjenega jamstva je zagotovljena, če je možnost biti navzoč pri zaslišanju dana le zagovorniku, pri čemer je obdolženi sam tisti, ki nosi tveganje zagovornikove neudeležbe naroka, na katerem je priča zaslišana. V obravnavani zadevi sta bili oškodovanki P.H. in A.M. zaslišani na domu. Sodišče je pri tem moralo postopati po 337. členu ZKP, katerega 3. odstavek določa, da se strankam - torej tudi zagovorniku - vselej sporoči, kdaj in kje bo zaslišana priča in da se poučijo, da smejo biti pri teh dejanjih navzoči. V primerih, ko je obdolženi v priporu - kot torej v obravnavanem primeru - pa sodišče presodi, ali je njegova navzočnost potrebna. Sodišče s tem, ko ni obvestilo o zaslišanju obdolženca (pa bi moralo), obveščen pa je bil njegov zagovornik, sicer kršilo določbe 337. člena ZKP, ne pa tudi pravice obrambe do neposrednega zaslišanja priče, saj v opisanih okoliščinah tveganje za (ne)aktivnost zagovornika, ki je bil ustrezno obveščen, prevzema obdolženi sam. Zato tudi ni mogoče trditi, da stranki (državni tožilec in obdolženi) nista bili v enakem položaju, k čemur še dodatno prispeva dejstvo, da na zaslišanju obeh prič ni bil prisoten niti državni tožilec (in sta bili stranki glede tega torej enako obravnavani). Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ugotovljena kršitev 337. člena ZKP ne pomeni kršitve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič in zato ni vplivala na zakonitost sodbe.

59. Pri zaslišanju A.G. in B.V. pa sta bila obveščena državni tožilec in obdolženi sam, kot ugotavlja višje sodišče v sodbi I Kp 144/2006. Tudi v tem primeru ne tožilec ne obdolženi nista prisostvovala zaslišanju, zatorej ni mogoče trditi, da sta bila neenako obravnavana. Pač pa je glede na trditev vložnika, da je izrecno izrazil željo biti navzoč pri zaslišanju, treba posebej presojati, ali je bila prekršena pravica do neposrednega zaslišanja priče. Ker o zaslišanju ni bil obveščen zagovornik, ni mogoče sklepati, da bi moral tveganje njegove udeležbe prevzeti vložnik sam. Že iz tega razloga je treba zaključiti, da je sodišče prekršilo določbo 337. člena ZKP, kar pa ne pomeni tudi, da je prekršilo tudi pravico do neposrednega zaslišanja omenjenih prič. Kot izhaja iz stališč, ki so jih zavzeli ESČP in US RS, bo navedeno procesno jamstvo kršeno, če izjava priče predstavlja bistven dokaz, oziroma če bo sklepanje sodišča o krivdi temeljilo v pretežni meri na izjavi zaslišanih oseb (ESČP npr. v zadevi Unterpertinger v. Avstrija (tč. 33 obrazložitve),(16) US RS v zadevi Up-719/03, tč. 19 in 20 obrazl.). Na izpovedbi omenjenih prič je sodišče oprlo svoj sklep, da je obsojeni sestavil in uporabil krivi listini - prodajno pogodbo in nalog za preknjižbo -, ki sta se glasili na imeni oškodovank in s tem spravil v zmoto uslužbence borznoposredniške družbe (tč. I.6., I.7., II.6. in II.7. izreka, str. 20 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Vendar pa je iz obrazložitve dokazne ocene prvostopenjskega sodišča razvidno, da je sodišče sklep o omenjenih pomembnih dejstvih oprlo tudi na druge dokaze. Prvič, sklep o teh dejstvih je oprlo na izpovedbo D.J., v kateri je ta izčrpno in skladno pojasnila način izvršitve kaznivega dejanja. Sodišče je ugotovilo, da je D.J. tista oseba, ki je po navodilih obsojenca uslužbencem borznoposredniške hiše predložila pogodbe in naloge za preknjižbo ter nadaljnjo prodajo preknjiženih delnic, med drugim tudi dne 16.4.1997 in 21.4.1997, ko je predložila tudi ponarejene listine za preknjižbo delnic v lasti A.G. in B.V. Drugič, zatrjevani predložitvi listin za preknjižbo delnic obeh oškodovank nista samostojni, izolirani ravnanji, pač pa je D.J. listine glede delnic v lasti A.G. predložila na dan 16.4.1997 skupaj z listinami glede delnic v lasti M.Č., M.Z., F.C. in P.C., listine glede delnic B.V. pa dne 21.4.1997 skupaj z listinami glede delnic I.C., A.Š., N.Š., I.D., Z.D. in F.D. Obsojenčeva ravnanja glede teh oškodovancev niso sporna. Tretjič, sodišče ugotavlja, da v dokaznem gradivu ni dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je celotno dejavnost preko D.J. in F.V. vodil kdo drug, kot obsojenec. In četrtič, v primeru A.G. je svoj sklep oprlo tudi na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenka navedla, da je listine na njeno ime najverjetneje podpisal obsojeni, za B.V. pa mnenja zaradi neustreznosti primerjalnega rokopisa ni mogla podati.

60. Ugotoviti je treba, da sta bili izpovedbi A.G. in B.V. sicer pridobljeni s kršitvijo 337. člena ZKP, vendar pa njuni izpovedbi nista pretežni ali celo izključni podlagi za sklep, da je za preknjižbo in kasneje prodajo njunih delnic odgovoren obsojeni. Nasprotno: sklep, kot ga je opravilo prvostopenjsko sodišče, temelji na listinah, izpovedbi D.J., izvedenskemu mnenju in oceni celote ravnanj obsojenega, v katera so vpeta ravnanja, s katerimi sta bili oškodovani A.G. in B.V. Zato tudi ni mogoče trditi, da je zaradi kršitve 337. člena ZKP in zaslišanja obeh oškodovank, ne da bi ju neposredno zaslišal bodisi obsojeni sam bodisi njegov zagovornik, kršena pravica do neposrednega zaslišanja omenjenih prič, postopek kot celota pa nepošten.

K točki l)

61. V zvezi z oškodovankami, omenjenimi pod točko k) obrazložitve, vložnik v nadaljevanju navaja, da je v zvezi z njihovim zaslišanjem prišlo do kršitve 14., 22., 23. in 29. člena Ustave, pri čemer navaja le, da to izhaja iz dejstva, da prič ni zaslišal ne predsednik senata, ne drugi član senata niti ne preiskovalni sodnik, pač pa strokovni sodelavki, ki naj za to ne bi bili pristojni.

62. Vrhovno sodišče opozarja na določbo 54. člena v zvezi s 4. odst. 53.a člena Zakona o sodiščih, po katerem so strokovni sodelavci pristojni izven glavne obravnave zasliševati priče. Če strokovni sodelavec v okviru teh dejanj sprejema kakršnokoli odločitev, je z namenom zagotovitve pravice do sodnega varstva (23. člen URS) vedno dovoljeno pravno sredstvo, o katerem odloča sodnik. Ker opisana kršitev ni konkretizirana (ni namreč navedeno, s katerim od dejanj strokovnih sodelavk je bila kršena pravica do sodnega varstva, pravica do enakega varstva pravic ali celo katero od minimalnih procesnih jamstev), se sodišče do njih ni moglo opredeliti.

K točki m)

Tudi očitek, da je bila obsojencu v času pritožbenega roka prekršena pravica do primernih možnosti za pripravo obrambe (29. člena URS) zato, ker mu v času pritožbenega roka ni bil omogočen vpogled v spis, ne drži.

Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju s 5. odstavkom 128. člena ZKP. V času pritožbenega roka se je spis namreč nahajal na Vrhovnem sodišču zaradi odločanja o zahtevah za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora (kar izhaja iz odgovora obsojencu na zahtevo za vpogled v spis z dne 27.11.2001, list. 816), obsojeni pa je možnost vpogleda dobil šele po tem, ko je bil spis predložen v reševanju pritožbenemu sodišču (kot je razvidno iz dopisa višjega sodišča z dne 13.3.2002, list. 1044).

Nadalje je iz spisa razvidno, da je bil obsojenemu pred izrekom sodbe vpogled v spis nazadnje omogočen dne 9.5.2001, po opravljenih treh narokih glavne obravnave. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila v nadaljevanju navzoča na vseh nadaljnjih narokih za glavno obravnavo ter na razglasitvi sodbe (dne 11.5.2001, dne 16.5.2001, dne 1.6.2001, dne 20.6.2001, dne 4.7.2001, dne 18.7.2001, dne 7.9.2001 in dne 3.10.2001). Iz spisa izhaja, da so bili zagovorniku, odv. C., vročeni prepisi zapisnikov o glavni obravnavi, z izjemo zapisnika o naroku z dne 1.6.2001. Nadalje izhaja iz spisa tudi, da si je zagovornik dne 21.8.2001, dva naroka pred izrekom sodbe, sam ogledal spis (popis spisa in list. 689). Tako obsojencu kot zagovorniku je bila sodba sodišča prve stopnje vročena.

Glede na povedano Vrhovno sodišče sodi, da zatrjevana kršitev pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe, ni podana. Obsojeni je bil navzoč na vseh glavnih obravnavah, njegov zagovornik pa je posedoval prepise zapisnikov o glavni obravnavi, pri čemer je lahko obsojeni z zagovornikom neovirano komuniciral. Prav tako je potrebno upoštevati dejstvo, da je zagovornik dva naroka pred razglasitvijo sodbe vpogledal v spis. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da obsojenemu ni bila kršena pravica do obrambe oziroma do primernih možnosti za pripravo le-te. Prav tako Vrhovno sodišče ocenjuje, da zaradi nemožnosti vpogledati v spis v pritožbenem roku, glede na predstavljene okoliščine, ni bila kršena pravica do pravnega sredstva. Obsojeni je imel ustrezne možnosti, sam ali preko zagovornika, da se seznani z relevantnim procesnim gradivom ter izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov. Pri tem se je Vrhovno sodišče oprlo tudi na stališča ESČP v že citirani zadevi Kamasinski (tč. 88 obrazložitve), ponovljeno tudi v sodbi Kremzow v. Avstrija (tč. 52 obrazl.),(17) da ni nezdružljivo s pravico do poštenega sojenja, če je v postopku pravica do vpogleda v spis zagotovljena le zagovorniku. Glede na to Vrhovno sodišče ugotavlja, da kljub kršitvi 5. odst. 128. člena ZKP pravica do obrambe in pravica do pravnega sredstva obsojencu ni bila kršena, sama kršitev določb ZKP pa ni vplivala na zakonitost sodbe višjega sodišča.

K točki n)

63. V zvezi z zadnji očitkom, da višje sodišče sodbe obsojencu ni poslalo je treba ugotoviti, da se v spisu nahaja vročilnica na obsojenčevo ime, podpisana s strani E.K., obsojenčevega očeta. Iz spisa je razvidno, da je višje sodišče sodbo v zadevi vročalo obsojencu na napačen, stari naslov, kljub temu, da ga je pravilno vabilo na sejo. Glede na to, da rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti teče od trenutka vročitve pravnomočne sodbe obsojencu, pa napaka pri vročitvi za obsojenca škodljivih posledic ni imela.

B. - II 64. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

65. V skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi 4. odst. 95. člena ZKP, je Vrhovno sodišče odločilo, da se vložnika oprosti stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

--- . ---Op.št.(1):Sodba Hauschildt v. Danska, z dne 24. 5. 1989, A 154 (1990), 12 EHRR 266. Op.št.(2):Uradni list RS, št. 32/2002 z dne 11.4.2002.Op.št.(3):Sodba Piersack v. Belgija, z dne 1.10.1982, A 53 (1983), 5 EHRR 169. Op.št.(4):Sodba De Cubber v. Belgija, z dne 26.10.1984, A 86 (1985), 7 EHRR 236. Op.št.(5):US RS, npr. odločbi Up-655/03 z dne 13.7.2004, tč. 12.Op.št.(6):Odločba US RS, št. U-I-345/98, z dne 19.11.1998.Op.š.(7):Uradni list RS, št. 3/2003.Op.št.(8):Sodba Croissant v. Nemčija, z dne 25.9.1992, A 237-B (1993), 16 EHRR 135. Op.št.(9):Sodba Kamasinski v. Avstrija, z dne 13.5.1980, A 168 (1991), 13 EHRR 36. Op.št.(10):Sodba Artico v. Italija, z dne 13. 5. 1980, A 37 (1981), 3 EHRR 1. Op.št.(11):Sodba Brandstetter v. Avstrija, z dne 28. 8. 1991, A 211 (1993), 15 EHRR 378. Op.št.(12):Uradni list RS, št. 37/2005.Op.št.(13):Sodba Oliveira v. Švica, z dne 30.7.1998, Reports 1998-V. Op.št.(14):Uradni list RS, št. 11/2006.Op.št.(15):Uradni list RS, št. 30/2006.Op.št.(16):Sodba Unterpertinger v. Avstrija, z dne 24. 11. 1986, A 110. Op.št.(17):Sodba Kremzow v. Avstrija, z dne 21.9.1993, A 268-B.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba I Kp 49475/2015
• Sodba I Ips 143/2009
• VSL sklep II Kp 24167/2015