Sodba I Ips 485/2007

Jedro

Če se priče, ki jih mora sodišče zaslišati, na vabilo ne odzovejo ali se odselijo in sodišče za zagotovitev njihove navzočnosti odredi z zakonom predvidene ukrepe oziroma opravi poizvedbe o njihovem bivališču, ne gre za zavlačevanja postopka, čeprav je obdolženec v priporu.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega Z.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obdolženim P.K., J.K., B.Ž., M.J., Z.J., B.B. in F.S. podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še za en mesec, to je do 18.12.2007. Obdolženci so iz tega pripornega razloga v priporu od 3.7.2007 dalje.

Zoper to pravnomočno odločbo so vložili zagovorniki obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev ZKP, kršitev ustavnih pravic in Mednarodne konvencije o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor obdolženemu Z.J. odpravi.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik namreč v zahtevi ponuja lastno presojo okoliščin na strani obdolženca, ki so prepričale sodišče, da mu je podaljšalo pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, s čimer uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja torej razlog, ki ga s tem pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Prav tako pa tudi ni podana kršitev pravice do obrambe, ki jo zagovorniki uveljavljajo v kontekstu z očitkom, da je ponovitvena nevarnost za obdolženca obrazložena pavšalno in ni dovolj individualizirana in argumentirana glede na njegov položaj. Sodišče namreč ugotavlja okoliščine iz katerih sklepa na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, presoja teh okoliščin pa prav tako spada v okvir pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi česar zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ne more biti uspešna.

V odgovoru na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki vztrajajo na očitkih v zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki uvodoma očitajo sodišču da po nepotrebnem in v škodo obdolženca zavlačuje postopek, saj naj bi sledilo dokaznim predlogom državnega tožilca po zaslišanju prič, za katere je že nekaj časa jasno, da nimajo naslova ne stalnega in ne začasnega bivališča, pri čemer pa državni tožilec v nobenem od dokaznih predlogov ni pojasnil, katere okoliščine naj bi se z izvedbo predlaganih dokazov razjasnile.

Ti očitki zagovornikov nimajo podlage v sodnem spisu. Gre namreč za obsežno zadevo (9 obdolžencev, večje število kaznivih dejanj), dokazni predlogi tožilstva pa se nanašajo v pretežni meri na zaslišanje odjemalcev drog, torej oseb, ki so že iz samega očitka v izreku tesno povezane z obdolžencu očitanimi kaznivimi dejanji, poleg tega pa je bilo njihovo zaslišanje predlagano že v obrazloženi zahtevi za preiskavo. Dejstvo da se nekatere od prič na vabilo sodišča niso odzvale in bo za zagotovitev njihove navzočnosti potrebno odrediti z zakonom predvidene ukrepe, nekatere priče pa so se iz znanih naslovov odselile, zaradi česar je sodišče opravilo poizvedbe o njihovem bivališču, pa prav tako ne pomeni zavlačevanja postopka, ki bi ga bilo mogoče pripisati sodišču, ker je to ves čas na zadevi delalo, podano pa je tudi sorazmerje med časom trajanja pripora, težo obravnavanih kaznivih dejanj in stopnjo nevarnosti ponavljanja.

Z navedbami, da po mnenju obrambe niso ugotovljene subjektivne okoliščine, ki zadevajo prejšnje življenje obdolženca, niti okolje in razmere, v katerih živi, ki bi dovoljevale podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pa zagovorniki ne uveljavljajo kršitve zakonskih določil, temveč le svojo presojo ugotovljenih okoliščin oziroma dejstev, ki so bili podlaga za odločitev sodišča o obstoju tega pripornega razloga. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu J. z obsegom kriminalne dejavnosti, ki naj bi prešel že v utečeno ravnanje (objektivne okoliščine) ter okoliščin, da je obdolženec brez zaposlitve in brez drugih lastnih sredstev za preživljanje, pri tem pa je uživalec mamil (subjektivne okoliščine). Sodišče se je nadalje ukvarjalo tudi s presojo okoliščin, ki jih ponujajo zagovorniki v zahtevi, to je okoliščin, ki se nanašajo na zdravljenje obdolženca, na možnost njegove zaposlitve ter na trditev, da ga preživljajo starši, vendar je zaključilo, da navedeno ne daje zadostnega jamstva, da obdolženec na prostosti ne bi ponovil kaznivih dejanj iste vrste. Nestrinjanje zagovornika s presojo Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu, pa kot rečeno predstavlja le uveljavljanje razloga, iz katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih odločb ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 388/2004
• Sodba I Ips 389/2004
• Sodba I Ips 387/2004