Sodba I Ips 484/2007

Jedro

Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku; zakon pa ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin za presojo ponovitvene nevarnosti kot v rednem postopku.

Prejšnje obsodbe za kazniva dejanja in kazni za prekrške se lahko upoštevajo pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti kot okoliščina, ki pojasnjuje osumljenčeve osebne lastnosti, njegovo prejšnje življenje in okolje, v katerem živi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper osumljenega B.R., ki je bil zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivi dejanji nasilništva po drugem odstavku 299. člena in povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ, priveden k preiskovalnemu sodniku, odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 25.11.2007 od 19.58 ure dalje.

Zoper sklepa je zagovornik osumljenega B.R. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka. Navaja, da izpodbijani sklep preiskovalnega sodnika nima razlogov o odločilnih dejstvih, nekateri razlogi pa si tudi nasprotujejo. Dejanji osumljenca nimata vseh znakov kaznivih dejanj, ki se mu očitata, saj iz zbranih podatkov nedvoumno izhaja, da zgolj z izlitjem nitro razredčila po stopnišču in polknih graščine pri V. ni nastala konkretna nevarnost za življenje ljudi ali premoženje večje vrednosti, saj osumljenec ni imel namena, da zaneti požar. Tudi kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 299. člena ZK ni podano, ker oškodovankini otroci zaradi osumljenčevega dejanja niso bili prestrašeni, saj so takšnega obnašanja osumljenca vajeni. Izpodbijani sklep nima razlogov o ugovorih obrambe v tej smeri. Pripor ni sorazmeren ukrep teži kaznivih dejanj. Dvomljiva je osumljenčeva prištevnost v času storitve dejanj, saj je bil pod močnim vplivom alkohola in v afektu. Ponovitvene nevarnosti ni mogoče utemeljevati s prejšnjimi postopki zoper osumljenca zaradi kaznivih dejanj, ker so bila druge vrste in prekrškov zoper javni red in mir, ker so bili lažje narave. Pripor se v skrajšanem postopku odreja izjemoma, sklep pa ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale, da je pripor neogibno in izjemoma nujen in nenadomestljiv z milejšim ukrepom, predvsem s prepovedjo približevanja oškodovanki po 195.a členu ZKP. Osumljenec bi tako prepoved spoštoval, kot je doslej spoštoval odredbe policije, pa tudi sam je sklenil, da v stanovanje oškodovanke ne bo več hodil. Pritožbeni senat ni presodil pritožbenih navedb o tem, da dejanji osumljenca nimata vseh znakov očitanih mu kaznivih dejanj, da je pripor nesorazmeren ukrep glede na majhno težo kaznivih dejanj, da je dvom o prištevnosti osumljenca, da odreditev pripora ne more temeljiti na prejšnjih postopkih in da pripor ni neogibno potreben, temveč bi zadoščala prepoved približevanja osumljenca oškodovanki. Predlaga, da se pripor odpravi ali pa se ga nadomesti s prepovedjo osumljencu, da se približa oškodovanki.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da opis osumljenčevih dejanj vsebuje vse znake obeh očitanih mu kaznivih dejanj, ugovori obrambe v zahtevi pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijana sklepa sta pravilno upoštevala prejšnje življenje osumljenca, ki kaže na realno in konkretno ponovitveno nevarnost na podlagi prejšnjih obsodilnih sodb in postopkov zaradi prekrškov. Morebitno zmanjšano prištevnost in njeno stopnjo bo sodišče lahko ugotavljalo v nadaljnjem postopku. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in zagovorniku. O njem se je izjavil zagovornik, ki navaja, da vrhovna državna tožilka ni odgovorila na vložnikove navedbe o tem, da pritožbeni senat ni presodil vseh v pritožbi navedenih razlogov, stališča vrhovne državne tožilke so splošna, ni pa se tudi opredelila do navedbe v zahtevi, da je pripor na podlagi prvega odstavka 432. člena ZKP v skrajšanem postopku le izjemen ukrep in da sklepa ne navajata nobenih izjemnih okoliščin za odreditev pripora, ni se izjasnila o navedbah, da je pripor nesorazmeren glede na majhno težo kaznivih dejanj in da bi se ga lahko nadomestilo z ukrepom po 195.a členu ZKP. Vložnik predlaga, da se odgovor vrhovne državne tožilke šteje kot pritrjevanje zahtevi za varstvo zakonitosti, ker ji ne nasprotuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega, drugega in četrtega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa.

Zahteva neutemeljeno trdi, da dejanje osumljenca nima vseh znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ, ker ni povzročilo konkretne nevarnosti za življenje ljudi in za premoženje velike vrednosti, s čimer naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena v zvezi s prvim odstavkom 317. člena KZ. Na 2. strani sklepa preiskovalnega sodnika je pod točko 2 opisano to kaznivo dejanje; bistveni del opisa je, da je osumljenec z nitro razredčilom polil stopnice, ki vodijo v stanovanje Z.M. in polkna tega stanovanja ter hotel z vžigalnikom vžgati razredčilo, s čimer je povzročil nevarnost za življenje štirih članov družine M. in petih članov družine R. in P. ter nevarnost uničenja graščine pri V., vredne 4.000.000 EUR. V nadaljnji obrazložitvi sklep navaja, da je nitro razredčilo izjemno vnetljiva snov (sicer pa je splošno znano, da je kot taka označeno tudi na embalaži) in da je osumljenec hkrati grozil, da bo vse pobil in zažgal. Opis dejanja vsebuje torej tudi očitek, da je osumljenec povzročil nevarnost za življenje devetih stanovalcev v graščini in za obstoj te stavbe, tako da opis dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 317. člena KZ. Če pa zahteva uveljavlja, da v opisu dejanja sicer zatrjevana konkretna nevarnost ni obstajala oziroma ni dokazana na stopnji utemeljenega suma, pa uveljavlja zmotno ugotovitev te okoliščine, česar pa se s tem izrednim pravnim sredstvom na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati.

Smiselno enako je stališče Vrhovnega sodišča glede trditve v zahtevi, da osumljenčevo nasilništvo ni povzročilo prestrašenosti pri otrocih Z.M. V opisu tega dejanja pod točko 1 na 2. strani sklepa je ta posledica navedena, prav tako tudi lahka telesna poškodba oškodovanke. Opis tega dejanja vsebuje torej tudi ta dva znaka kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ. Če pa zahteva uveljavlja, da za zatrjevano prestrašenost otrok in lahko telesno poškodbo Z.M. ni dokazov za utemeljen sum, s tem izpodbija pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča o utemeljenem sumu, da ta dva znaka kaznivega dejanja obstajata, s tem pa izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Kot bistveno kršitev kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik očita izpodbijanemu sklepu preiskovalnega sodnika, da nima razlogov o ugovorih obrambe na pripornem naroku, da ponovitvene nevarnosti ni mogoče utemeljiti z obsodbami za prej storjena kazniva dejanja in prekrške, da ni podlage, da se pripor odredi kot izjemen ukrep in da se lahko nadomesti z milejšim, da ponovitvena nevarnost ni izkazana in da ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivi dejanji.

V zadnjem odstavku na 2. strani in prvem odstavku na 3. strani sklep preiskovalnega sodnika obrazlaga tudi obstoj utemeljenega suma in dokazila zanj, da je osumljenec z grožnjami, fizičnim nasiljem in žalitvami proti Z.M. povzročil hudo prestrašenost njenih treh otrok, ki so bili takrat navzoči. V drugem in četrtem odstavku na 3. strani ter prvem odstavku na 4. strani sklep obrazlaga utemeljenost suma in dokazila, da je osumljenec s polivanjem nitro razredčila po stopnišču in polknih pri oškodovankinem stanovanju v graščini pri V., ki ga je tudi poskušal vžgati, ogrozil življenja devetih stanovalcev v tej graščini in obstoj stavbe same. V zadnjem odstavku na 3. in v prvem odstavku na 4. strani sklep utemeljuje zaključek, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo osumljenec na prostosti z izvrševanjem takih kaznivih dejanj nadaljeval in da je za zagotovitev varnosti stanovalcev v graščini pri V., njihovega premoženja in poslopja graščine neogibno potrebno, da je osumljenec priprt. Na to konkretno nevarnost po oceni preiskovalnega sodnika kažejo osebne lastnosti in prejšnje življenje osumljenca, ki je pogosto zlorabljal alkohol in pod njegovim vplivom izvajal verbalno in fizično nasilje nad Z.M. v navzočnosti njenih otrok. Zaradi takega obnašanja se je z otroki odselila od osumljenca, ta pa jo je kljub temu redno obiskoval v njenem novem bivališču in nadaljeval z nasilniškim obnašanjem. Zaradi takih značajskih lastnosti osumljenca je sodnik utemeljeno sklepal, da predlagana prepoved obdolžencu, da se približa bivališču oškodovanke in otrok, od katerih sta mlajša dva tudi njegova, ne bi bilo zadostno jamstvo, da osumljenec ne bi ponovil tovrstnih kaznivih dejanj in zato ne more nadomestiti pripora (drugi odstavek na 4. strani sklepa).

V istem odstavku je preiskovalni sodnik ocenil tudi sorazmernost pripora s pravico osumljenca do osebne svobode in ugotovil, da v tem primeru pravica devetih stanovalcev, da njihovo življenje in premoženje ni ogroženo, pretehta nad osumljenčevo pravico do prostosti. Zahteva torej neutemeljeno očita sklepu, da nima razlogov o tem vprašanju.

Vse te ugovore zahteva za varstvo zakonitosti ponovno uveljavlja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep preiskovalnega sodnika te ugovore obrambe zavrnil z razumnimi in zadostnimi razlogi, utemeljil je vse sestavine sklepa o odreditvi pripora, ki so predpisane v drugem odstavku 202. člena in drugem odstavku 192. člena ZKP. Vrhovno sodišče tem razlogom pritrjuje in se sklicuje nanje, zato jih ne obrazlaga ponovno. Pripominja le, da se prejšnje obsodbe za kazniva dejanja in kazni za prekrške lahko upoštevajo kot okoliščina, ki pojasnjuje osumljenčeve osebne lastnosti, njegovo prejšnje življenje in okolje, v katerem živi v smislu 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, zato zahteva nima prav, da se teh odločb ne bi smelo upoštevati.

Zahteva uveljavlja tudi kršitev 3. točke prvega odstavka 201. člena in 195.a člena ZKP, ker da je preiskovalni sodnik zmotno ugotovil obstoj ponovitvene nevarnosti in nepravilno ocenil, da pripora ni mogoče nadomestiti s prepovedjo približanja osumljenca oškodovanki. Za takšni kršitvi postopka bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da ni nevarnosti, da bi osumljenec na prostosti ponavljal kazniva dejanja in da bi se ponovitvena nevarnost lahko odvrnila že z milejšim ukrepom, pa bi kljub temu odredil pripor. Iz sklepa preiskovalnega sodnika pa izhajajo povsem jasne ugotovitve okoliščin, zaradi katerih obstaja realna in konkretna ponovitvena nevarnost osumljenca in tudi zaključek, da te nevarnosti ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom.

Zahteva neutemeljeno očita sklepu pritožbenega senata, da nima razlogov o zavrnitvi pritožbenih navedb, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče pripominja, da v primeru, ko pritožbeno sodišče ne presodi pritožbenih navedb o bistvenih dejanskih okoliščinah in pravnih ugovorih v pritožbi, ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak za kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki je bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa (relativno bistvena kršitev postopka). Pomembneje pa je, da niti takšna relativna kršitev ni podana: pritožbeni senat je presodil in obrazložil svoja stališča o pritožbenih navedbah glede utemeljenosti suma in obstoja vseh zakonskih znakov obeh kaznivih dejanj na 2. strani in v prvih treh odstavkih na 3. strani, glede obstoja okoliščin, ki utemeljujejo realno in konkretno ponovitveno nevarnost v petem, šestem in sedmem odstavku na 3. strani ter prvem in drugem odstavku na 4. strani, glede neogibnosti pripora v tretjem odstavku, glede sorazmernosti pripora v četrtem odstavku in glede ustreznosti nadomestitve pripora z milejšim ukrepom v petem odstavku na 4. strani svojega sklepa.

Zahteva obema sklepoma očita, da se nista izjavila glede zakonskega pogoja, da se po določbi prvega odstavka 432. člena ZKP v skrajšanem postopku pripor odredi le izjemoma. Sklepa pomena tega zakonskega pogoja posebej res nista opredelila, jasno pa je, da zakon glede ponovitvene nevarnosti ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin za presojo take nevarnosti v skrajšanem postopku od tistih, ki so določene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za redni postopek. Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep očitno nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, zaradi ocene sorazmernosti v poseg osumljenčeve pravice do prostosti. V obeh sklepih so take tehtne okoliščine za odreditev pripora ugotovljene (dolgotrajno ponavljajoče se in stopnjujoče se nasilje osumljenca do oškodovanke, ogrožanje življenja devetih, torej večjega števila oseb in premoženja velike vrednosti, osumljenčeve osebne lastnosti, zlasti pogosta zloraba alkohola, zaradi katere težje obvladuje svoje nasilniške reakcije). Vrhovno sodišče ocenjuje, da ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru upravičujejo odreditev pripora tudi kot izjemnega ukrepa v skrajšanem postopku.

Zahteva zatrjuje, da je dvomljivo, ali je bil osumljenec v času storitve kaznivih dejanj prišteven in ali je oškodovanka bila lahko telesno poškodovana ter, da osumljenec ni imel namena, da zaneti požar. S temi navedbami zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 425/2007
• Sodba XI Ips 52457/2010-159 (XI Ips 55/2010)
• Sodba XI Ips 26/2009