Sodba I Ips 47/2008

Jedro

Sodišče mora v sklepu o priporu konkretizirati subjektivne in objektivne okoliščine, ki pri obdolžencu kažejo na realno nevarnost, da bo z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 24.1.2008 zoper obdolženega D.G. iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) odredila pripor "do enega meseca", v katerega mu je vštela čas odvzema prostosti od 23.1.2008 od 6.10 ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega D.G. zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih je opredelil zgolj opisno, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženega D.G. odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da kršitve zakona, ki jih v izrednem pravnem sredstvu uveljavlja obdolženčev zagovornik, niso podane, zato je zahteva neutemeljena.

Obdolženi D.G. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da pri obdolženem D.G. utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, kot temeljni pogoj za odreditev pripora, ni podan, saj da niso podani razlogi, ki jih "predvideva" Zakon o kazenskem postopku oziroma takih razlogov sodišče niti ne navaja in "v razlogih ne razloži". Take navedbe je mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni preizkusa po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti. To pa pomeni, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Tej zahtevi pa vložnik, kolikor izpodbija obstoj utemeljenega suma ni zadostil.

Sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da utemeljen sum, da je obdolženi D.G. storil kazniva dejanja, opisana v zahtevi za preiskavo, temelji na vsebini prepisov telefonskih pogovorov, ugotovitvah tajnega opazovanja, zbranih izjavah in zapisnikih o zaslišanju prič ter poročilih o izvajanju prikritih ukrepov. Ključna vsebina telefonskih pogovorov z neznano osebo z vzdevkom K. pa je navedena v opisu izvršitvenih dejanj pod točkami 2, 4 in 6. Že na tej točki se izkaže, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedena podlaga, na katero se je sodišče oprlo pri sklepanju o obstoju utemeljenega suma, zato je treba nasprotne vložnikove navedbe kot neutemeljene zavrniti.

Obdolženčev zagovornik nima prav, da je sodišče podalo zgolj splošno oceno nevarnosti storilcev tovrstnih kaznivih dejanj, da ni konkretiziralo subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki pri obdolžencu kažejo na realno nevarnost, da bo z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval, če zoper njega ne bo odrejen pripor. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče v razlogih navedlo, da je ponovitvena nevarnost pri obdolžencu podana, ker sta bila z K.Z. kontaktni osebi z glavnim organizatorjem "sprovajan" na območju Republike Srbije, da ima obdolženec že vpeljane številne, tudi mednarodne zveze, ki se jih lahko uspešno posluži pri nadaljnjem izvrševanju kaznivih dejanj. V razlogih je tudi zapisalo, da obdolženec v naši državi nima urejenega statusa, da je brez premoženja in zaposlitve ter da bi ob dejstvu, da poleg tveganja tovrstna kazniva dejanja prinašajo "precej velike zaslužke", na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja in ta način pridobival sredstva za preživljanje. Navedlo je tudi, da obdolženca od izvrševanja kaznivih dejanj niso odvrnila niti prijetja tujcev in posameznih sostorilcev, ki so med izvrševanjem kaznivih dejanj "padli", kar da kaže na obdolženčevo precejšnjo vztrajnost. Iz take obrazložitve je razvidno, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, zato nasprotne vložnikove trditve niso neutemeljene. Kolikor vložnik na tej podlagi po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, mu zato ni mogoče pritrditi.

Z navedbami, da je iz zbrane listinske dokumentacije razvidno, da "domnevna" kazniva dejanja niso bila storjena na način, opisan v sklepu o odreditvi pripora, da obdolženec zanika kakršnokoli vpletenost v organizirano združbo, da pri storitvi kaznivih dejanj ni sodeloval, kaj šele, da bi bil njihov organizator ter da je koordinator celotne akcije neka oseba iz Srbije z vzdevkom K., vložnik ponuja drugačno dokazno presojo, kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi vložnikove navedbe, da bi policija po zaznavi prvega kaznivega dejanja, nadaljnja kazniva dejanja lahko preprečila, da pa tega ni storila, ampak je "akterje spustila", jih spremljala ter da so se zato v kratkem časovnem obdobju zgodili drugi poskusi storitve istovrstnega kaznivega dejanja, na pravilnost presoje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti nimajo nobenega vpliva.

Z navedbami, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnosti, ker že dalj časa živi v Sloveniji skupaj z življenjsko sopotnico v njenem stanovanju, da ima namen ostati v naši državi, saj si želi boljšega življenja, zaposlitve in ustreznega plačila za svoje delo, da si v naši državi namerava formalno urediti stalno prebivališče ter da zato dejstvo, da tega še nima urejenega, ne zadošča za sklepanje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, vložnik ponuja drugačno oceno dejstev, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obdolženčevi begosumnosti. S tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona vložnik v zahtevi ni z ničemer konkretiziral, zato utemeljenosti te njegove trditve ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega D.G. niso podane, vložil pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 393/2008
• Sodba I Ips 504/2008
• Sodba XI Ips 45612/2010-237 (XI Ips 58/2010)