Sodba I Ips 470/2007

Jedro

Z opredelitvijo, da je podaljšanje pripora zoper obdolženega neogibno potrebno za zagotovitev varnosti ljudi, je sodišče zavzelo stališče tudi glede odreditve hišnega pripora kot milejšega ukrepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 5.11.2007, ob vložitvi obtožnice zoper obdolženega J.Č. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je ravnanje sodišča druge stopnje nezakonito, saj sklep z dne 5.11.2006 sploh ne obstaja in je bila zato obdolžencu onemogočena učinkovita obramba in prekršene z Ustavo in mednarodnimi konvencijami zagotovljene človekove pravice. Vložnik trdi, da v sklepu sodišča druge stopnje niso presojene pritožbene navedbe o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj se je višje sodišče zadovoljilo le z ugotovitvijo, da so dejanski sklepi v prvostopenjski odločbi pravilni. Obdolženčev zagovornik poudarja, da obdolženec mesečno zasluži 750 EUR, kar zadošča za normalno preživljanje in je zato zaključek, da izvršuje kazniva dejanja, da bi si z njimi zagotovil sredstva, potrebna za življenje, neutemeljen. Realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja po mnenju vložnika ni podana. Prav tako ni izkazano, da je pripor neogibno potreben za varstvo ljudi, drugostopenjski sklep, ki je take pritožbene navedbe zavrnil, pa je neobrazložen in se ga ne da preizkusiti. Sodišče ni navedlo nobenih dokazov za ugotovitev, da je obdolženec izkoriščal stisko ekonomsko popolnoma obubožanih migrantov. Zaradi prevoza in puščanja na neznanem območju ni bilo in tudi ne more biti ogroženo življenje ali zdravje ljudi. Zato bi bilo po vložnikovem stališču treba pripor zoper J.Č. odpraviti. Če pa Vrhovno sodišče takemu predlogu ne bi sledilo, pa obramba podrejeno predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom, s katerim bi bilo prav tako mogoče učinkovito in primerno zavarovati varnost ljudi in njihovega premoženja.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in je zato zahteva neutemeljena.

Obdolženčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja, da izpodbijani pravnomočni sklep ni obrazložen in je zato stališče nasprotne stranke napačno. Po vložnikovem mnenju je treba zato pripor zoper obdolženega J.Č. odpraviti ali ga nadomestiti z milejšim ukrepom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prvostopenjski sklep je bil označen s številkama ..., v uvodu drugostopenjskega sklepa pa je navedena samo Ks številka. Nobenega dvoma ni, da je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku preizkušalo pravilnost in zakonitost navedenega prvostopenjskega sklepa. Samo zaradi tega, ker pri tem ni navedlo celotne številke, ni mogoče trditi, da je odločalo o neobstoječem sklepu in tudi tega ne, da sta bila obdolženec in njegov zagovornik zavedena ter da je bila zato obdolžencu onemogočena učinkovita obramba in s tem kršene z Ustavo in mednarodnimi konvencijami zagotovljene človekove pravice.

Sodišče prve stopnje je sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti oprlo na ugotovitve, da naj bi bil obdolženec v okviru hudodelske združbe glavni organizator prepovedanih prehodov, ko je šlo za spravljanje ilegalnih prebežnikov iz Slovenije v Avstrijo, da je šlo za dobro organizirano združbo, z jasno porazdelitvijo vlog ter ob upoštevanju številka čez mejo spravljenih oseb in na ta način ustvarjenega dohodka, kaže na obsežno kriminalno dejavnost in na težo ter nevarnost obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Navedlo je tudi, da je obdolženec brez zaposlitve, socialne podpore ali kakšnih drugih dohodkov ter da mu začasna zaposlitev, s katero po lastnih navedbah zasluži 750 EUR na mesec, ne zadošča za normalno preživljanje, pa tudi sicer obdolženčeve premoženjske razmere niso takšne, da bi omogočale sklepanje, da očitanih kaznivih dejanj ni storil zaradi zagotavljanja sredstev, potrebnih za življenje. Zato je sklepalo, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, saj mu vsako izvršeno dejanje prinaša lep zaslužek, sodišče druge stopnje pa je takšni presoji pritrdilo. Če se pritožbeno sodišče strinja z dejansko in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, ni dolžno ponavljati razlogov, navedenih v izpodbijani prvostopenjski odločbi, ampak zadošča, da se nanje sklicuje. Iz drugostopenjske odločbe mora biti razvidno, da je sodišče presodilo pritožbene navedbe, tej zahtevi pa je v konkretni zadevi višje sodišče zadostilo. Z navedbami, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni navedeno, katere so tiste okoliščine in življenjske razmere, v katerih obdolženec živi in ki naj bi potrjevale ponovitveno nevarnost, da mesečni zaslužek 750 EUR zadošča za normalno življenje, da ni podana realna nevarnost, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja, vložnik ponuja svojo presojo odločilnih dejstev, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni odločbi. S tem ne uveljavlja kršitve zakona, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Sodišče prve stopnje je sklepanje o neogibnosti pripora za varnost ljudi utemeljilo z navedbami, da je bila z dejanji, ki se očitajo obdolžencu, močno ogrožena varnost v Slovenijo ilegalno pripeljanih oseb, ki da so večinoma ekonomsko popolnoma obubožane in morajo storilcem, ki izkoriščajo njihovo stisko, plačevati velike vsote denarja, pri čemer spravljanje čez mejo poteka v praviloma nemogočih in ogrožajočih razmerah. Poudarilo je, da je šlo za dolge relacije, na katerih so potekale vožnje, ljudje pa so bili puščeni brez kakršnihkoli pojasnil in sredstev v zanje neznanem, praviloma neobičajnem okolju. V konkretni zadevi pa je o ogrožanju varnosti ilegalnih prebežnikov sklepalo na podlagi njihovega prevoza v nakladalnem prostoru tovornega avtomobila dne 19.2.2007. Glede na stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti je nato ugotovilo, da je podan tudi tretji pogoj za podaljšanje pripora zoper obdolženega J.Č., višje sodišče pa je takemu stališču pritrdilo. Ob dejstvu, da naj bi navedenega dne na razmeroma majhnem nakladalnem prostoru vozila V.T. od P. do slovensko-hrvaške meje prevažali kar trinajst prebežnikov, ki naj bi za prevoz in spravljanje čez mejo neznanemu sostorilcu s Kosova plačali vsak po 1000 EUR, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče trditi, da je sklepanje sodišča v izpodbijani pravnomočni odločbi nerazumno. Kolikor obdolženčev zagovornik takšne presoje ne sprejema in na podlagi lastnega videnja, da so bili prevozi prebežnikov opravljeni varno in da v nobenem pogledu, tudi premoženjskem ne, niso bili ogroženi, ponuja lastno oceno dejanskega stanja, ki se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni odločbi. Kakor je bilo že pojasnjeno, na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

S tem, da se je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu argumentirano opredelilo, zakaj ocenjuje, da je podaljšanje pripora zoper obdolženega J.Č. neogibno potrebno za zagotovitev varnosti ljudi, je tudi zavzelo stališče glede tega, da z odreditvijo hišnega pripora kot milejšega ukrepa, zasledovanega smotra ni mogoče doseči.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obdolženega J.Č., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 20915/2010-355 (XI Ips 47/2010)
• VSRS Sodba XI Ips 11937/2014-1045
• Sodba XI Ips 11733/2009 ( XI Ips 15/2010)