Sodba I Ips 477/2007

Jedro

Verjetnost storitve kaznivega dejanja na stopnji utemeljenega suma, ki sicer mora biti predhoden, izrazljiv, konkreten in specifičen, je v trenutku odreditve pripora in uvedbe preiskave nižja, kot mora biti v trenutku vložitve obtožnice.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega J.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 15.11.2007 zoper obdolženega J.T. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kazniva dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 212. člena in tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 19.11.2007 zavrnil zagovornikovo pritožbo.

Zagovornika sta zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Sloveniji zahtevi ugodi in pravnomočni sklep spremeni ter pripor odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

Po stališču vložnikov zahteve ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, opisana pod točko I/1, 2 in 3 ter pod točko II in III/1 in 2 v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa. V zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji zahteva navaja:

– ni dokazov, da naj bi obdolženec 9.3.2007 (dejanje pod točko I/1) vstopil v odklenjeno stanovanjsko hišo v C. in iz notranjosti odtujil v ovadbi navedene stvari; – dokazi v zvezi s kaznivim dejanjem, ki naj bi ga obdolženec storil na dvorišču stanovanjske hiše v C. (dejanje pod točko I/2), so pomanjkljivi, obdolženec se je lahko okoristil le s tujo torbico; – glede kaznivega dejanja na škodo B.M. (dejanje pod točko I/3), ni dokazov, da naj bi ga storil obdolženec; – glede kaznivega dejanja v škodo Ž. podjetja (dejanje pod točko II) velja isto, ker očividka obdolženca ni prepoznala; – v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko III/1 sodišče na naroku ni pregledalo fotografije, ki naj bi bila izdelana iz posnetkov varnostnih kamer; – v primeru kaznivega dejanja pod točko III/2, obdolženca ni nihče prepoznal, izjava M.S. ne zadostuje za utemeljen sum. Po mnenju vložnikov zahteve tudi ni podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Preživlja se s socialno podporo, nedokazana je trditev, da naj bi bil odvisnik od prepovedanih drog. Če bi bili podatki policije točni, bi tekel kakšen postopek zoper obdolženca zaradi kaznivih dejanj, povezanih s prepovedano drogo.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču dokazi, na katere se sklicujeta izpodbijana sklepa, zadoščajo za oceno obstoja utemeljenega suma. Prav tako meni, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovornikoma. Zagovornika v izjavi ponavljata razloge, s katerimi izpodbijata utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sklep preiskovalnega sodnika in tudi sklep pritožbenega senata vsebujeta navedbe podatkov in dokazov za vsako posamezno obdolžencu očitano kaznivo dejanje. Na njihovi podlagi sodišče sklepa, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil vsa kazniva dejanja. Verjetnost storitve kaznivega dejanja na stopnji utemeljenega suma, ki sicer mora biti predhoden, izrazljiv, konkreten in specifičen, je v okviru tega pravnega standarda različna. V trenutku odreditve pripora in uvedbe preiskave je nižja, kot mora biti v trenutku vložitve obtožnice. Glede na vsebino dokazov, ki je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pri vsakem posameznem dejanju povzeta v skladu s podatki kazenskega spisa, je utemeljena presoja, da je ob odločanju, ali naj se zoper obdolženca odredi pripor, podana takšna stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil obravnavana kazniva dejanja, na podlagi katere je sodišče upravičeno sklepalo na obstoj utemeljenega suma. Zato niso utemeljene navedbe, s katerimi zahteva izpodbija tak zaključek. V fazi odrejanja pripora tudi ni mogoče opraviti presoje verodostojnosti posameznih podatkov in dokazov, ker je to stvar nadaljnjega postopka.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti obdolženca, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Gre za objektivne in subjektivne okoliščine, od katerih mora po že ustaljeni sodni praksi biti podana vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina.

Preiskovalni sodnik je ugotovil, da je obdolženec osumljen sedmih kaznivih dejanj zoper premoženje, od tega petih kaznivih dejanj velike tatvine in dveh kaznivih dejanj tatvine. Šest kaznivih dejanj je storil v času od 9.3.2007 do 24.10.2007. Pri tem je izkazal veliko intenzivnost in vztrajnost, ker so dejanja bila izvršena zgoščeno in v zelo kratkem času. Obdolženec je brez zaposlitve in brez stalnega bivališča, za stalno bivanje je prijavljen na naslovu Centra za socialno delo v C. Po podatkih policije je odvisnik od trdih drog. Večkrat je bil obsojen zaradi kaznivih dejanj in mu njihovo izvrševanje očitno predstavlja način za pridobivanje sredstev, saj razen socialne podpore nima nikakršnih drugih dohodkov. V sklepu pritožbenega senata, ki je soglašal z ugotovitvami in zaključki preiskovalnega sodnika, so tudi konkretno navedeni kazenski postopki, v katerih je obdolženec bil pravnomočno obsojen zaradi premoženjskih deliktov.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom so glede na navedeno ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče utemeljeno sklepalo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil istovrstna kazniva dejanja. Ker je sodišče opravilo tudi presojo neogibnosti pripora za varnost ljudi (drugi odstavek 202. člena ZKP) in presojo sorazmernosti med ogrožanjem te varnosti in odreditvijo pripora kot ukrepa, s katerim se posega v obdolženčevo pravico do svobode ter za takšno presojo navedlo tudi razumne razloge, je napadeni sklep zakonit. Drugačna presoja okoliščine, povezane s prejemanjem socialne podpore in s trditvijo, da ni dokazov za obdolženčevo odvisnost od prepovedanih drog, pomeni v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbijanje dejanskih zaključkov napadenega sklepa.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obdolženega J.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 35489/2015-557
• VSRS Sodba XI Ips 39595/2015-141
• Sodba I Ips 472/2008