Sodba I Ips 22/2007

Jedro

Obsojenčeva grožnja oškodovanki, izrečena na štiri oči, da je pokojna oziroma da bo pokojna še tistega večera, pomeni resno grožnjo z napadom na življenje in telo v smislu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Ž.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 14.9.2004 obsojenega Ž.M. spoznalo za krivega, pod točko II/1 kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena KZ, pod točkama II/2 in 3 pa dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 143. člena KZ je obsojencu določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivi dejanji po prvem odstavku 145. člena KZ pa za vsako po pet mesecev zapora ter mu nato na podlagi 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora, v katero mu je po 49. členu KZ vštelo čas prebit v priporu od 17.4.2004 od 11.20 ure do 21.4.2004 do 14.30 ure. Po 69. členu KZ je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je vzelo plašilno pištolo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 110.479,82 SIT in na 350.000 SIT odmerjeno povprečnino. Pod točko I pa je zoper obsojenca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega Ž.M. kot neutemeljeno in (v izpodbijanem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišču očita, da je prekršilo obsojenčevo pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravna jamstva iz 29. člena Ustave. V zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, saj je bilo sojenje nepošteno in pristransko. Zoper obsojenca je izvajalo pritisk, samo da bi se ta uklonil in sprejel nekaj, česar ni storil, tudi tako da je zoper njega odredilo pripor po 307. členu ZKP. Da so te navedbe pravilne je po vložnikovem mnenju razvidno tudi iz ravnanja policije, ki se je osredotočila zgolj na zbiranje podatkov in dokazov zoper obsojenca, čeprav je ta oškodovanca M.Š., kot storilca kaznivega dejanja izsiljevanja po 218. členu KZ, pridržal na podlagi pooblastila iz 160. člena ZKP. Na način obravnavanja obsojenca v tem postopku po mnenju obsojenčevega zagovornika kaže tudi dopis vodje Okrožnega državnega tožilstva v Krškem, s katerim je ta sodišču predlagal, da uporabi vsa razpoložljiva sredstva za zagotovitev obsojenčeve navzočnosti. Ravnanje državne tožilke M.R. bi po vložnikovi oceni lahko pomenilo nedovoljen poseg v obsojenčeve ustavne pravice in izvajanje ukrepa tajnega sledenja iz 149.a člena ZKP.

Glede kaznivega dejanja odvzema prostosti po 143. členu KZ izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj nista v zadostni meri utemeljili, v čem naj bi bil protipraven odvzem svobode gibanja M.Š., ki je od obsojenca z najetimi izterjevalci izterjeval dolg, sodišče tudi ni obrazložilo obsojenčevega subjektivnega odnosa do prepovedane posledice. Po stališču zahteve sodbi nista zakoniti, ker nista utemeljili obsojenčeve krivde s pravno relevantnimi razlogi. Glede kaznivih dejanj zoper A.D. in Ž.A. gre po oceni obsojenčevega zagovornika zgolj za izjavo proti izjavi, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne prepriča niti "pravnikov".

Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP vložnik utemeljuje z navedbami, da je protipravnost pri dejanju, storjenem na škodo M.Š., izključena na podlagi določbe 160. člena ZKP, dejanju na škodo Ž.A., pa ni kaznivo dejanje, ker ga je obsojenec pod pogoji, določenimi v prvem odstavku 11. člena KZ, storil v silobranu. Opis kaznivega dejanja na škodo A.D. nima znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, saj obsojenec oškodovanki ni izrekel groženj, ki bi bile objektivno resne in ki bi pri njej lahko povzročile stanje ogroženosti in prestrašenosti. Glede na objektivno-subjektivno koncepcijo kaznivega dejanja v ravnanjih obsojenca na škodo D. (ki se ji samo zdi, da ji je obsojenec izrekel besede) in A., ki je izterjeval dolg od obsojenca in ga pri tem ustrahoval, po vložnikovem stališču niso uresničeni znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe za vsa kazniva dejanja. Zavzema se tudi, da se izvršitev kazni zapora obsojencu odloži, ker mu sodba sodišča druge stopnje ni bila vročena, pa tudi zato, ker je vsebina zahteve takšna, da je utemeljeno pričakovati "uspešen razplet" postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v zahtevi navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, saj jih vložnik uveljavlja na podlagi drugačne dokazne ocene, kot jo je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi. Zato meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ne drži navedba v zahtevi, da obsojencu sodišče nikoli ni vročilo sodbe sodišča druge stopnje in da se zato z njo ni mogel seznaniti niti do vložitve "zahteve za prestajanje kazni". Iz vročilnice je razvidno, da je bila obsojencu sodba sodišča druge stopnje vročena dne 13.9.2006.

Vložniku ni mogoče pritrditi, ko trdi, da je v rednem postopku sodišče obsojencu kršilo pravna jamstva iz 29. člena Ustave in ravnalo tudi v nasprotju z 22. členom Ustave, ki zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ko to odloča o njegovi krivdi. Točno je, kar trdi zahteva, da je obsojenec na glavni obravnavi dne 27.10.2003 zahteval izločitev sodnice, ki je zadevo obravnavala, nato pa zahteval tudi izločitev vseh sodnikov Okrajnega sodišča v B. Obsojenčevo zahtevo za izločitev obravnavajoče sodnice je predsednica Okrajnega sodišča v B. s sklepom z dne 11.11.2003 zavrnila, zahtevo za izločitev vseh sodnikov tega sodišča pa zavrgla, nato pa s sklepom pod isto opravilno številko dne 8.12.2003 zavrgla tudi zahtevo za svojo izločitev. Da bi bila sklepa predsednice sodišča nezakonita, zahteva niti ne zatrjuje.

Zoper obsojenca je bil s sklepom z dne 16.4.2004, iz razloga po 307. členu ZKP odrejen pripor, ta odločba pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.4.2004 razveljavljena, v zvezi s to odreditvijo pripora je obsojenec gladovno stavkal. Vložnik, ki ta dejstva v zahtevi našteva, pa ne ponudi nobene argumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je na ta način sodišče izvajalo pritisk na obsojenca, da se ukloni in sprejme nekaj, česar ni storil.

Kršitev načela enakega obravnavanja utemeljuje vložnik z navedbami, da je policija v predkazenskem postopku selektivno in nedosledno uporabljala 157. člen ZKP, saj je sum zožila in zbirala obvestila le zoper obsojenca, glede ostalih udeleženih pa ni uporabljala enakih kriterijev. Določbe 157. člena ZKP predpisujejo pogoje, pod katerimi sme policija nekomu odvzeti prostost, zahteva niti ne trdi, pa tudi iz spisovnih podatkov kaj takega ni razvidno, da bi bila obsojencu v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji v predkazenskem postopku prostost sploh odvzeta. Očitek kršitve navedene določbe v zahtevi je zato neutemeljen.

Drži, kar navaja zahteva, da je iz dopisa vodje Okrožnega državnega tožilstva v Krškem z dne 19.5.2004 razvidno, da je ta sodišču predlagal, da zoper obsojenega Ž.M. "uporabi vsa razpoložljiva sredstva za zagotovitev njegove navzočnosti sodišču zaradi nadaljevanja kazenskih postopkov zoper njega". Zakaj bi bila s takšnim predlogom državnega tožilca kot nasprotne stranke na obsojenčevo škodo kršeno načelo enakega obravnavanja, zahteva ne obrazloži in je zato v tem obsegu tudi ni mogoče preizkusiti.

Neutemeljene so tudi vložnikove navedbe, da je na podlagi uradnega zaznamka okrožne državne tožilke M.R. z dne 6.5.2004 mogoče sklepati, da je šlo za nedovoljen poseg v obsojenčeve pravice in temeljne svoboščine, ker da bi lahko šlo za nedovoljeno tajno sledenje, ki predstavlja poseben prikriti ukrep, za katerega so v zakonu določeni pogoji v 149.a členu ZKP. Iz citiranega uradnega zaznamka je razvidno, da je okrožna državna tožilka dne 6.5.2004, ko je bila prisotna na glavni obravnavi v kazenski zadevi, ki se je začela ob 11.00 in končala ob 14.20 uri, med prisotno javnostjo opazila tudi obsojenega Ž.M., ki je bil vseskozi navzoč. Pri ukrepu tajnega opazovanja gre za načrtno, dalj časa neprekinjeno ali ponavljajoče se opazovanje določene osebe z uporabo tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu ter slikovno snemanje, s katerim se pridobijo materialni dokazi za potrebe kazenskega postopka. Glede na navedena dejstva so vložnikovi očitki tako očitno neutemeljeni, da ne zahtevajo nobenega dodatnega komentarja.

Vložnik navaja, da je obsojenec policiji ponudil svoje videnje dogodkov in pričakoval, da bo deležen enake pravice do sodnega varstva kot drugi (23. člen Ustave), vendar da se je pri tem uštel in četudi za to niso bili podani zakonski pogoji, končal v kazenskem postopku, ki se je dramatično zaključil z drastično kaznijo zapora, čeprav sploh ni storil kaznivih dejanj. Te navedbe zahteve so popolnoma nekonkretizirane, zato njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Zahteva tudi nima prav, ko trdi, da je izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita, ker je obsojenec oškodovancu M.Š. odvzel prostost na podlagi pooblastila iz 160. člena ZKP. Po tej določbi sme vsakdo vzeti prostost tistemu, ki je zasačen pri kaznivem dejanju, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. To kršitev pa vložnik uveljavlja z izhodišča, da je oškodovanec M.Š. z nezakonitimi izterjevalci prišel v obsojenčevo trgovino in storil kaznivo dejanje izsiljevanja po 218. členu KZ. V dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče, za takšne trditve ni nobene podlage. Vložnik zatrjevano kršitev uveljavlja na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja, ki se razlikuje od tistega, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi. S to navedbo, s katero utemeljuje kršitev 160. člena ZKP in hkrati zatrjuje, da dejanje opisano pod točko II/1 prvostopenjske sodbe nima zakonskih znakov protipravnega odvzema prostosti po 143. členu KZ, zato obsojenčev zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Tudi z navedbami, da sodišče prve in druge stopnje nista v zadosti meri utemeljili, v čem naj bi bil protipraven odvzem svobode gibanja M.Š., ki je od obsojenca s svojimi najetimi izterjevalci izterjeval dolg, zahteva po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni preizkusa po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti. Zato mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, sicer njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Tej zahtevi pa zagovornik obsojenega Ž.M. s posplošenimi navedbami, da sodišči nista obrazložili in utemeljili subjektivnega odnosa obsojenca do prepovedane posledice, da nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj da zatrjevanje nekih okoliščin ne zadošča kot razlog utemeljitev krivde, ki da je sodišči nista utemeljili s pravno relevantnimi razlogi, ni zadostil.

Kolikor zahteva trdi, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti obsojenec ravnal protipravno, "ko je izterjevalce zaprl za pol ure z rolo vrati", vložnik izhaja iz svojega videnja dejanskega stanja, da so M.Š. in ostali, ki so bili v njegovi družbi, storili kaznivo dejanje izsiljevanja. Sodišče je namreč ugotovilo, da je oškodovanec prišel v trgovino po neplačano tehnično blago po predhodnem dogovoru z obsojencem. Tudi ko vložnik problematizira verodostojnost pričevanj oškodovancev A.D. in Ž.A. in ponuja kot resnično različico, ki jo je v svojem zagovoru podal obsojenec, ne uveljavlja nobene kršitve procesnega ali materialnega zakona, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kakor je bilo že pojasnjeno, na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik tudi nima prav, ko navaja, da opis dejanja, storjenega na škodo A.D., nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, izhaja iz lastne ocene, da obsojenec oškodovanki ni izrekel grožnje, ki bi bila objektivno resna in pri njej povzročila stanje ogroženosti in prestrašenosti. Obsojenčeva grožnja oškodovanki, izrečena na štiri oči, da je pokojna oziroma da bo pokojna še tistega večera, pomeni resno grožnjo z napadom na življenje in telo, nenazadnje pa jo je tako doživela tudi oškodovanka, ki je kaznivo dejanje še istega večera ob 20.04 uri, torej slabih dvajset minut po dogodku, telefonsko naznanila policiji. Zato je treba kot neutemeljene zavrniti tudi tiste navedbe v zahtevi, da dejanje, opisano pod točko II/3, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ.

Ni se mogoče strinjati z obsojenčevim zagovornikom, tudi ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP glede kaznivega dejanja, storjenega na škodo Ž.A. Zatrjevano kršitev zahteva argumentira z navedbami, da je obsojenec ravnal v silobranu, ker ga je oškodovanec izsiljeval z oderuškimi obrestmi in mu grozil, da se A. obsojenca ni bal, ampak da je bilo ravno obratno. Poudarja še, da je sodišče prezrlo, da je obsojenec ravnal v tisti obrambi, ki je bila neizogibno potrebna, da bi odvrnil od sebe oškodovančeve izterjevalske zahteve, povezane s prikritimi grožnjami zoper življenje in telo, torej istočasen protipravni napad. S temi in navedbami, da je nelogično, kar trdi oškodovani Ž.A., da ga je obsojenec podil ven, nato pa zaklenil v svojo obratovalnico ter da predvsem ni jasno, kakšne grožnje se je oškodovanec ustrašil in česa se je bal, vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega Ž.M., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovno sodišče je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo, vendar je obsojenca na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, glede na njegove slabe gmotne razmere (razvidne iz sklepa Okrožnega sodišča v Krškem o dodelitvi izredne brezplačne pravne pomoči obsojencu) oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 8/2009
• Sodba I Ips 65/2006
• Sodba I Ips 51354/2010-77