Sodba I Ips 409/2007

Jedro

Sodelovanje sodnika pri izdaji sodbe v kazenski zadevi ter pri odločanju o priporu v drugi kazenski zadevi ni zakonski razlog za izločitev sodnika po 5. točki 39. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obsojene V.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojena se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je V.V. spoznalo za krivo: nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (točka A/1 in 2) ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ (točka B). Za dejanje pod točko A ji je določilo kazen eno leto zapora, za dejanje pod točko B pa deset mesecev zapora, nato pa ji je po prvem odstavku 48. člena KZ in 47. člena KZ ob upoštevanju kazni pet mesecev zapora, ki ji je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu z dne 21.3.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 6.7.2005, izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora. Obsojeno je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka (četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojene in njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter obsojeno oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojena vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje po prvem odstavku 256. člena KZ ter zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje, "izrečeno zaporno kazen pa omili in izreče enotno kazen".

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (drugi odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da jo zavrne kot neutemeljeno, saj kršitve zakona, na katere se obsojena sklicuje, niso podane ali pa posamezne navedbe ne morejo biti povezane s kazenskim postopkom zoper njo.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojeni, ki se je o njem izjavila. Vztraja pri posameznih navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in med drugim navaja, da je dejanja priznala, obžalovala in deloma vrnila povzročeno škodo, izraža pa tudi prepričanje, da v postopku ni bila pravično in enakovredno obravnavana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na vsebino vložene zahteve je treba uvodoma pojasniti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji le na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP), da morajo biti kršitve zakona zatrjevane konkretno in obrazložene, saj le tako Vrhovnemu sodišču omogočajo njen preizkus in da vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, Vrhovno sodišče ne presoja, ker je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vložnica zahteve izpodbijanima sodbama oziroma sodiščema očita več nepravilnosti v različnih fazah kazenskega postopka, ki jih sama laično ocenjuje kot kršitve zakona oziroma Ustave Republike Slovenije (Ustave). Ob tem ni moč spregledati, da vložena zahteva pretežno ponavlja obsojenkine pritožbene navedbe, do katerih se je izčrpno in argumentirano opredelilo že sodišče druge stopnje in jih zavrnilo kot neutemeljene. Zato se Vrhovno sodišče glede teh vprašanj, na katere je že bilo odgovorjeno, sklicuje na tam navedene razloge. K posameznim navedbam zahteve pa še ugotavlja:

1. Vložnica neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do obrambe v predkazenskem postopku, ker ji na policiji naj ne bi dovolili oziroma omogočili poklicati odvetnika, ker v času priprtja od 7 do 12 ure ni vedela, zakaj je pridržana in ker o pridržanju ni smela nikogar obvestiti. Že iz razlogov drugostopenjske sodbe, v kateri je natančno pojasnjen celoten postopek na policiji od obsojenkine aretacije dalje (točka 1) izhaja, da dejstva, ki jih zatrjuje obsojenka, niso točna oziroma resnična in da na takšni dejstveni podlagi kršitve zakona ni mogoče uspešno uveljavljati. Obsojenkino vztrajanje pri pritožbenih navedbah v postopku zahteve za varstvo zakonitosti pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (glede procesno relevantnih dejstev) in je zato neupoštevno.

2. Obsojenkina posplošena kritika dela obeh zagovornikov - odvetnika N.V., ki je bil razrešen ter zagovornika po uradni dolžnosti odvetnika J.S., katerih strokovna pomoč je bila, kot navaja obsojena, škodljiva, pristranska in pomanjkljiva, ne zadosti uvodoma navedenim kriterijem za obrazložitev zahteve, saj ni jasno, katere konkretne kršitve zakona s tem v zvezi uveljavlja in v čem naj bi bile podane. Zato na te navedbe Vrhovno sodišče ne more odgovoriti. Podobno velja za vložničine očitke v zvezi z zahtevanimi kopijami listin (zapisnika o zaslišanju obsojenke pred preiskovalnim sodnikom), ki jih obsojena ni plačala, saj iz zahteve ni razvidno, na katere kršitve zakona se pri tem sploh sklicuje.

3. Pritožbeno sodišče je vložnici zahteve že obširno odgovorilo (točka 2 sodbe), da sodelovanje sodnice M.Č. pri izdaji sodbe v kazenski zadevi ter pri odločanju o priporu v drugi kazenski zadevi ni zakonski razlog za izločitev sodnika po 5. točki 39. člena ZKP in da na tej podlagi ni mogoče uveljavljati nobene kršitve procesnega zakona. Na pavšalne očitke zahteve o domnevni pristranosti te sodnice pa ni mogoče odgovoriti. Za presojo zadeve je brezpredmetno tudi polemiziranje obsojenke z razlogi sodbe sodišča druge stopnje (točka 3), ki ugotavlja, da se obsojenka zoper sklep o priporu z dne 20.12.2006 ni pritožila, sama pa v zahtevi zatrjuje nasprotno.

4. Obsojenkine kritične pripombe na delo izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M.K. (navaja, da je izvedenka ni pregledala, čeprav trdi, da je opravila z njo pogovor, da ni natančno pregledala dokumentacije, saj navaja podatke, ki nasprotujejo zdravstveni dokumentaciji, njeno mnenje pa primerja z izvedenskim mnenjem dr. F. v drugi kazenski zadevi, s katerim se vložnica strinja), sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Na opisan način namreč izraža dvome v strokovnost in prepričljivost izvedenskega mnenja, torej graja zanesljivost oziroma verodostojnost dokaza, na katerega se opira izpodbijana sodba. V okviru presoje dejanskega stanja je sodišče druge stopnje (sodba, stran 5 in 6) navedlo obširne razloge, zakaj sprejema mnenje izvedenke, ki ugotavlja, da neugodne osebnostne lastnosti, ki jih je ugotovila pri obsojeni in jih strnila v kategorijo osebnostne motnje, niso take narave, da bi kakorkoli vplivale na sposobnost presoje in obvladovanja njenega ravnanja.

5. Na obrazložitev drugostopenjske sodbe (točka 6) se Vrhovno sodišče sklicuje tudi v zvezi z navedbami, ki zadevajo obsojenkino zdravje in, kot navaja, nudenje neustrezne zdravstvene pomoči v priporu oziroma zaporu. Iz zahteve tudi ni jasno, katerega od zakonsko dopustnih razlogov obsojena s temi navedbami uveljavlja.

6. Z vidika kršitev zakona so v celoti nepomembne tudi navedbe zahteve, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Obsojena namreč tudi v tem delu, ko se sklicuje na nedokazanost tega kaznivega dejanja, graja zgolj dokazno oceno in zaključke prvostopenjske sodbe, ki je tudi v tem delu prestala obsojenkino pritožbeno kritiko, saj je sodišče druge stopnje vse njene ugovore v zvezi z dokazanostjo tega kaznivega dejanja in krivde, zavrnilo kot neutemeljene.

7. Zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti zaradi nepravilne izbire in odmere kazenske sankcije, če sodišče pri tem ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Slednjega zahteva ne zatrjuje, saj navaja le, da je kazen prestroga, da sodišče ni našlo nobene olajševalne okoliščine, da dejanja obžaluje in skuša povrniti povzročeno škodo, kar naj bi deloma že storila ter opozarja na osebne okoliščine, v katerih so bila kazniva dejanja storjena.

8. Če je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po skrajšanem postopku, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku obvesti stranki o seji senata le, če je njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari, ne glede na izraženo željo strank, da prisostvujeta seji senata (prvi odstavek 445. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi navedlo razloge, zakaj obsojene ni obvestilo o svoji seji, zato sodišču tudi na tej podlagi ni mogoče očitati kršitve zakona.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot v postopku na prvi in drugi stopnji je tudi Vrhovno sodišče obsojenko glede na njene slabe premoženjske razmere oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 142/2009
• VSRS Sodba I Ips 33991/2014-59
• Sodba I Ips 75/2010