Sodba I Ips 408/2007

Jedro

Kaznivo dejanje zatajitve je izvršeno, ko si storilec protipravno prilasti zaupane tuje premične stvari. Mogoče ga je storiti samo naklepno, ni pa potreben obarvani naklep glede protipravne prilastitve stvari.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.10.2006 obsojenega D.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 215. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 215. člena KZ določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca T.P. s premoženjskopravnim zahtevkom, kolikor je ta višji od 240 angleških funtov (GBP) napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP (pravilno bi bilo po 94. členu istega zakona) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, nastale z njegovo prisilno privedbo v znesku 56.761,00 SIT, sicer ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Na očitek zahteve, ki ga je vložnik uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, da je namen kot zakonski znak sestavni element kaznivega dejanja zatajitve, je obsojenčevemu zagovorniku odgovorilo že sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na drugi strani sodbe). Obravnavano kaznivo dejanje je mogoče storiti samo naklepno, vendar obarvanega naklepa glede protipravne prilastitve tuje premične stvari, za razliko od nekaterih drugih kaznivih dejanj (tatvine po 211. členu, velike tatvine po 212. členu KZ, ropa po 213. členu, goljufije po 217. členu in drugih) zakon ne predpisuje. Kolikor vložnik zatrjuje drugače mu zato ni mogoče pritrditi.

Napačno je tudi vložnikovo stališče, da s prilastitvijo denarja, ki je generična stvar, ni mogoče storiti kaznivega dejanja zatajitve. Tudi glede tega očitka je vložniku odgovorilo že sodišče druge stopnje (peti odstavek na drugi strani sodbe) in se na to argumentacijo v celoti sklicuje tudi Vrhovno sodišče.

Nepomembne so tudi navedbe, da obsojenec denarja ni uporabljal, da je oškodovancu vrnil iste bankovce in da zato niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve. Okoliščini, da je obsojenec oškodovancu vrnil ravno tiste bankovce, ki jih je od njega prejel in da jih ni uporabljal, sta nebistveni, saj je kaznivo dejanje zatajitve izvršil, ko si je protipravno prilastil denar, ki mu ga je zaupal oškodovanec.

Neutemeljene so tudi vložnikove navedbe, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene očitke, da je predmetni kazenski postopek zloraba kazenskega postopka in da gre za civilnopravno razmerje ter da je zato podana tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. S tem, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so v obsojenčevem ravnanju, razvidnem iz opisa dejanja, podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 215. člena ZKP, je hkrati odgovorilo in zavrnilo pritožbeno navedbo, da gre v obsojenčevemu ravnanju samo za civilnopravno razmerje.

Zahteva ima prav, da je v opisu dejanja navedeno, da obsojenec oškodovancu T.P. 240 GBP ni nikdar vrnil, čeprav je takšna ugotovitev v nasprotju z ugotovitvijo v razlogih sodbe, da je obsojenec oškodovancu denar vrnil. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26.10.2006 je razvidno, da je sodnica oškodovancu vročila 240 GBP, ki jih je na glavno obravnavo prinesel obsojenec. Zato drži, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi prvostopenjske sodbe, vendar pa se to nasprotje ne nanaša na odločilno dejstvo in zato ne vpliva na pravilnost presoje, da je obsojencu temeljno kaznivo dejanje zatajitve dokazano. Vrnitev protipravno prilaščenega denarja je pomembna le pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku in kazenski sankciji. Sodišče jo je v tem pogledu upoštevalo, saj jo je obsojencu štelo kot olajševalno okoliščino in pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, saj je oškodovanca s presežkom, ki je višji od 240 GBP, napotilo na pravdo. Glede na to, da se zatrjevano nasprotje ne nanaša na odločilno dejstvo, je treba zavrniti tudi vložnikove očitke, da izpodbijana pravnomočna sodba "opremljena" z bistveno kršitvijo kazenskega postopka (očitno tisto iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega D.G., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni bil uspešen, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenca, glede na njegove slabe gmotne razmere, oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 48/2006
• Sodba I Ips 62/2007
• Sodba I Ips 164/2006