Sodba I Ips 457/2007

Jedro

Čeprav se je zaslišanje obdolženca pred preiskovalno sodnico začelo tri ure po izteku 48 urnega roka policijskega pridržanja, je bilo zaslišanje privedenega obdolženca in priporni narok opravljen pred iztekom šestih ur po privedbi k preiskovalni sodnici, zato preiskovalni sodnici ni bilo treba s sklepom odrejati pridržanja obdolženca.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 9.11.2007 zoper obdolženca iz razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP odredila pripor, ki teče od 7.11.2007 od 12.05 ure dalje. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 13.11.2007 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik dne 20.11.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je sodišče pri odločanju kršilo 6. in 8. člen ZKP, ko je sum kaznivih dejanj utemeljevalo na podlagi listin v italijanskem jeziku, ki ga obdolženec in njegov zagovornik ne razumeta. Ker preiskovalna sodnica ob privedbi zoper obdolženca ni izdala sklepa o pridržanju, priporni narok pa je bil opravljen dobre tri ure po izteku policijskega pridržanja, je bila obdolžencu nezakonito odvzeta prostost, nezakonit pa je bil tudi priporni narok. Sodišče je v izpodbijanih sklepih prekršilo načelo sorazmernosti posega v ustavno pravico obdolženca do osebne svobode, ker izpodbijana sklepa nimata zadostnih razlogov o neogibnosti pripora za varnost ljudi.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 28.11.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obdolženec in zagovornik seznanjena dne 29.11.2007 ter se je zagovornik o njem pisno izjavil z vlogo z dne 30.11.2007.

B - 1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2.

6. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 6. in 8. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP z navedbo, da je sodišče svojo odločitev o utemeljenosti suma oprlo na listine, ki niso v slovenskem jeziku. Po mnenju vložnika sodišče teh listin ni moglo vsebinsko presojati, zato je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne precizira, katere so tiste listine v italijanskem jeziku, na katere se je sodišče pri odločanju o utemeljenosti suma glede obdolžencu očitanih kaznivih dejanj v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora oprlo. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora pa je razvidno, da je sodišče svojo presojo glede utemeljenosti suma, da naj bi obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja prikrivanja in ponarejanja listin oprlo ne le na listinsko dokumentacijo (priloge A2 do A10), del katere je res v italijanskem jeziku (računi o nakupu, prometna dovoljenja), temveč predvsem na uradne zaznamke o razgovorih z I.Z., R.J., M.D., D.O. in D.J., ki so podrobno opisali vlogo obdolženca pri registracijah (v tujini) ukradenih vozil (stran 4 - 6 sklepa preiskovalne sodnice, stran 3 - 4 sklepa senata sodišča prve stopnje).

8. Navedbe obdolženčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbo, da je bil priporni narok nezakonit, ker preiskovalna sodnica po privedbi obdolženca ni izdala sklepa o pridržanju in se je priporni narok vršil dobre tri ure po izteku policijskega pridržanja in ki v zahtevi ni navedel, katero zakonsko določbo naj bi sodišče s tem prekršilo, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določbe četrtega odstavka 203. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pa po presoji vrhovnega sodišča ni podana. Enako kršitev je zagovornik uveljavljal že v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je bila s sklepom senata zavrnjena.

9. Po določbi drugega odstavka 203. člena ZKP mora preiskovalni sodnik tistega, ki mu je bila vzeta prostost, brez odlašanja, najkasneje pa v 48 urah, odkar mu je bila oseba pripeljana, zaslišati. Po določbi četrtega odstavka istega člena, pa preiskovalni sodnik v primerih iz prejšnjih odstavkov istega člena, s sklepom odredi pridržanje za potreben čas, vendar najdalj za 48 ur od ure, ko mu je bila pripeljana oseba, ki ji je bila odvzeta prostost.

10. Iz podatkov spisa je razvidno (odločba o odvzemu prostosti in pridržanju), da je bila obdolžencu dne 7.11.2007 ob 12.05 uri odvzeta prostost in je bil pridržan v uradnih prostorih Policijske postaje P. Policija je obdolženca privedla k preiskovalni sodnici dne 9.11.2007 ob 11.35 uri (list. št. 2 spisa), in ji predložila kazensko ovadbo in priloge (uradne zaznamke o razgovorih z občani ter obširno listinsko dokumentacijo). Iz zapisnika preiskovalne sodnice o zaslišanju privedenega obdolženca z dne 9.11.2007 je razvidno, da se je zaslišanje začelo ob 15.22 uri, da se je obdolženec zagovarjal v navzočnosti svojega zagovornika in se branil z molkom ter da je sodišče takoj po zaslišanju obdolženca izvedlo priporni narok po 204 a. členu ZKP, ki se je končal ob 16.15 uri, ko je sodnica zoper obdolženca odredila pripor, ki teče od 7.11.2007 od 12.05 ure dalje.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica obdolženca, ki je bil priveden na sodišče tik pred iztekom 48 urnega policijskega pridržanja, zaslišala brez odlašanja takoj, ko se je v razumnem času (tri ure) lahko seznanila s podatki (obširne) kazenske ovadbe. Zaslišanje obdolženca pred preiskovalno sodnico se je res začelo tri ure po izteku 48 urnega roka policijskega pridržanja. Vendar pa glede na določbo četrtega odstavka 203. člena ZKP in smiselno uporabo določila 157. člena ZKP (ki v šestem odstavku določa, da če pridržanje traja več kot šest ur, mora policist takoj v pisni obliki z odločbo obvestiti osebo, ki ji je vzeta prostost, o razlogih za odvzem prostosti) je bilo dne 9.11.2007 zaslišanje privedenega obdolženca in narok po 204. a členu ZKP opravljen pred iztekom šestih ur po privedbi k preiskovalni sodnici. Zato preiskovalni sodnici ni bilo treba s sklepom odrejati pridržanja obdolženca, niti ni bil opravljeni narok po 204. a členu ZKP zato nezakonit.

12. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu prekršilo načelo sorazmernosti posega v ustavno pravico obdolženca do osebne svobode, ker izpodbijana sklepa o odreditvi pripora nimata zadostnih razlogov o neogibnosti pripora za varnost ljudi.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedene in presojene konkretne in specifične okoliščine v zvezi s posameznimi in raznovrstnimi kaznivimi dejanji, kot tudi osebnimi lastnostmi in razmerami v katerih živi obdolženec, ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. V obsegu in naravi kaznivih dejanj in drugih okoliščinah, v katerih naj bi se odvijala obdolženčeva kriminalna dejavnost v zvezi z registracijo v tujini ukradenih vozil, je imelo sodišče zadostno podlago tudi za oceno, da je pripor neogibno potreben, da se zavaruje varnost ljudi in njihovega premoženja, kar vse je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi razumno obrazložilo (sklep preiskovalne sodnice stran 6 do 7, sklep senata stran 4). Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbijani pravnomočni sklep nima (zadostnih) razlogov o neogibnosti pripora za varnost ljudi in njihovega premoženja.

C.

14. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 50/2003
• Sodba I Ips 313/2007
• VSRS Sodba XI Ips 9049/2014-336